Jedro

Ker se tožnik ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odločila, da če ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prošnji je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere. V Indiji nima službe, prav tako nimata službe njegov brat in oče, zato je tam težko živeti. Osebno se mu ni zgodilo nič in ni bilo nobenega konkretnega dogodka, želi si samo službe.

3. Na osebnem razgovoru je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančne stiske. Delal je priložnostna dela in zaslužek ni bil dovolj za preživetje. V Indiji ni imel dovolj denarja in tudi mama je bolna. Delal je priložnostna dela, ker je bilo s tem možno več zaslužiti kot z rednim delom. V Indijo se ne more vrniti, ker ima dolgove in kredit. Zaradi dolgov bi zelo težko živel. 4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje. Njegovo prošnjo je šteti za očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Slaba ekonomska situacija ne more biti obravnavana v okviru mednarodne zaščite. Iz njegovih navedb ni razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji. Iz njegovih izjav ni razbrati, da bi mu bil v Indiji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Povedal je, da se mu v Indiji nič konkretnega ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Slaba ekonomska in socialna situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Njegova ekonomska situacija je posledica splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje. Težav, ki jih uveljavlja tožnik, ne gre povezati z elementi preganjanja. Iz navedenih razlogov je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Tožnik v tožbi navaja, da na osebni razgovor ni bil vabljen po pooblaščenki. Tožena stranka je bila seznanjena, da ima tožnik pooblaščenko, vendar ga na osebni razgovor ni povabila po pooblaščenki niti ni pooblaščenke seznanila z osebnim razgovorom. Tako mu ni bila dana možnost, da se ustrezno izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Poleg tega tožena stranka tožniku po pooblaščenki ni vročila zapisnika o osebnem razgovoru, ampak šele na izrecno zahtevo. To pa pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in zato predlaga, naj sodišče ugotovi poseg v navedeno ustavno pravico. Poleg tega se v prošnji za mednarodno zaščito odloča po rednem postopku, le izjemoma v pospešenem postopku. Iz tožnikovih navedb izhaja, da so podane predpostavke vsaj za obstoj utemeljenega razloga za soočenje z utemeljenim tveganjem, da tožnik utrpi resno škodo ob vrnitvi, kot jo opredeljuje drugi odstavek 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka dejanskega stanja ni mogla ugotoviti zgolj na podlagi razgovora ter splošno znanih dejstev brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. Izveden bi moral biti redni postopek. Tožena stranka ni preverjala, kakšne so ekonomske razmere za Sikhe. Tožnik je dokazal vse predpostavke za status vsaj subsidiarne zaščite. Dokazal je, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bo podvržen poniževalnemu ravnanju, saj ne bi mogel preživeti. Povedal je, da je odšel zaradi preživetja. Tožena stranka tožnika ni niti enkrat vprašala, zakaj tožnik v izvorni državi ne zmore preživeti. Ne drži, da ni izkazal resnosti in ponavljajočnosti dejanja, ker je povedal, da se je trudil in šolal, vendar tudi to ni pomagalo in ne drži, da ogroženo preživetje ne pomeni preganjanja po Ženevski konvenciji. Tožena stranka ni ugotavljala, kaj je vzrok nastalim ekonomskim razmeram tožnika. Zaradi tega je nepopolno ugotovila dejansko stanje in naredila napačen sklep o dejanskem stanju, ko je zaključila, da težave tožnika niso takšne, da bi predstavljaje utemeljen razlog za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt spremeni tako, da ugodi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne toženi stranki zadevo v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi posega v ustavno pravico iz 22. člena URS.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z navedbami tožeče stranke, da tožnik na osebni razgovor ni bil vabljen po pooblaščenki. Dne 18. 11. 2022 je bila pooblaščenki po e-pošti poslana vsa dokumentacija, tudi prošnja za mednarodno zaščito, iz katere izhaja vabilo na osebni razgovor. Iz prošnje izhaja, da je bila tožeča stranka vabljena na osebni razgovor 6. 12. 2022 ob 9 uri v Center za tujce. Razen tega iz pooblastila, ki ga je priložila tožeča stranka, ne izhaja, da ima pooblastilo za zastopanje v upravnih postopkih, ampak samo v sodnih postopkih. Glede tožbenih navedb, da bi bilo potrebno o prošnji odločiti v rednem postopku, tožena stranka opozarja, da tožnik ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Kot glavni razlog je navedel, da je zapustil izvorno državo zaradi slabega posla oziroma da bi odplačal dolg in dobil denar za zdravljenje sina. To niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Sam je navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hudega. Nič takega ni navedel, zaradi česar bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo. Povedal je, da se v Indijo ne more vrniti, ker ima dolgove in kredit. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je od tožene stranke prejelo dopis z dne 20. 12. 2022, v katerem sodišču sporoča, da je tožnik 17. 12. 2022 samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka ne razpolaga s podatkom, kje se imenovani trenutno nahaja.

8. Sodišče je pooblaščenko tožnika seznanilo s tem, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Vendar pooblaščenka v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2022 še vedno vztraja pri tožbi. Navaja, da tožbe ne umika in da bi moralo sodišče nadaljevati s sodnim postopkom, ker ZMZ-1 za opisan procesni položaj ne predvideva pravne posledice. Določba, ki ureja opisan procesni položaj (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1) se nanaša na upravni postopek, saj izrecno govori o prošnji, zato bi bila subsumpcija dane procesne situacije pod to določbo protipravna. Ni mogoče govoriti o prenehanju aktivne procesne legitimacije zaradi zapustitve azilnega doma med sodnim postopkom. Ni moč ugotoviti, da se tožnik nekega dne ne bo vrnil v Republiko Slovenijo in ne glede na to, da ni prisoten v Republiki Sloveniji, njegov interes, da sodišče tožbi ugodi, ostaja nespremenjen.

9. Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, tožnika pa ni moglo zaslišati, ker je zapustil azilni dom in ni znano, kje se nahaja. Prav tako je sodišče zavrnilo predlog pooblaščenke, naj se njo zasliši, saj ta dokaz ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev. Dejstvo je namreč, da je tožnik zapustil azilni dom in se ne ve, kje se nahaja, zato nima več pravnega interesa za dokončanje postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

11. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku sodišče ne opredeljuje.

12. Pri tem sodišče v zvezi z navedenim opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

13. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, kot ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.