Jedro

Ker rok za izpolnitev pogodbe ni bil bistvena sestavina pogodbe, je tožnik moral tožencu dati dodatni rok za izročitev ključev najetega poslovnega prostora. Vendar pa sam v tem dodatnem roku po ključe ni prišel, zato neizpolnitve pogodbe ni mogoče pripisati tožencu. Vzročna zveza med dvodnevno zamudo pri izročitvi ključev in zatrjevano škodo ni dokazana, saj tožnik v tej smeri ni zmogel ponuditi ustreznih trditev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 83.828,98 EUR, ki jih je tožnik zahteval kot odškodnino za materialno škodo, ker ni prišlo do realizacije sklenjene najemne pogodbe za poslovne prostore v B. v L., kjer je hotel razširiti svojo poslovno dejavnost prodaje ribiške opreme. Presodilo je, da je glavni razlog za odstop od pogodbe na tožnikovi strani in še, da dvodnevna zamuda pri izročitvi ključev poslovnega prostora ni povzročila zatrjevane škode.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje, ter zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo obravnavanje. Uvodoma pojasnjuje, da mora pri utemeljevanju revizije nujno poseči tudi na področje dejanskega stanja, ne zaradi grajanja zmotne ali napačne ugotovitve, temveč zaradi nerazumljivosti razlogov in nasprotij ugotovljenih dejstev s podatki spisa. V nadaljevanju revizija obravnava vse situacije iz Obligacijskega zakonika (OZ) o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, graja razloge pritožbenega sodišča, da so bile nekatere od teh navedb nedovoljena pritožbena novota, zatrjuje, da bi izvedba vseh predlaganih dokazov pripeljala do drugačnega sklepa o krivdi za odstop od pogodbe, zlasti tudi do drugačne dokazne ocene, vztraja pri neverodostojnosti ene od prič, prikazuje svoje videnje nekaterih vpogledanih listin, ponavlja svojo verzijo dogajanja 23. 6. 2004 in uveljavlja, da so razlogi obeh sodb o tem protispisni in materialnopravno napačni. Tožnik zaključuje, da so napačni in v nasprotju s podatki spisa tudi zaključki o neobstoju vzročne zveze med toženčevo zamudo in nastalo škodo, saj škoda ni vedno vidna takoj in se tudi realizira šele po poteku določenega časa.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da sta pravdni stranki 10. 6. 2004 sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor. Na tej podlagi je tožnik 14. 6. 2004 plačal zahtevano varščino in se nato 21. 6. 2004 zglasil pri tožencu, da bi prevzel ključe. Zaradi napačnega knjiženja plačila in prejšnjega tožnikovega dolga je toženec tega dne odklonil izročitev ključev. Tožnikova odvetnica je še istega dne z dopisom tožencu dala dodatni rok in napovedala, da bo tožnik prišel iskat ključe 23. 6. 2004. Toženec je imel takrat ključe pripravljene, vendar tožnika ni bilo. Toženec je skušal stopiti v stik s tožnikom in nato 1. 7. 2004 tudi pisno zahteval prevzem ključev. Tožnik bi moral plačevati najemnino od 1. 7. 2004 dalje, vendar do izvrševanja najemne pogodbe ni prišlo. Kasneje je tožnik pisno odstopil od pogodbe. Tožnikova verzija dogajanja 23. 6. 2004 ni bila dokazana, saj tožbenih trditev, da naj bi tega dne telefonsko govoril z D. in K., ni potrdil niti sam tožnik v svoji izpovedi, niti dve zaslišani priči. 7. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, torej vpogledanih listin ter izpovedi prič in strank, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da rok za izročitev ključev v pogodbi ni bil določen. Zato je ta obveznost toženke nastopila 21. 6. 2004, ko je tožnik prišel po ključe. Toženčeva odklonitev tega dne ni bila utemeljena, vendar pa je bil toženec 23. 6. 2004, ko je iztekel dodatni rok, svojo obveznost pripravljen izpolniti. Zato krivde za neizpolnitev pogodbe ni pripisati tožencu in tožnik ni imel zakonitega razloga za odstop od pogodbe. Ker je tudi zamuda kot protipogodbeno ravnanje lahko razlog za poslovno odškodnino odgovornost, je sodišče obravnavalo tudi to vprašanje, vendar je bil njegov odgovor negativen zaradi presoje, da med dvodnevno zamudo in nastankom škode ni vzročne zveze.

8. S pravkar povzetimi razlogi prvostopenjskega sodišča se je strinjalo pritožbeno sodišče, strinja pa se tudi revizijsko sodišče. Ugotovljena dejstva terjajo uporabo 105. člena OZ. Ker je sodišče ugotovilo, da v pogodbi izpolnitev toženčeve obveznosti v določenem roku ni opredeljena kot bistvena sestavina pogodbe, ne gre za situacijo iz 104. člena OZ. V pogodbi je določeno le, da nastopi obveznost plačevanja najemnine s 1. 7. 2004. Najkasneje takrat naj bi tožnik poslovni prostor prevzel, ali in koliko prej pa v pogodbi ni dogovorjeno, zlasti pa ni opredeljeno, da je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. Tožnikovo revizijsko prikazovanje lastnega razumevanja dopisa z 9. 6. 2004 (A 83), ki da pomeni opredelitev fiksnega roka za izročitev ključev in opredelitev te obveznosti kot prinosnine, v revizijski fazi postopka ni upoštevano. Pomeni namreč nedovoljen poseg v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, ne pa zatrjevanih procesnih kršitev. Še več, taka razlaga dopisa je celo v nasprotju z njegovo vsebino.

9. Neutemeljene so revizijske trditve o napačni interpretaciji s tožnikove strani ponujene materialnopravne podlage iz 106. člena OZ kot pritožbeno nove trditve. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik te materialnopravne podlage ni ponudil ali točneje, da ni zatrjeval ustreznih dejstev za uporabo te zakonske določbe. Ne drži niti revizijska trditev, da naj bi prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe priznalo tovrstne tožnikove navedbe. Tožnik ne samo, da ni zatrjeval, da je iz toženčevega ravnanja izhajalo, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, pač pa je dodatni rok tožencu sam postavil v dopisu z 21. 6. 2004. 10. Obe sodišči sta se zato pravilno oprli na določbe 105. člena OZ, po katerih v primeru, če izpolnitev pogodbe v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, dolžnik obdrži pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznosti, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Ne glede na primernost danega dvodnevnega dodatnega roka za izpolnitev je toženec dokazal, da je bil 23. 6. 2004 ključ pripravljen, vendar tožnik ni prišel ponj. Kraj izpolnitve obveznosti predaje ključev in samega poslovnega prostora je bil glede na drugi odstavek 294. člena OZ na takratnem sedežu toženca, saj tožnik ni zatrjeval, da bi bilo dogovorjeno drugače, za tako presojo pa govori tudi namen samega posla. Tožnik je sam v svojem dopisu z 21. 6. 2004 napovedal svoj prihod k tožencu. Zato z revizijskim poskusom določitve drugega kraja izpolnitve ne more uspeti.

11. Materialnopravno pravilna je presoja obeh sodišč, da pogoji za odstop od pogodbe iz 105. člena OZ niso bili izpolnjeni in zato toženec za neizpolnitev pogodbe ni odgovoren. Lahko bi bil odgovoren zaradi zamude pri izpolnitvi, saj je po tretjem odstavku 239. člena OZ za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev. Vendar morajo biti tudi pri poslovni odškodninski obveznosti izpolnjeni vsi osnovni elementi, kar med drugim vključuje vzročno zvezo. Trditveno in dokazno breme glede tega elementa je bilo na tožnikovi strani. Tožnik bi lahko uspel, če bi trdil in dokazal, katera škoda je nastala zaradi dvodnevne zamude z izročitvijo ključev. Tožnikov neprevzem ključev 23. 6. 2004 ne more iti na breme toženca. Dvodnevna zamuda je sicer povzročila, da je imel tožnik za odprtje poslovnega prostora namesto 9 dni (21. 6. 2004 je tožnik na toženčevem sedežu neuspešno poskusil prevzeti ključe) le 7 dni (23. 6. 2004 tožnik kljub napovedi po ključe ni prišel), kakšno škodo je imel zaradi manj časa za odprtje poslovnega prostora, pa tožnik ni zmogel pojasniti. Kljub pomanjkljivi trditveni podlagi je prvostopenjsko sodišče skušalo raziskati določene okoliščine, ugotovilo je tudi, da je 7 dni zadoščalo za odprtje poslovnega prostora, ni pa moglo najti nobene vzročne povezave z nobeno od štirih vrst zatrjevane premoženjske škode. Revizijsko vztrajanje pri izkazani vzročni zvezi je zato neutemeljeno.

12. Glede na uvodno pojasnjevanje v reviziji se tožnik zaveda prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu v pretežnem delu revizije počne prav to, pa čeprav sam svoje razloge (napačno) opredeljuje kot procesne kršitve. Takoimenovano protispisnost ali medsebojno nasprotje razlogov tožnik vidi v zvezi z ugotovitvami, kaj se je dogajalo 23. 6. 2004, prikazuje svojo razlago listine z 9. 6. 2004, ki naj bi jasno opredelila rok za izročitev ključev, razlogi sodb o nefiksnosti roka za izročitev ključev naj bi bili tudi nejasni in v nasprotju sami s seboj, enako naj bi veljalo za pomanjkljivo izveden postopek in razloge, kaj naj bi povedali priči, ki ju sodišče ni zaslišalo itd. Vse te trditve izpodbijajo dejanske ugotovitve obeh sodišč in ne gre za uveljavljane procesne kršitve. S katerimi razlogi naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo relativno procesno kršitev v zvezi z 8. členom ZPP, tožnik v reviziji ne opredeli. Zato revizijsko sodišče odgovarja le še na grajo razlogov pritožbenega sodišča, da pomeni pritožbena trditev o fiksnem roku nedovoljeno pritožbeno novoto. Pri tem ugotavlja, da takih trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal, prvostopenjsko sodišče pa se je s tem vprašanjem v razlogih svoje sodbe moralo ukvarjati, da je ugotovilo, katero zakonsko določbo je treba uporabiti kot podlago odločitve, ali 104. ali 105. člen OZ. Zato je pritožbeno sodišče v svoji sodbi presojalo tudi te razloge prvostopenjske sodbe in njihovo pritožbeno grajo. V povzetih razlogih pritožbenega sodišča o nedovoljeni pritožbeni novoti v zvezi s fiksnim rokom in o pravilnih razlogih prvostopenjske sodbe, da ni šlo za tak rok, ni medsebojnega nasprotja.

13. Revizijsko sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.