Jedro

Glede na enotno sodno prakso glede vračanja nepremičnin, ki so v mešani lastnini, vendar gre za bagatelne vložke, ne gre za neenotno sodno prakso, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 2570/2006-14 z dne 4.4.2007 je tožeča stranka vložila revizijo. Meni, da je revizija v tem primeru dovoljena na podlagi 1. in 2. točke 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

S pravnomočno sodbo, ki jo revident (tožnik) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 19.7.2006, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 249 m2 v pritličju na južnem delu stavbe, in temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v stavbi ter zemljišču parc. št. 11, vl. št. 2 k.o. ... (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev podjetje B. d.o.o., ki je dolžno v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe nepremičnino iz 1. točke izreka odločbe vrniti v last in posest upravičenki (2. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (3. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka) ter da je s to odločbo odločeno o celotnem denacionalizacijskem zahtevku (5. točka izreka).

Po presoji Vrhovnega sodišča RS v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V konkretnem primeru pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti in sodišče tudi ni meritorno odločalo. Zato določba 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 v konkretnem primeru ne more biti podlaga za dopustitev revizije.

Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi s sklicevanjem na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po presoji revizijskega sodišča tudi drugi uveljavljani revizijski razlog ni podan. Sodba sodišča prve stopnje se glede razlogov sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 267/2006-5 z dne 15.3.2007, kjer gre za podobno dejansko in isto pravno podlago. Zato revident ne more utemeljevati dopustnost revizije s trditvijo, da je navedena odločitev vrhovnega sodišča v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1069/92 z dne 27.4.1994. Sodba, na katero se sklicuje, izvira iz leta 1994, vendar je kasnejša sodna praksa, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72-93 z dne 20.4.1995, zavzela glede vračanja premoženja, ko gre za zavezanca – pravno osebo v mešani lastnini, drugačno stališče. To stališče (glede oblike vračanja, ko gre za bagatelna vlaganja) je obveljalo, zato ne gre za neenotno sodno prakso. Ker je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje pogojev za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti, revident pa ni izkazal razlogov za dovoljenost, revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot nedovoljeno, skladno z določilom 89. člena ZUS-1.