Jedro

Glede na dejstvo, da je sodišče postopek zaključilo s sklenitvijo sodne poravnave, pri čemer je bilo udeležencem postopka to znano in so odpravek sodne poravnave tudi prejeli, stališčem tožnika, da zoper neobstoječo poravnavo izrednih pravnih sredstev nista mogla vložiti, ni mogoče pritrditi. Neobstoječa bi namreč zaradi pomanjkanja volje lahko bila le pogodba sama, medtem, ko je listina, ki pogodbeno voljo strank navzven izkazuje, nična. Napake volje se uveljavljajo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave, ničnost pa preko izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti. To pa pomeni, da pravno varstvo tožnikom ni bilo odvzeto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnikov zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da je sodišče nepravilno izhajalo iz predpostavke, da s tožbenim zahtevkom zahtevata ugotovitev dejstva, da sodna poravnava ni bila podpisana in zato ne sklenjena. Zahtevala sta namreč ugotovitev neobstoja sodne poravnave s konkretno navedeno vsebino, torej neobstoj pravnega razmerja med strankama in njegovo neveljavnost. Zato zaključek, da ni izpolnjenih zakonskih predpostavk iz prvega odstavka 181. člena ZPP, ni pravilen. Ne drži, da tožnika nimata izkazane pravne koristi, da se ugotovi obstoj ali neobstoj pravnega razmerja in nepristnost listine, preden zapade dajatveni zahtevek. Sodišče je spregledalo vsebinske navedbe tožnikov iz 2. točke tožbe, kjer sta pojasnila, da v nepravdnem postopku niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za sporazum o sklenitvi sodne poravnave ter da slednja zato ni bila sklenjena. Pojasnila sta, zakaj poravnave nista izpodbijala z izrednim pravnim sredstvom in nista vložila predloga za varstvo zakonitosti, saj bi ta pravna sredstva lahko uporabila zgolj, če bi bila poravnava dejansko sklenjena. Izrecno sta navedla, da je na citirano sodno poravnavo razloge za svojo odločitev oprlo tudi Okrajno sodišče v Domžalah v drugem sporu med istima strankama. Zato imata pravni interes za tožbeni zahtevek. Napačni so nadaljnji zaključki sodišča, da je razveljavitev sodne poravnave mogoče doseči le z oblikovalno tožbo. Interpretacija sodišča, po katerem nimata pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, jima jemlje pravico do učinkovitega sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodna poravnava ima naravo mešane materialnopravne in procesne pogodbe1. Z njo stranke uredijo civilnopravna razmerja, kar predstavlja njen materialnopravni učinek, hkrati pa to storijo na način, s katerim se konča že začeti sodni postopek. Za spor, rešen s sodno poravnavo, velja, da je pravnomočno zaključen in zato ni mogoče več zahtevati ponovnega sodnega varstva o istem zahtevku (308. člen ZPP). Prav zato je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, in sicer z oblikovalno tožbo z zahtevkom za razveljavitev po 392. členu ZPP oziroma v primeru njene ničnosti z zahtevo Državnega tožilstva za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).

5. V konkretnem primeru tožnika zatrjujeta, da med strankama do sklenitve sodne poravnave sploh ni prišlo in zahtevata, da sodišče ugotovi njen neobstoj z vsebino, opisano v tožbenem zahtevku, ter hkrati uveljavljata tudi neveljavnost odpravka sodne poravnave in neveljavnost njegovih pravnih učinkov. Iz trditev, ki sta jih postavila v tožbi, izhaja: - da je med njima kot predlagateljema in toženko kot nasprotno udeleženko pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. N 33/2011 tekel nepravdni postopek zaradi sodne ureditve meje med nepremičninami tožnikov parc. št. ..., obe k. o. X, ter parcelami nasprotne udeleženke parc. št. ..., iste k. o.; - da so bili v zadevi opravljeni trije naroki (18. 10. 2011, 5. 4. 2012 in 9. 5. 2012), od tega dva na kraju samem ob prisotnosti izvedenca geometra; - da se na zadnjem naroku ni neposredno pisal zapisnik, temveč so stranke svojo prisotnost potrdile s podpisom na vnaprej pripravljenem listu papirja; - da prepis zapisnika z naroka, v katerem je bil tekst sodne poravnave, tožnikoma ni bil neposredno vročen; - da sta tožnika prejela izdatek sodne poravnave, pri čemer sta ga z dopisom zavrnila zaradi vsebinskih pomislekov, ki sta jih pojasnila že v vlogi s 16. 5. 2012. 6. Iz predloženih listin, ki sta jih tožnika priložila k tožbi, dodatno izhaja, da sta že pred prejemom izdatka sodne poravnave po opravljenem naroku na kraju samem v dopisu 16. 5. 2012 (priloga A15) opisala postopek urejanja meje ter med drugim navedla, da sta po daljšem prepričevanju tako izvedenca kot njunega odvetnika pristala, da se mejniki zabijejo, temu pa je sledil še preizkus vožnje z vozilom. Izvedenec jima je ob tem grozil z vzpostavitvijo meje preko 250 do 300 let stare hiše, kot so to hoteli vzpostaviti prejšnji merilci, zaradi česar sta ustno privolila v ureditev meje po predlogu izvedenca. Z dopisom sta želela nove meritve po verodostojnih dokumentih, to je po katastru iz leta 1868. Po prejemu odpravka sodne poravnave sta tožnika z dopisom s 4. 6. 2012 ponovno zahtevala določitev meje po pravnoveljavnih dokumentih, torej po katastru, pri čemer sta navajala, da skica v odpravku sodne poravnave ne odgovarja dejanskemu stanju v naravi in je meja vrisana bistveno drugače od mejnikov, ki jih je postavil izvedenec 9. 5. 2012. Iz predloženih listin je nadalje tudi razvidno, da je sodišče stranki opozorilo na možnost izpodbijanja sodne poravnave s tožbo v pravdnem postopku.

7. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne more pritrditi tezi tožnikov, podani več kot 5 let po zaključku nepravdnega postopka o določitvi meje, da sodna poravnava med strankama ni bila nikoli sklenjena in zato ne more imeti pravnih učinkov. Udeležencem nepravdnega postopka je bilo glede na prej opisane izjave tožnikov nedvomno znano dejstvo, da je s sklenitvijo in zakoličbo meje na naroku ter posledično njenim evidentiranem v katastru med njimi končan sodni postopek, prav tako so se zavedali vsebinskih posledic sprejetega dogovora, saj sta tožnika kot takratna predlagatelja sama opisala, da mejna črta na skici ni enaka, kot je bila označena na terenu. Zato, kljub morebiti utemeljenim pomislekom o postopkovnih nepravilnostih pri sklenitvi sodne poravnave, o njenem neobstoju ni mogoče govoriti. Nasprotno stališče, za katerega se zavzemata tožnika, bi namreč pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi poseglo v učinek pravnomočnosti, pri čemer bi stranke dosegle ponovno odločanje o isti stvari. To je zakonodajalec preprečil prav zato, ker je materialnopravni del sodne poravnave dobil obliko procesnega akta, ki ga je moč izpodbijati po procesnih pravilih, torej po določbi četrtega odstavka 385. člena ZPP, vsebinsko pa z oblikovalno tožbo kot izrednim pravnim sredstvom po določilu 392. člena ZPP.

8. Glede na dejstvo, da je sodišče postopek zaključilo s sklenitvijo sodne poravnave, pri čemer je bilo udeležencem postopka to znano in so odpravek sodne poravnave tudi prejeli, stališčem tožnika, da zoper neobstoječo poravnavo izrednih pravnih sredstev nista mogla vložiti, ni mogoče pritrditi. Neobstoječa bi namreč zaradi pomanjkanja volje lahko bila le pogodba sama, medtem, ko je listina, ki pogodbeno voljo strank navzven izkazuje, nična. Napake volje se uveljavljajo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave, ničnost pa preko izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti. To pa pomeni, da pravno varstvo tožnikom ni bilo odvzeto.

9. Ker glede na navedeno odpravljanje učinkov sodne poravnave s tožbo, kot sta jo vložila tožnika, ni dopustno, je odločitev sodišča prve stopnje o njenem zavrženju pravilna. Pritožba zato ni utemeljena in jo je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 268/2011.