Jedro

Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.

V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 86.374,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15. 1. 2015 do plačila in - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 5.070,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.769,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 86.374,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka), ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 7,25 EUR (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.170,05 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni triletni rok za zaključek investicije ni bil fiksen in da do odstopa od pogodbe ni prišlo, je napačen. V pogodbi določenega roka ni bilo mogoče podaljševati, saj bi bilo to v nasprotju z naravo pogodbe o državni pomoči in v nasprotju z javnim razpisom. Na fiksnost roka kaže tudi dogovorjena bančna garancija, katere veljavnost je bila vezana na točno določen končni datum, in sicer na tri leta od podpisa pogodbe. Tudi ravnanje tožnice, ki je toženko ves čas opozarjala, da mora biti investicija končana do 26. 1. 2014, kaže, da je šlo za fiksen rok. Na sestanku dne 10. 1. 2014 je bilo toženki predočeno, da rokov ni mogoče podaljševati. Tožnica je toženko z dopisom z dne 13. 1. 2014 še dodatno pozvala, naj v petih dneh posreduje natančna pojasnila glede terminskega načrta investicije in naj predloži dokazila, da bo investicija zaključena. Hkrati je bila toženka pozvana, da v primeru, če projekta ne more zaključiti v predvidenem roku, izplačana sredstva pomoči vrne skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je bilo predočeno, da bo tožnica unovčila bančno garancijo, če ne bo prejela dokazil, na podlagi katerih bo mogoče sklepati, da bo investicija zaključena do 26. 1. 2014 in če toženka prejetih sredstev ne bo vrnila. Tudi zaslišana priča A .A. je potrdila, da se 10. 1. 2014 gradnja še ni začela ter da toženka dokazil o tem, da bo projekt pravočasno izveden, ni predložila. B. B., ki je bil skrbnik pogodbe, je izpovedal, da toženka zahtevane časovnice o poteku in zaključku del ni predložila in tudi za podaljšanje roka ni zaprosila. Do razdora pogodbe je gotovo prišlo ob unovčenju bančne garancije. Ob dejstvu, da je bila izplačana denarna pomoč vrnjena, je jasno, da pogodbe ni več smiselno vzdrževati v veljavi, ker skupnega namena pogodbe ni več. Po unovčenju garancije tožnica ni imela več nobenega razloga, da bi toženki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti, hkrati pa je bilo že takrat več kot očitno, da toženka tudi v primernem dodatnem roku svoje obveznosti ne bi mogla izpolniti, saj z gradbenim dovoljenjem še ni razpolagala.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 26. 1. 2011 sklenili Pogodbo št. PP .../2011 (JR ...) o sofinanciranju dela upravičenih stroškov toženke (v nadaljevanju: pogodba) pri izvajanju projekta „N“. Za sofinanciranje tega projekta je tožnica toženki dodelila in nakazala sredstva v znesku 352.608,87 EUR. Tožnica je razpolagala z bančno garancijo za dobro izvedbo del toženke v višini 352.608,87 EUR z veljavnostjo najkasneje do 27. 1. 2014. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v tretjem odstavku 5. člena določala obveznost toženke, da najpozneje 10 delovnih dni pred iztekom bančne garancije predloži potrebna dokazila, in sicer finančni obračun projekta, skupaj z dokazili o izvedenih plačilih upravičenih stroškov (neto vrednost brez DDV), ki je opredeljen v prilogi 3/1 in 3/2 pogodbe. Sedmi člen pogodbe pa je določal, da lahko tožnica v primeru, če toženka ne ravna v skladu s 4. in 5. členom pogodbe, unovči bančno garancijo in razdre pogodbo ter zahteva vrnitev izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila.

6. Pritožbeno stališče, da je bil tri letni rok od podpisa pogodbe za zaključek investicije (torej datum 26. 1. 2014), v pogodbi določen kot fiksen rok, je zmotno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, besedilo 8. člena pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen1. V primeru, če je določen fiksen rok, je pogodba na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ razvezana po samem zakonu. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno. V prid temu zaključku govori tudi določilo 20. člena pogodbe, ki dopušča možnost spremembe pogodbe, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje.

7. Za primer, če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, OZ v drugem odstavku 105. člena določa, da mora upnik, če hoče odstopiti od pogodbe, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik obveznosti ne izpolni v dodatnem roku, tretji odstavek 105. člena OZ določa nastanek enakih posledic kot v primeru, kadar je rok bistvena sestavina pogodbe. V skladu z določilom 107. člena OZ lahko stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode v primeru, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka obveznosti iz pogodbe ne bo izpolnila.

8. Glede na 7. člen pogodbe je tožnica do plačila vtoževanega zneska, ki predstavlja znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska, s katerim je sofinancirala investicijo toženke, za čas od dne, ko je toženka navedeni znesek prejela (9. 5. 2011), do dne unovčitve bančne garancije (10. 2. 2014), upravičena v primeru, če toženka ni ravnala v skladu s 4. in 5. členom pogodbe, tožnica pa je razdrla pogodbo. Tožnica je trdila, da je z dopisom z dne 13. 1. 2014 odstopila od pogodbe. Sklicevala se je tudi na vsebino dopisa z dne 17. 1. 2014, s katerim je toženko opozorila na pogodbena določila in zahtevala vračilo sredstev. Trdila je, da ji toženka dokazil, ki jih je bila dolžna predložiti na podlagi določila 5. člena pogodbe, ni predložila.

9. Da toženka svoje obveznosti iz tretjega odstavka 5. člena pogodbe ni izpolnila, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo v 39. točki obrazložitve. V nadaljevanju je presojalo, ali je tožnica z dopisoma z dne 13. 1. 2014 in 17. 1. 2014 od pogodbe odstopila. Iz dopisa z dne 13. 1. 2014 izhaja, da je tožnica toženko pozvala, da v petih dneh posreduje natančna pojasnila glede terminskega načrta investicije in predloži dokazila o pravočasnem zaključku investicije, sicer bo tožnica unovčila bančno garancijo. Z dopisom z dne 17. 1. 2014 je tožnica na toženko naslovila zahtevo za vračilo sredstev, pri čemer se je sklicevala na 7. člen pogodbe (ki jo upravičuje do odstopa od pogodbe v primeru nepredložitve finančnega obračuna toženke, kar ji nalaga določilo 5. člena pogodbe, česar ji toženka ni posredovala). Sodišče prve stopnje je presodilo, da vsebina dopisa z dne 17. 1. 2014 ne predstavlja veljavne odstopne izjave tožnice, ker tožnica v dopisu ni izrecno navedla, da od pogodbe odstopa, zgolj sklicevanje na določilo 7. člena pogodbe pa za odstop od pogodbe ne zadošča. 10. Pritožbena graja navedenega zaključka sodišča prve stopnje je utemeljena. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje vsebino dopisov tožnice zmotno ocenilo, in da dopis z dne 17. 1. 2014 po vsebini predstavlja odstopno izjavo. V njem tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v 46. točki obrazložitve, da od pogodbe ni mogoče odstopiti s konkludentnimi dejanji, ni pravilno. Če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je namreč treba šteti, da je od pogodbe odstopila2, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev, to je 352.608,87 EUR3. 11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je, glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka na sestanku 10. 1. 2014 navedla, da do takrat sploh še ni pridobila gradbenega dovoljenja in da projekta do 26. 1. 2014 ne bo zaključila, utemeljena tudi pritožbena navedba, da toženka svoje obveznosti niti v primernem dodatnem roku ne bi mogla izpolniti, saj januarja 2014, ko bi moral biti projekt že zaključen, še ni razpolagala z gradbenim dovoljenjem in se gradnja distribucijskega centra sploh še ni začela. Iz ravnanja toženke, ki le 16 dni pred zapadlostjo obveznosti še ni prevzela gradbenega dovoljenja, je bilo namreč očitno, da izpolnitve ne bo niti v primernem dodatnem roku, ki je po svoji naravi kratek4. V takem primeru pa je tožničin odstop od pogodbe utemeljen tudi na podlagi 107. člena OZ, ki tožnico upravičuje do odstopa od pogodbe še pred iztekom roka za izpolnitev in brez postavitve dodatnega roka za izpolnitev.

12. V primeru odstopa od pogodbe je tožnica na podlagi 7. člena pogodbe upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 352.608,87 EUR od dneva nakazila do dneva vračila, ki znašajo 86.374,68 EUR, kar v postopku ni bilo sporno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 358. člena ZPP v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je v skladu s 381. členom OZ od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, je utemeljen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 86.374,68 EUR za čas od 15. 1. 2015 do plačila.

13. Sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve. Po spremembi sodbe je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela. Tožnici so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji potrebni pravdni stroški: nagrada pooblaščenca za sestavo pripravljalne vloge z dne 27. 12. 2016 v višini 1200 točk (tar. št. 18 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife), nagrada pooblaščenca za pristop na narok 24. 2. 2017 v višini 300 točk (tretja točka tar. št. 20), nagrada pooblaščenca za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2017 v višini 900 točk, nagrada pooblaščenca za sestavo pripravljalne vloge z dne 21. 4. 2017 v višini 600 točk, nagrada pooblaščenca za sestavo pripravljalne vloge z dne 9. 6. 2017 v višini 600 točk, nagrada za pristop na narok dne 21. 4. 2017 v višini 600 točk, nagrada za pristop na narok 16. 6. 2017 v višini 600 točk, nagrada za pristop na narok 27. 3. 2018 v višini 600 točk, nagrada za pristop na narok dne 8. 5. 2018 v višini 600 točk ter materialni izdatki v višini 70 točk, skupaj torej 6070 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,4590 EUR znaša 2.786,13 EUR, povečano za 22% DDV pa 3.399,07 EUR. Pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice ni priznalo nagrade za konferenco s stranko, ker so stroški za navedeno opravilo že zajeti v nagradi za druga opravljena odvetniška opravila (sestavo pripravljalnih vlog), prav tako za prvi narok dne 24. 2. 2017, ki je bil preložen. Nadalje ni priznalo nagrade v priglašeni višini 1200 točk, temveč na podlagi tretje točke tarifne številke 20 nagrado v višini 300 točk. Skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 1.671,00 EUR pravdni stroški tožnice, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, znašajo 5.070,07 EUR, kar je toženka dolžna tožnici plačati na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP.

14. Tožnica je s pritožbo uspela v celoti, toženka pa je v pritožbenem postopku propadla. Zato je toženka na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožnici so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 1500 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR5 znaša 900,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.098,00 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 1.671,00 EUR, stroški pritožbenega postopka tožnice znašajo 2.769,00 EUR.

1 M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, 2003, stran: 568 in VSL sodba I Cpg 590/2014. 2 Glej VSL sodba I Cp 2476/2012, 6. točka obrazložitve. 3 Kar je z unovčitvijo bančne garancije tudi že dobila nazaj (razen vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, ki so predmet tega postopka). 4 M. Juhart: Obligacijski zakonik, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 2003, stran 578. 5 Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019