Jedro

Pritožbeni organ meritorno odloča šele, ko so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ oz. FURS) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla pritožbo tožnice zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. 4933-125338/2021-3 z dne 17. 12. 2021 (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški v zvezi s pritožbo niso priglašeni (2. točka izreka). Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je tožnica zoper sklep o davčni izvršbi vložila pritožbo 5. 1. 2022. Organ je na podlagi prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) med drugim dolžan preveriti tudi, ali je pritožba pravočasna. Če ne, jo organ zavrže s sklepom na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Tako je organ tudi ravnal, saj je iz vročilnice ugotovil, da je bil tožnici navedeni sklep o davčni izvršbi vročen 21. 12. 2021. Osem dnevni rok za pritožbo je začel teči 22. 12. 2021, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 29. 12. 2021. Pritožba zoper ta sklep pa je bila oddana priporočeno na pošti 5. 1. 2022, kot razvidno iz podatkov na pisemski ovojnici, torej prepozno.

2.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ, toženka, zavrnila kot neutemeljeno. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 17. 12. 2021 tožnici vročen osebno, in sicer 21. 12. 2021, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v spisu zadeve. Po 68. členu ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. V skladu z 240. členom ZUP prvostopenjski organ preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če je pritožba prepozna, jo prvostopenjski organ zavrže s sklepom. Po presoji toženke je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Toženka ugotavlja, da je iz spisa zadeve razvidno, da je tožnica pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 17. 12. 2021 (ki ga je prejela 21. 12. 2001, kar izhaja iz fotokopije vročilnice RV ... SI) vložila priporočeno po pošti 5. 1. 2022, kar izhaja iz fotokopije vročilnice RA ... SI. Pritožba je bila tako vložena prepozno. Osem dnevni rok za pritožbo zoper navedeni sklep je začel teči naslednji dan od vročitve, tj. od 22. 12. 2021 in se je iztekel 29. 12. 2021.

3.Toženka še pojasnjuje, da je predmet presoje le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato se ni treba spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti samega sklepa o davčni izvršbi. Po sedmem odstavku 157. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

4.Glede navedb tožnice o njenem slabem finančnem stanju toženka pojasnjuje, da o tem ni pristojna odločati. To presoja pristojni organ, za kar je treba dati posebno vlogo. Posledično je pritožbeni organ na podlagi 248. člena ZUP v skladu z navedenim pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

5.Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v 1. ter 2. pripravljalni vlogi navaja, da ni bil izveden pošten postopek. Gre za globo, za katero ni zakonite podlage, saj ni sodbe sodišča, pridobljene v poštenem sodnem postopku, iz katere bi izhajalo, da je dolžnica. Nima nobenih prihodkov, prejema socialno pomoč. V postopku ni bila zaslišana skladno z 9. členom ZUP, zaradi česar gre za bistveno kršitev pravil postopka. FURS ji ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora. Zato je ne more FURS obtožiti in jo spoznati za dolžnico brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnica. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. Našteva sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katerih izhaja, da državni organi RS ne spoštujejo pravice do zasebne lastnine, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in 1. člen Protokola k EKČP, v katero je poseg zakonit le s sodno odločbo. FURS nima sodne oblasti, sodi ji lahko le sodnik na sodišču. FURS mora v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23. - 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7. - 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da ni sodbe sodišča, s katero bi bila spoznana za dolžnico in s katero bi bila določena višina dolga, temelj za izvršbo ni zakonit, FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo, izvede naj se javen in pošten postopek, v katerem naj se ji zagotovi vse pravice v skladu z Ustavo RS in EKČP. Primeren rok za pravno sredstvo po ZUP je 30 dni, saj je tožnica prava neuka in nevešča oseba, rok 8 dni je prekratek za pripravo obrambe, sklicuje se na 25. člen Ustave RS. Organ bi moral vsebinsko presojati pritožbo, ne pa jo zavrniti kot prepozno, saj ni zagotovil časa za obrambo niti ne upošteva Ustave RS, ki ne omejuje pravice do pritožbe.

6.Toženka v odgovoru na tožbo in v 1. pripravljalni vlogi nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih aktov 1. in 2. stopnje. Poudarja, da je pravočasnost pritožbe eden od formalnih pogojev za njeno obravnavanje, zato je bilo treba pritožbo zavreči kot prepozno. Glede 8 dnevnega roka za pritožbo se sklicuje na drugi odstavek 157. člena ZDavP-2. Do kršitve pravice od pritožbe (25. člen Ustave RS) ni prišlo, saj je bila tožnica v pouku o pravnem sredstvu pravilno poučena o roku za pritožbo. Glede ugovorov, da je vlada v času epidemije omejila normalno življenje, toženka poudarja, da vlada v letu 2022 ni sprejela nobenega ukrepa, ki bi imel vpliv na tek roka za vložitev pritožbe. S sklepom vlade z dne 21. 5. 2020, ki je začel veljati 1. 6. 2020, so prenehali razlogi za izvajanje začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ.

7.Tožba ni utemeljena.

8.V konkretni zadevi je organ zoper tožnico vodil postopek davčne izvršbe, kar med strankama ni sporno. V zadevi tudi ni spora o tem, da je bil tožnici izdan in vročen sklep o dovolitvi davčne izvršbe z dne 17. 12. 2021, kakor tudi ne nadalje, da je organ tožničino pritožbo z dne 5. 1. 2022 zoper navedeni sklep zavrgel kot prepozno s sklepom z dne 7. 1. 2022, zoper katerega je tožnica tudi vložila pritožbo, ki jo je toženka z odločbo z dne 26. 7. 2022 zavrnila kot neutemeljeno.

9.Med strankama pa je sporno, ali bi morala toženka tožničino pritožbo vsebinsko (meritorno) obravnavati in ali je pritožbo organ z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnica namreč temu v tožbi nasprotuje.

10.Sodišče po pregledu upravnih spisov in izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je odločitev, sprejeta v izpodbijanem sklepu, zakonita in pravilna. Pri tem pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, potrjen z drugostopenjsko odločbo toženke.

11.V skladu z 229. členom ZUP pritožbo lahko vloži le stranka upravnega postopka in to v predpisanem roku, ki se šteje od vročitve upravnega akta. Pritožbeni rok zoper sklep o davčni izvršbi je po drugem odstavku 157. členu ZDavP-2 (za razliko od splošnega, 15 dnevnega pritožbenega roka iz 235. člena ZUP) 8 dni. Iz navedenega izhaja, da je organ tožnico pravilno podučil glede roka za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 17. 12. 2021. V konkretni zadevi je bil sklep z dne 17. 12. 2021 tožnici vročen osebno 21. 12. 2021. Tako je 8 dnevni rok za pritožbo začel teči 22. 12. 2021 in se iztekel 29. 12. 2021 (vsega navedenega tožnica niti ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izhaja pa navedeno tudi sicer iz vročilnice tožnice, pripete na sklepu z dne 17. 12. 2021 v upravnem spisu). Tožnica pa je pritožbo zoper ta sklep vložila priporočeno po pošti 5. 1. 2022, kar je med strankama nesporno, in torej prepozno, zato jo je organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP.

12.Šele če pritožbe organ ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljene ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Meritorno odloča torej o pritožbi organ šele, če so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP v zvezi z nadaljnjimi členi ZUP. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep z dne 17. 12. 2021, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP.

13.Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničini ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnica namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in 1. člena Protokola k EKČP, pri čemer pa teh kršitev večinoma ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo oz. jih izjemoma konkretizira, kot npr. glede očitka neizvedbe ustne obravnave, nemožnosti tožnice, da bi se izrekla o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, nadalje nezaslišanja tožnice v konkretni upravni zadevi oz. zaradi prekratkega 8 dnevnega roka za pritožbo in s tem nemožnosti obrambe svojih pravic, vendar pa je jasno, da organ pritožbe tožnice zaradi njene nepravočasnosti ni mogel vsebinsko obravnavati (s tem pa tudi ne zaslišati tožnico in izvesti ustne obravnave, saj je bil postopek zaradi zamude pritožbenega roka v zvezi z izpodbijanim aktom pravilno izpeljan po skrajšanem postopku - 144. člen ZUP), saj je po uradni dolžnosti dolžan pritožbo zavreči, če niso izpolnjene predpostavke pravočasnosti vložitve pritožbe zoper izpodbijani akt v roku 8 dni, skladno z 240. členom ZUP v zvezi s 157. členom ZDavP-2. Pri tem sodišče poudarja, da je z danim 8 dnevnim rokom za pritožbo tožnici bila dana možnost obrambe njenih pravic, vendar pa je tožnica ta rok, ki je po mnenju sodišča dovolj dolg, da v zvezi z obravnavano tematiko tožnica poskrbi za zaščito svojih pravic in obveznosti ter pravnih koristi, zamudila. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnica tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnica pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnila, glede česa si v tem času ni mogla zagotoviti obrambe.

14.Sodišče še pripominja, da v postopku ni obravnavalo ugovorov, ki niso v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj o njih z navedenim sklepom ni bilo odločeno (tj. ugovorov, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe (v zvezi s premoženjem - omejitve izvršbe) ter izvršilni naslov, kar je sicer tudi v nasprotju s 157. členom ZDavP-2).

15.Glede tožničine navedbe, da v zvezi z izpodbijanim aktom ni bilo javnega sojenja na sodišču, kar je po njenem v nasprotju s 24. členom Ustave RS, sodišče pripominja, da je davčni organ v skladu z 146. členom v zvezi z 156. členom ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kar pomeni, da ima pristojnost tudi za odločanje o pritožbah, ki jih zoper sklepe o davčni izvršbi vložijo stranke. Pravica do sodnega varstva v skladu z 24. členom Ustave RS pa se v primeru izvršbe nedavčnih denarnih obveznosti zagotavlja v okviru upravnega spora pred Upravnim sodiščem RS v skladu z ZUS-1.

16.Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 ter v zvezi 5. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

1ZDavP-2 je v tem delu skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.