Jedro

Dejansko stanje se glede izpolnjevanja pogoja, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna odločba tožene stranke z dne 19. 1. 2007, ni spremenilo in se tudi ni moglo več spreminjati: starost tožnice in trenutek njene prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji sta ves čas znani in nespremenjeni dejstvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 3. 12. 2008 in 30. 6. 2008, s katerima je bil dokončno zavržen zahtevek tožnice za priznanje pravice do državne pokojnine. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je zavrgla ponovno zahtevo tožnice, ker je bilo s prejšnjo pravnomočno odločbo že odločeno o njeni zahtevi, dejansko stanje pa se ni spremenilo. Tožena stranka je prvotno zahtevo tožnice zavrnila, ker ni izpolnjevala pogoja najmanj 30 let prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V sodnem postopku je tožnica predložila odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero ji je bilo na podlagi ustavne odločbe U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 po uradni dolžnosti priznano stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi v obdobju med leti 1992 in 1994. Štelo je, da taka odločba velja za nazaj, ker odpravlja neustavno stanje.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je zahtevo tožnice zavrnila na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker se ob ponovni vložitvi zahteve dne 22. 4. 2008 dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila od pravnomočne odločbe (o zavrnitvi take zahteve) z dne 19. 1. 2007. Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Tožnica je šele v sodnem postopku predložila dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je bila izdana 19. 3. 2009, torej po dokončni odločbi oziroma zaključku upravnega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi „nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka“. Navaja, da je ves čas neprekinjeno živela na območju Republike Slovenije na istem naslovu, tudi v času od 24. 12. 1992 do 24. 6. 1994, ko je bila nezakonito izbrisana, kar je bilo ugotovljeno z odločbo z dne 19. 3. 2009. Tožena stranka bi morala skladno z ZUP izvesti dokazni postopek za ugotavljanje dejanskega prebivanja tožnice, pa tega niti pri odločanju o prvi niti o drugi zahtevi ni storila. Že v letu 2003 je bila izdana odločba Ustavnega sodišča U-I-246/02, s katero je bilo ugotovljeno, da so bili državljani drugih držav, tudi tožnica, nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica zoper odločitev tožene stranke v letu 2007 ni sprožila sodnega varstva, zaradi česar je izgubila pravico do državne pokojnine v obdobju do vložitve druge zahteve. To pa ne vpliva na njeno pravico od podaje nove zahteve.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožeča stranka sicer navede kot revizijski razlog „po 370. členu ZPP“ tudi kršitve določb pravdnega postopka. Vendar ne navede, za katero bistveno kršitev naj bi šlo in v reviziji v zvezi s tem razlogom ni nobene obrazložitve. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Predmet spora je odločitev o ponovni zahtevi tožnice za priznanje pravice do državne pokojnine. Taka zahteva je bila že enkrat zavrnjena zato, ker naj tožnica ne bi izpolnjevala enega od predpisanih pogojev iz 59. člena ZPIZ-1: da bi med 15. in 65. letom starosti imela najmanj 30 let prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tega pogoja naj tožnica ne bi izpolnjevala med drugim tudi zato, ker je bila med leti 1992 in 1994 nezakonito izbrisana iz registra stalnih prebivalcev.

9. Tožnica je rojena 2. 2. 1942, kar pomeni, da bi morala imeti prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najmanj 30 let v obdobju med 2. 2. 1957 in 2. 2. 2007. Ker je imela tožnica v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 18. 4. 1977 dalje, bi ta pogoj dopolnila šele po starosti 65 let, torej tega pogoja ne more izpolniti niti z upoštevanjem obdobja med leti 1992 do 1994. To pa pomeni tudi, da se dejansko stanje glede izpolnjevanje navedenega pogoja, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna odločba tožene stranke z dne 19. 1. 2007 ni spremenilo in se tudi ni moglo več spreminjati: starost tožnice in trenutek njene prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji sta ves čas znani in nespremenjeni dejstvi.

10. Glede na navedeno je zato tožena stranka z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrgla ponovno zahtevo tožnice za priznanje pravice do državne pokojnine in je izpodbijana sodbe pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).