Jedro

Sistem pravnih sredstev je v upravnem sporu celovito urejen v ZUS-1, ki kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Drugih izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje ZUS-1 ne določa. Tudi zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva ZUS-1 ne predvideva, je pa ta kot izredno pravno sredstvo urejena v ZPP. Glede na to, da so torej vsa pravna sredstva sistematično urejena v ZUS-1, določb ZPP, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za pravosodje št. 705-692/2012-2030-3 z dne 25. 3. 2024 in se toženi stranki naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja tožeče stranke št. 72 izbriše vpis pri rubriki "obdobje začasne ustavitve imenovanja" od 7. 11. 2023 do preklica (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločitev (II. točka izreka). Kot je razvidno iz vročilnic v sodnem spisu, je bil sklep strankama vročen 2. 10. 2024, pravnomočen pa je postal 8. 10. 2024.

2.Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpostavlja dve pomembni pravni vprašanji, namreč ali gre v zadevah stečajnih upraviteljev, ki so dosegli starost 70 let in jim je bil od 1. 11. 2023 ugotovljen obstoj omejitev iz 1. točke prvega odstavka veljavnega 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), za težko popravljivo škodo v smislu določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) že zato, ker odločbe učinkujejo na način, da od 1. 1. 2023 v novih postopkih niso več imenovani za upravitelje, ter ali daje 32. člen ZUS-1 samostojno pravno podlago za novo obliko pravno priznane škode v pravnem redu Republike Slovenije. Navaja tudi, da je zahteva za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru dovoljena, ker to izhaja iz spremenjenega prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ta določba je vzpostavila spremenjeno razmerje med ZUS-1 in Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na način, da je določena primarnost uporabe ZPP. Ker ZUS-1 zahteve za varstvo zakonitosti izrecno ne izključuje, je ta dovoljena tudi zoper pravnomočno odločbo, izdano v upravnem sporu.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4.Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Navedeno ne pomeni, da se ZPP uporablja primarno, kot to zapiše Vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi, temveč se po presoji sodišča v upravnem sporu primarno uporablja ZUS-1, podredno pa ZPP1, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5.ZPP je popoln zakon in ne le pogojno popoln zakon2, kajti ZPP ne vsebuje določila o svoji lastni subsidiarni rabi (tako kot denimo Zakon o splošnem upravnem postopku v 3. členu3), na podlagi katerega bi nato lahko drug zakon določena vprašanja uredil drugače, kot so urejena z ZPP. Prav tako ni pogojno popoln zakon ZUS-1, kajti tudi ta zakon ne vsebuje določila o svoji zgolj subsidiarni rabi. Po presoji sodišča je razmerje med ZUS-1 in ZPP razmerje med posebnim in splošnim zakonom. To pomeni, da se najprej uporabijo določbe posebnega zakona, tj. ZUS-1, podredno, če ZUS-1 nečesa ne določa drugače, pa določbe splošnega zakona, tj. ZPP. Tako je po presoji sodišča mogoče tudi razumeti določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, če najprej preberemo njen drugi stavek in nato prvega, namreč: če ZUS-1 nekaj določa (drugače), se v upravnem sporu uporabi le-ta, sicer pa se uporabljajo določbe ZPP.

6.To izhaja tudi iz skladnje prvega odstavka 22. člena ZUS-1: gre namreč za podredje dveh stavkov, in sicer je uporaba ZUS-1 določena v pogojnem odvisniku (kolikor ta zakon ne določa drugače), v glavnem stavku pa je določena uporaba ZPP (se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek). To pomeni, da je v podrednem stavku pojasnjen pogoj, pod katerim pride v poštev uporaba pravila, vsebovanega v glavnem stavku. Vendar pa je hkrati treba upoštevati, da je v pogojnem odvisniku vsebovani pogoj ubeseden negativno (kolikor ta zakon ne določa drugače), zaradi česar drugačna ureditev v ZUS-1 izključuje uporabo ZPP. Da ugotovimo, ali ZUS-1 nekaj določa (drugače), je najprej treba preveriti njegova določila, šele ob odsotnosti (drugačne) ureditve v ZUS-1 pa se preveri, kakšna je ureditev v ZPP.

7.Enakovrstno določilo, kot je prvi odstavek 22. člena ZUS-1, vsebuje denimo tudi 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ki določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Ta člen ureja načelo primarne uporabe ZDSS-1, kar v praksi pomeni, da je treba v postopku poiskati odgovor na določeno vprašanje najprej v ZDSS-1, če ta določenega vprašanja ne ureja, pa je treba uporabiti določbe ZPP.4 Kot obrazloženo zgoraj, torej po naziranju sodišča enako velja tudi v upravnem sporu.

8.Tako se nadalje odpira vprašanje, ali ZUS-1 ureja pravna sredstva drugače od ZPP. Odgovor na to vprašanje je po presoji sodišča pritrdilen. Sistem pravnih sredstev je namreč v upravnem sporu celovito urejen v ZUS-1, ki kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo5 in obnovo postopka.6 Drugih izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje ZUS-1 ne določa.7 Tudi zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva ZUS-1 ne predvideva, je pa ta kot izredno pravno sredstvo urejena v ZPP.8 Glede na to, da so torej vsa pravna sredstva sistematično urejena v ZUS-1, določb ZPP, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti.9

9.Zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je zato treba kot nedovoljeno zavreči, in sicer ob smiselni uporabi prvega odstavka 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Drugače Nataša Smrekar, komentar 22. člena, v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 122.

2V smislu Nomotehničnih smernic 2018, rb. št. 182, , (13. 1. 2025).

3Ki ga kot primer pogojno popolnega zakona navajajo prav tam, rb. št. 183.

4Povzeto po Janez Novak, komentar 19. člena, v Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, red. Janez Novak, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 96.

5Op. sodišča: Če je predhodno skladno s pravili ZPP dopuščena.

6VSRS sklep I Up 95/2013, 29. 1. 2015, 9. točka obrazložitve. Enako VSRS sklep II Upr 80/2012, 10. 1. 2013, 3. točka obrazložitve.

7VSRS sklep I Up 57/2015, 8. 4. 2015, 14. točka obrazložitve. Enako VSRS sklep X Ips 265/2014, 14. 7. 2014, 15. točka obrazložitve, ter VSRS sklep X Ips 96/2013, 20. 3. 2013, 8. točka obrazložitve.

8VSRS sklep I Up 95/2013, 29. 1. 2015, 9. in 10. točka obrazložitve. Enako VSRS sklep II Upr 80/2012, 10. 1. 2013, 3. in 4. točka obrazložitve.

9VSRS Sklep II Upr 80/2012, 10. 1. 2013, 4. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.