Jedro

Gospodarski subjekt je v smislu OZ, poleg gospodarske družbe ter samostojnega podjetnika posameznika tudi „druga pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost“, vendar v obravnavanem primeru ni bilo niti ugotovljeno in niti zatrjevano da gre pri toženi stranki za takšno pravno osebo, pri čemer pa tudi ne bo relevantna okoliščina, da se ta spor vodi kot gospodarski spor.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1 z dne 17.1.2011, v celoti razveljavilo in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 9.991,80 EUR s pp; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške tega postopka v višini 1.009,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Trdi, da je sodišče postopkovno kršitev zagrešilo s tem, ko je upoštevalo navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala na naroku dne 23.1.2012. Pred tem je toženo stranko večkrat pozvalo, naj se izjasni o vseh dejstvih in ponudi dokaze ter ji ob tem podelilo rok za takšno izjavo. Ker so ti roki minili, bi lahko tožena stranka navedbe na prvem naroku podala zgolj v kolikor bi izkazala, da jih pred tem brez svoje krivde ni mogla podati (286. in 286. a čl. ZPP). Česa takega tožena stranka ni niti zatrjevala in niti pojasnila. Zato navedb tožene stranke, podanih na navedenem naroku, sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega je tožena stranka ugovor zastaranja podala zgolj pavšalno, sodišče pa je trditveno podlago nesprejemljivo razširilo z obrazložitvijo, na kakšen zastaralni rok naj bi se sklicevala tožena stranka. Tudi sicer je odločitev sodišča v zvezi z zastaralnim rokom materialnopravno napačna. Triletni zastaralni rok je predviden za gospodarske pogodbe oziroma pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Tožena stranka pa ni gospodarski subjekt v smislu 3. odst. 13. čl. OZ, niti ne gre v konkretnem primeru za gospodarsko pogodbo v smislu 4. odst. 13. čl. OZ, saj tožena stranka ni pravna oseba, ki bi se občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjala s pridobitno dejavnostjo, pa tudi v tem primeru ni šlo za pogodbo, ki bi bila v zvezi s pridobitno dejavnostjo (zaračunani material je bil porabljen v okviru delovanja tožene stranke kot bolnišnice, ki ni pridobitni oz. gospodarski subjekt). Tožena stranka je po pravnoorganizacijski obliki javni zavod, ki ne obstoji zato, da bi na trgu opravljala pridobitno dejavnost. Mogoče kakšno svojo storitev opravi z namenom pridobivanja dobička na trgu, toda v takšnem primeru je za presojo obstoja gospodarske pogodbe treba presojati, ali ne gre morebiti za pogodbo, ki bi bila v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti. V konkretnem primeru takšnih podatkov ni oziroma ni trditvene podlage, za kakšne namene naj bi bili uporabljeni materiali, ki jih je tožena stranka prejela s strani tožeče stranke in jih tudi porabila. Glede na to, da je splošni zastaralni rok 5 let, 3-letni zastaralni rok pa je predpisan izjemoma, zakaj naj bi se specialni zastaralni rok uporabil pa tožena stranka ni pojasnila, bi moralo sodišče uporabiti 5-letni in ne 3-letni zastaralni rok. V nadaljevanju graja stališče sodišča prve stopnje glede primernosti roka za izstavitev računa. Glede na ugovore tožene stranke, da njena obveznost pravno veljavno nikoli ni nastala, je tožeča stranka postavila tudi zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Odločitev sodišča v tem delu je pavšalna in brez obrazložitve, zaradi česar je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov. Trdi, da so bile njene navedbe v zvezi z zastaranjem popolne in pravočasne, da tožeča stranka do zdaj ni navajala, da ne gre za gospodarsko razmerje, ob tem da se je navedeni spor že od samega začetka vodil kot gospodarski spor.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka potem, ko je od tožeče stranke za obdobje treh mesecev prejela testni CR sistem za oddelek radiologije skupaj z enim paketom filmov za laserski tiskalnik, glede na njun medsebojni dogovor naročila in prejela od tožeče stranke filme za laserski tiskalnik v vtoževani vrednosti. Ker je tožeča stranka tožbo za plačilo prejetih filmov vložila po poteku 3-letnega zastaralnega roka je zaključilo, da je terjatev zastarala.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gospodarska pogodba in da zato velja za zastaranje 3-letni zastaralni rok iz 349. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ker pa pri tem niso navedeni razlogi, zaradi katerih je sodišče štelo, da je bila med strankama sklenjena gospodarska pogodba, je v tej fazi postopka nezanesljiv zaključek, da gre za takšno pogodbo. V zvezi s tem pritožnica utemeljeno opozarja na 2. odst. 13. čl. OZ, ki določa, da so gospodarske pogodbe takšne pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je gospodarski subjekt tožeča stranka, ki je družba z omejeno odgovornostjo, vprašljivo pa je to glede tožene stranke, ki je splošna bolnišnica z imenom, navedenim v tožbi. Po določilu 3. odst. 13. čl. OZ je gospodarski subjekt v smislu OZ, poleg gospodarske družbe ter samostojnega podjetnika posameznika tudi „druga pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost“, vendar v obravnavanem primeru ni bilo niti ugotovljeno in niti zatrjevano (s strani tožene stranke, ki jo trditveno in dokazno bremenijo ta dejstva, glede na to, da je podala ugovor zastaranja), da gre pri toženi stranki za takšno pravno osebo, pri čemer pa tudi ne bo relevantna okoliščina, da se ta spor vodi kot gospodarski spor, kot to zmotno meni tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Sicer se glede na 4. odst. 13. čl. OZ za gospodarske subjekte v smislu OZ štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, vendar le v primeru, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. In tudi v navedeni smeri relevantne trditve niso bile podane, predvsem upoštevaje dejstvo, da je splošni 5-letni zastaralni rok pravilo (346. čl. OZ).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v zvezi s spornimi dobavami med pravdnima strankama sklenjena pogodba (prodajna pogodba po 454. čl. in nasl. OZ), je utemeljen njegov zaključek, da zato ni šlo za primer neupravičene obogatitve tožene stranke na škodo tožeče stranke po 190. čl. OZ, saj ni bilo premika premoženja brez pravne podlage.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 355. čl. in 1. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Hkrati je odločilo, da so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP). Do preostalih trditev v pritožbi se ni opredeljevalo, ker te za odločitev v obravnavani zadevi niso bile relevantne (1. odst. 360. čl. ZPP).