Jedro

Mladoletna tožnica prejema po očetu 426,00 EUR pokojnine. Poleg tega prejema tudi otroški dodatek. Vse to in tudi prispevek. ki ji ga je dolžna dati mati, pa nedvomno zadostuje za njeno preživljanje. Zato ji prvo sodišče zahtevane rente utemeljeno ni prisodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati, in sicer prvi tožnici K. R. znesek 25.000,00 EUR in drugi tožnici ml. A. G. R. znesek 20.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo zahtevek druge tožnice, da ji od 20.8.2000 dalje plačuje mesečno rento v višini 41,73 EUR in od 12.5.2006 dalje po 150,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.740,99 EUR.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je v vlogi z dne 9.10.2008 podala ugovor prekluzije dokazov, a je sodišče oprlo sodbo prav na prekludirane dokaze. Sodišče je v sodbi P 1090/2007 – III na 7. strani zapisalo, da je bila tožena stranka glede predložitve zavarovalnih polic št. 24967 in 24966 in Splošnih pogojev poslovanja oziroma dokazila, kdo je upravičenec in kdo je sklenitelj zavarovanja, prekludirana. Sodišče je prav na te dokaze oprlo sodbo. Očitno odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tudi ni pričakovala tožena stranka, ki je tožnicama 31.1.2007 nakazala 33.371,55 EUR po pravnomočni sodbi P 109/2004 – III z dne 12.5.2006. Prejeto odškodnino bosta torej morali tožeči stranki vrniti. Iz obrazložitve pa tudi ne izhaja, zakaj je sodišče zavrnilo rentni zahtevek. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v tem, da sodišče tožnicama ni prisodilo pravične odškodnine. Sodišče bi moralo obseg škode primerjati s podobnimi primeri in ga objektivizirati, vendar tega ni storilo, zato se sodba sploh ne da preizkusiti. Odškodnina v podobnih primerih se giblje od 29 do 40 povprečnih plač. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Za pomembno ni štelo, da je poleg psihičnih bolečin podano pri prvi tožnici prikrajšanje moža v prvih letih trajnejše zveze in pri drugi tožnici prikrajšanje očeta za vse življenje. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnice in njenih predlaganih dokazov, kakšno plačo je imel pokojni in kakšno bi imel sedaj. Ni zavzelo argumentiranega stališča glede vseh hudih bolezni tožnice, kar vse tudi otežuje družinski proračun zaradi bolniških odsotnosti, zaradi višjih stroškov za zdravje obeh tožnic. Neutemeljeno in neargumentirano je sodišče zavrnilo zahtevek mladoletne tožnice za plačilo rente. Ni ugotovilo, kakšen dohodek bi pokojni lahko uresničil in koliko bi mogel in hotel nameniti za preživljanje mladoletne tožnice. O tem je tožnica predlagala vrsto prič, katere zaslišanje je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo. Tožnica je predložila sodišču plačilne liste primerljivega delavca (prejemal naj bi 360.000,00 SIT), a sodišče tega ni upoštevalo. Po mnenju tožnice bi pokojni prejemal preko 3.000,00 EUR plače. Ni samo izvedenka tista, ki lahko poda dokončno mnenje o zdravju mladoletne tožnice. Osebni zdravnik je povedal, da se že kažejo simptomi, ki nakazujejo možnost celiakije, čeprav ta še ni diagnosticirana. Iz previdnosti obe tožnici uživata brezglutensko hrano, kar pa je povezano z velikimi stroški. Sodišče je napačno ugotovilo znesek valoriziranega zneska odškodnine, ki sta ga tožeči prejeli po nezgodnem zavarovanju umrlega. Sodišče je sicer sodbi priložilo kopijo izračuna, vendar v obrazložitvi zneska izračunane valorizacije ni pojasnilo. Pritožnici predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in ugodi celotnemu zahtevku, podrejeno pa, da jo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in stranki intervenient na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da sodba temelji na prekludiranih dokazih. Tožnica je dala ugovor prekluzije na predlagane dokaze v vlogi tožene stranke z dne 9.10.2008, vendar iz te vloge izhaja, da je tožena stranka predlagala dokaze, ki jih do tedaj ni mogla predlagati, saj gre za dokaze z dne 28.8. in 25.8.2008 in za plačne liste do junija 2008 (4. odstavek 286. člena ZPP). Glede na napotilo pritožbenega sodišča (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1085/2007 z dne 10.10.2007) pa je moralo prvo sodišče plačano odškodnino po policah št. 24964 in 24966 upoštevati pri odmeri odškodnine in jo tudi valorizirati. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenimi navedbami, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljene duševne bolečine tožnic zaradi izgube bližnjega prenizka. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče glede tovrstnih bolečin sklicuje na ugotovitve prvega sodišča, ki jih je v sodbi natančno opisalo. Na tako ugotovljeno stanje je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožnicama prisodilo prenizko odškodnino. Primerna in primerljiva odškodnina za duševne bolečine tožnic sta zneska 16.691,70 EUR (4.000.000,00 SIT) za prvo tožnico in 12.518,77 EUR (3.000.000,00 SIT) za drugo tožnico (torej toliko, kot je že prisodilo prvo sodišče v sicer izpodbijani sodbi P 1090/2004 – III z dne 12.5.2006). Tožnicama je sodišče priznalo skupaj 29.210,48 EUR (7.000.000,00 SIT) odškodnine in obresti od 1.1.2002 do 31.1.2007 od še neplačanega zneska 2.695.206,40 SIT (7.000.000,00 minus plačan valorizirani znesek 4.304.793,60 SIT) v znesku 15.864,68 EUR, skupaj gre torej tožnicama 45.075,16 EUR. Tožena stranka je plačala 14.10.1998 znesek 3.321.600,00 SIT, revaloriziran na 31.1.2007 znaša 21.387,20 EUR in 31.1.2007 znesek 33.371,55 EUR. To pa pomeni, daje tožena stranka plačala celo več kot je tožnicama priznalo sodišče, zato je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek zavrnilo pravilna.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbi v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo rente in ga je prvo sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in obrazložitev prvega sodišča, ki se nanaša na tožničin zahtevek za plačilo rente. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje in povzema kot svoje. Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da navedbam pritožbe, da morata s hčerko uživati brezglutensko hrano, ni slediti. Mladoletna tožnica nima celiakije in zato, zgolj iz preventive, take hrane ni potrebno uživati, nasprotno, uživanje takšne hrane je vprašljivo za nadaljnji razvoj mladoletne tožnice. Glede zdravstvenih napak pa je dodati le to, da se te dogajajo, vendar jih je potrebno dokazati in šele takrat so upoštevne. Sodišče je ugotovilo koliko plače bi pokojni prejemal in se pri tem oprlo na dokaj gotovo oziroma pričakovano. Pritožbene navedbe, da bi po prepričanju tožnice pokojnik zaslužil 3.000,00 EUR pa ne temelji na realnih pričakovanjih, gre le za predvidevanje tožečih strank, zato tega sodišče pri odločanju o renti ni moglo upoštevati. Mladoletna tožnica prejema po očetu 426,00 EUR pokojnine. Poleg tega prejema tudi otroški dodatek. Vse to in tudi prispevek. ki ji ga je dolžna dati mati, pa nedvomno zadostuje za njeno preživljanje. Zato ji prvo sodišče zahtevane rente utemeljeno ni prisodilo. Na izračun valoriziranih zneskov, ki ga je opravilo prvo sodišče pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je samo opravilo valorizacijo in to po programu Urada za statistiko RS. Pritožba kakšnega drugega programa, ki bi bil pravilnejši niti ne ponuja. Pavšalne navedbe pa niso upoštevne.

Po povedanem se pokaže pritožba tožnice kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.