Jedro

Prostovoljno podaljšano zavarovanje po 158. členu statuta SPIZ-a se ne šteje kot čas dela za uveljavljanje pravic do denarnega nadomestila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 4.9.1992, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za denarno nadomestilo med brezposelnostjo. V obrazložitvi navaja, da imajo pravico do denarnega nadomestila samo tiste brezposelne osebe, ki imajo status zavarovanca ob pogoju, da je bil zavarovanec v delovnem razmerju aktivni zavarovanec najmanj za čas, določen v 18. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92 - ZZZPB). Zavarovalno dobo, nastalo na podlagi prostovoljnega podaljšanega zavarovanja, pa ni mogoče šteti v delovno dobo v smislu zakona o zaposlovanju. Zato tožnik ne izpolnjuje predpisane gostote delovne dobe pred prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe in navaja, da je sprejeta odločitev v neskladju z določbo 1. odstavka 2. točke 158. člena statuta SPIZ-a, ki določa, da se v zavarovalno dobo štejejo tudi obdobja po prenehanju obveznega zavarovanja pri SPIZ, za katere je zavarovanec podaljšal zavarovanje in plačal prispevke. Za tožnika velja ta določba, saj je prekinitev zaposlitve prijavil skupnosti za zaposlovanje. Pri prijavi in plačilu prispevkov za podaljšano zavarovanje pa ga tudi nihče ni opozoril, da ne more pridobiti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna pravico do denarnega nadomestila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (3. odstavek 1. člena citiranega zakona o zaposlovanju). Pravice za čas brezposelnosti temeljijo torej na zavarovalniškem principu. To pomeni, da zavarovanec lahko uveljavi te pravice le na osnovi plačevanja prispevkov za takšno zavarovanje za čas, določen v zakonu. Zavarovanec dobi pravico do denarnega nadomestila, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj 9 mesecev ali 12 mesecev s presledki v zadnjih 18-tih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu (18. člen). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni bil neprekinjeno v delovnem razmerju najmanj 9 mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, prav tako tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je v zadnjih 18-tih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (to je od 15.10.1990 dalje) bil v delovnem razmerju s prekinitvami le 7 mesecev in 27 dni, medtem ko je za preostali čas plačeval le prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi prostovoljnega podaljšanega zavarovanja po 158. členu statuta SPIZ-a (Uradni list SRS, št. 40/83). Tožnik meni, da mu takšno podaljšano zavarovanje, ki se šteje v zavarovalno dobo, daje pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Toda takšno stališče nima podlage v zakonu, kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka. Po izrecni določbi 34. člena citiranega zakona se kot čas dela za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila šteje čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu z najmanj polovico delovnega časa in čas brezposelnosti, ko je prejemal denarno nadomestilo. Zato podaljšanega prostovoljnega zavarovanja ni mogoče šteti kot čas dela za uveljavljanje pravic do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. S podaljšanim prostovoljnim zavarovanjem in pripadajočim plačilom prispevkov po 158. členu citiranega statuta, si je tožnik zagotovil le pravice, ki mu gredo po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ne tudi pravic po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Ker tožnik tako ne izpolnjuje predpisane gostote delovne dobe, je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tudi, če je točna trditev, da tožnik ni bil poučen, da mu na podlagi podaljšanega prostovoljnega zavarovanja ne gre pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, to na odločitev ne more vplivati. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.