Jedro

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče imelo zadostno podlago za preverjanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tako na podlagi določbe o solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člen OZ), na katero se je oprlo, kot tudi na podlagi določbe o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člen OZ), na katero se sklicuje pritožnica. V obeh primerih odgovarja dolžnik upniku za celotno obveznost, zato dejstvo, da sodišče tožnico izrecno ni opozorilo na pravno normo, ki jo bo uporabilo, v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

Po 395. členu preneha obveznost do upnika, čim jo izpolni en dolžnik. Ker je s plačilom tožnice terjatev upnika prenehala, je ta ni mogel s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27.6.2011 veljavno prenesti na tožnico. Terjatev, ki je prenehala, je nemogoč predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da se predlogu tožnice za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe za čas tridesetih dni po pravnomočni rešitvi te pravde ugodi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (drugi in tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba prvega toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica in prvi toženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi: a) s sklepom: - vzelo na znanje umik tožbe in postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za izstavitev listine in za vpis hipoteke pri nepremičnini z identifikacijskim znakom 0000-0000-0000 (prvi odstavek), - predlog za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe z dne 14.11.2003 zavrnilo (drugi odstavek); b) s sodbo: prvemu tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek v višini 76.218,87 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.5.2011 dalje (prvi odstavek), - višji tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek), - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (tretji odstavek).

2. Zoper odločbo sta se pritožila tožnica in prvi toženec.

3. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo višjega tožbenega zahtevka in z odločitvijo glede stroškov postopka (drugi in tretji odstavek izreka sodbe), prav tako ne z zavrnitvijo predloga za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe z dne 14.11.2013 (drugi odstavek izreka sklepa). Sodišče prve stopnje se je najprej opredelilo do njene trditve, da D. F., I. F. in L. F. niso solidarni dolžniki v smislu določil pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 1 (v nadaljevanju: kreditna pogodba), čeprav so v njej označeni kot solidarni dolžniki. Tožnica je v zvezi s tem poudarila, da je potrebno razmerje presojati po vsebini in ugotoviti, da navedene osebe niso pristopile k dolgu kot solidarni dolžniki, temveč kot solidarni poroki in plačniki. Pritožnica deloma širi trditveno podlago in meni, da ni prekludirana. Sodišče tekom postopka ni razkrilo svojega pravnega pogleda na zadevo in je ni, čeprav bi v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) to moralo storiti, ni opozorilo na možnost, da bo drugače pravno okvalificiralo položaj D. F., I. F. in L. F.. Z opustitvijo materialnega procesnega vodstva je sodišče storilo kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče se je zmotno oprlo na prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz določb kreditne pogodbe, konkretno njenega 2. in 7. člena, jasno izhaja kakšna oblika solidarnosti je bila dogovorjena. Evidentna volja pogodbenih strank je bila, da posojilo vrne prvi toženec in da ima kreditodajalec, S. d.d. (v nadaljevanju: banka) šele, če on tega ne stori, pravico odpovedati pogodbo in terjati plačilo od vseh dolžnikov. Gre za tipičen primer odnosa glavne in akcesorne obveznosti, ki pa ga ne ureja prvi odstavek 395. člena OZ, temveč tretji odstavek 1019. člena OZ, ki govori o solidarnem poroštvu. Tega ne more spremeniti niti napačno poimenovanje strank v kreditni pogodbi in sporazumu, ki je bil sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Piranu R 397/95. Tudi v sporazumu je jasno izpostavljeno, da D. F., I. F. in L. F. dolgujejo s končnim rokom zapadlosti 7.12.2000, kar pomeni, da bi pred tem datumom lahko dolgovali le v primeru odpovedi kreditne pogodbe. Če bi prvi toženec v redu izpolnjeval kreditno pogodbo, bi bila dne 7.12.2000 obveznost že izpolnjena, kar spet govori v prid trditvam tožnice o obstoju glavne obveznosti prvega tožnika in akcesorni obveznosti D. F., I. F. in L. F., ki so k pogodbi pristopili kot poroki in plačniki. Nenazadnje to dokazuje tudi ravnanje kreditodajalca, ki je najprej odpovedal kreditno pogodbo, šele nato pa začel izvršbo zoper D. F., I. F. in L. F.. Sodišče je v zvezi s tem zapisalo le to, da solidarno dolžništvo dokazuje tudi dejstvo, da je kreditodajalec tudi preostale dolžnike pozval k plačilu obveznosti, preden je sprožil izvršbo, kar pa ni dokaz o zatrjenem solidarnem dolžništvu, temveč dokaz o solidarnem poroštvu. Ker se naslovno sodišče sploh ni opredelilo do trditev o obstoju solidarnega poroštva, je tožnici odreklo pravico do izjave v postopku in s tem pravico do kontradiktornega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), sodba pa tudi ne dosega standarda obrazloženosti. Naslovno sodišče se tudi ni opredelilo do tožničine trditve, da so pasivne solidarne obveznosti praviloma neposlovne obveznosti, da so lahko tudi pogodbeno dogovorjene, vendar so v tem primeru solidarni dolžniki tudi dejanski dolžniki iz temeljnega razmerja. Tožnica sploh ne razume, zakaj se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/1998. Sodišče nadalje gre mimo vsakršne trditvene podlage strank, ko v konkretnem primeru ugotovi celo, da je bila dogovorjena solidarna obveznost v izključnem interesu enega izmed solidarnih dolžnikov v smislu določbe drugega odstavka 405. člena OZ. Sodišče ne obrazloži na čem temelji ta ugotovitev, zato izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti, ki je del poštenega sodnega postopka. Sklepanje sodišča, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz drugega odstavka 405. člena OZ je neutemeljena, z ničemer podprta, niti s trditveno podlago tožencev, na katerih je bilo dokazno breme takšnega dogovora. Tožnica še pojasnjuje, da je zakonodajalec z določbo drugega odstavka 405. člena OZ imel v mislih predvsem situacije, ko je solidarno dolžništvo vzpostavljeno iz naslova neposlovnih obveznosti in zaradi zaščite enega izmed solidarnih dolžnikov, v konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o obstoju situacije iz drugega odstavka 405. člena OZ. Ker je naslovno sodišče prišlo do zaključka, da je bila dogovorjena solidarna obveznost v izključnem interesu enega izmed solidarnih dolžnikov brez ustrezne trditvene podlage, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je kršilo zavarovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravico do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Sklep, da so bili D. F., I. F. in L. F. solidarni dolžniki, je napačen, arbitraren in nezakonit, saj je v nasprotju z določbo drugega odstavka 82. člena OZ, ki sodišču nalaga obveznost, da se pri razlagi spornih določil ne drži dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč mora iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. V konkretnem primeru pa se je oprlo izključno na listinske dokaze in sicer na dejstvo, da so D. F., I. F. in L. F. označeni kot solidarni dolžniki v kreditni pogodbi in v sporazumu, ki je bil sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod R 397/95. Tožnica je tekom postopka izpostavila, da je bil skupen namen pogodbenikov, da kredit odplača uporabnik kredita, ter da so D. F., I. F. in L. F. bili zavezani poplačati kredit le v primeru, če tega ne bo storil prvi toženec in da je zato S. d.d najprej morala odpovedati pogodbo prvemu tožencu, šele nato pa je lahko terjala D. F., I. F. in L. F.. Tožnica še dodatno izpostavlja, da sodišče, kljub trditvi, da se je oprlo na vse listinske dokaze, tega ni storilo, saj je ignoriralo dopis kreditodajalca z dne 11.5.2011. Zaradi tega je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pa so napačni tudi zaključki sodišča, da tožnica ni upravičena do zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis hipoteke pri prvemu tožencu solastni nepremičnini, kakor tudi zaključek, da tožnici druga toženka ničesar ne dolguje. Iz istih razlogov je napačen tudi sklep sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Nazadnje tožnica izpodbija tudi sklep sodišča o zavrnitvi predloga za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe, saj ta nima razlogov, zato se ga sploh ne da preizkusiti in je že iz tega razloga nezakonit. Sodišče je zapisalo, da ne vidi razlogov, da tožnica že ob pravnomočnosti sodbe ne bi mogla ustrezno ukrepati. Ustrezno ukrepanje je sprožitev izvršbe, ampak naslovno sodišče bi moralo vedeti, da je splošno znano dejstvo, da se sklepi o izvršbi in sklepi o zavarovanju izdajajo z določenim časovnim zamikom. Če bi sodišče postopalo pravilno, bi moralo v prvemu tožencu naložiti plačilo celotne obveznosti, obenem pa mu določiti obveznost izstavitve listine, na podlagi katere bi bila možna pri njemu solastnem deležu do 1/2 nepremičnine z ID 000 vknjižba hipoteke v korist tožnice za zavarovanje njene terjatve v višini 76.218,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede druge toženke (L. F.) pa bi moralo sodišče delno ugoditi tožbenemu zahtevku in ji na podlagi 1033. člena OZ in analogne uporabe 405. člena OZ naložiti plačilo zneska v višini 38.109,43 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.5.2011 dalje. Toženca nista zatrjevala obstoja kakšnega posebnega dogovora in tudi nista prerekala, da sta zakonita dediča po pokojnem I. F., zato je na mestu sklep, da je njun dedni delež enak. Ob upoštevanju notranjega razmerja med več solidarnimi poroki, bi na vsakega solidarnega poroka odpadel del v višini 25.406,29 EUR, ker pa je L. F. podedovala polovico dolga I. F., je zato dolžna povrniti znesek v višini 38.109,43 EUR (25.406,29 EUR + 12.703,15 EUR) z zamudnimi obrestmi od 6.5.2011 dalje do plačila.

4. Prvi toženec izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče razsodilo, da je dolžan tožnici plačati znesek v višini 76.218,87 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.5.2011 dalje (prvi odstavek izreka). Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa se tudi ni moglo pravilno opredeliti ne do ugovora zastaranja ne do višine terjatve, ki bi jo tožnica lahko iztožila, če do zastaranja ne bi prišlo. V konkretnem primeru je tožnica na podlagi pogodbe o odstopu terjatve (cesije) od prvotnega upnika S. d.d. Ljubljana odkupila terjatev (jo poravnala) in tako vstopila v pravni položaj prvotnega upnika. Tožnica terjatve torej ni plačala v svojstvu solidarnega dolžnika, temveč v svojstvu kupca terjatve, zaradi česar je nanjo terjatev prešla z vsemi stranskimi pravicami, vključno s hipoteko za zavarovanje cedirane terjatve. Na to kaže več nespornih dejstev. Tožnica je vstopila v tekoče izvršilne postopke zoper prvega toženca namesto prejšnjega upnika. Njen položaj solidarnega dolžnika je z odkupom terjatve ugasnil zaradi fuzije upnika in dolžnika v isti osebi, zato tudi nima regresnega zahtevka. Tožnica terjatve dejansko upniku ni plačala kot solidarni dolžnik, saj bi v nasprotnem primeru terjatev ugasnila in z njo tudi vse akcesorije, kar pa ni želela. To izhaja tudi iz njenih tožbenih trditev, saj je navedla, da je predlagala nadaljevanje izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod In 127/2011. Okrajno sodišče je izdalo v navedeni zvezi sklep z dne 26.5.2011, s katerim je tožnico pozvalo k predložitvi javne ali po zakonu overjene listine o odstopu terjatve v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ. Upnik je odklonil sklenitev ustrezne listine, kar pomeni, da dolžnica ni izpolnila obveznosti iz navedenega sklepa, kar posledično pomeni, da se predlog za nadaljevanje izvršbe zavrže. Konkretna tožba je bila torej vložena ob predpostavki, da cesijska pogodba v notarski obliki ne bo sklenjena. Ker pa je bila pravno formalno sklenjena, nima nikakršnega regresnega zahtevka, temveč zgolj zahtevek na izpolnitev. Ker je tožnica vstopila v pravni položaj starega upnika, je šteti, da je zastaralni rok pričel teči, ko je ta prvič imel možnost terjati dolžnika, to pa je bilo leta 1996, ko so bili sproženi postopki, ne pa dan po tistem, ko je tožnica z upnikom sklenila pogodbo o odstopu terjatve, tj. 6.5.2011. V konkretnem primeru je v zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja pravno relevanten tek izvršilnih postopkov. Pritožnik se sklicuje na sklep In 127/2011 z dne 25.4.2012 in obrazložitev navedenega sklepa, ki jo povzema. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Ip 223/2012 z dne 16.8.2012 pritožbo upnice zoper navedeni sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo, da prejšnji upnik terjatve ni mogel odstopiti solidarni dolžnici, ker je terjatev prenehala potem, ko je bila poravnana in da na solidarno dolžnico terjatev ni mogla preiti na nobenega od načinov iz 24. člena ZIZ. Brez vsake podlage je zato upničina trditev, da je terjatev plačala kot porok. Terjatev je bila poravnana s strani solidarne dolžnice. V konkretnem primeru so v zvezi z zastaranjem pravno relevantni tudi naslednji sklepi izvršilnega sodišča: I 738/1996 z dne 24.12.2007, I 738/1996 z dne 12.4.2007, In 163/2005 z dne 15.6.2010, In 164/2005 z dne 6.5.2010 in I 738/1996 z dne 7.2.2013, iz katerega pritožnik povzema del obrazložitve. Vsi izvršilni postopki, ki so tekli zaradi izterjave vtoževane terjatve so pravnomočno ustavljeni iz razlogov na strani upnika, ki ni sodeloval oziroma svojih pravic ni uveljavljal s potrebno skrbnostjo. To pa ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka 366. člena OZ pomeni, da zastaranje ni bilo pretrgano. Tožnica je vložila predmetno tožbo in želela spremeniti pravno podlago svojemu zahtevku, ker z izvršbo zaradi svojega neskrbnega ravnanja ni uspela. Toženec graja tudi odločitev sodišča v zvezi z nezakonito uporabo drugega odstavka 405. člena OZ. Res je sicer, da je bil izključni uporabnik kredita toženec, vendar pa je D. F. kot solidarni dolžnik pristopil k temeljnemu poslu izključno zato, ker se je toženec zavezal do smrti skrbeti in poskrbeti za D. F. in njegovo ženo V. F.. V konkretnem primeru torej ni res, kar trdi sodišče, da solidarni dolžniki niso prejeli nobene koristi. D. F. in V. F. sta prejela jasno in konkretno korist. Toženec je zanju skrbel do smrti.

5. Na pritožbo tožnice je odgovoril prvi toženec. Na pritožbo prvega toženca pa je odgovorila tožnica. Oba sta predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožnice:

7. V predmetni zadevi je tožnica uveljavljala zahtevek iz naslova plačila dolga S. d.d. (v nadaljevanju: banka). Iz njenih trditev, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da so Z. F., D. F., I. F. in L. F. z banko dne 7.12.2005 sklenili kreditno pogodbo. Terjatev banke je bila zavarovana z zastavno pravico na stanovanju (ID znak 000), last I. F. in L. F. ter na stanovanju (ID znak 000), last D. F.. Ker prvi toženec kot glavni dolžnik ni izpolnil obveznosti po kreditni pogodbi, je banka kot upnica zoper vse solidarne dolžnike sprožila izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Piranu (I 750/96), njeni predlogi za prodajo zastavljenih nepremičnin pa so bili izločeni vsak v poseben spis. Postopek prodaje nepremičnine, last D. F., se je vodil pod In 164/2005. Po smrti D. F. sta bila v navedeni izvršilni postopek pozvana tožnica in prvi toženec, ki sta po njem dedovala zastavljeno nepremičnino, vsak do deleža ½. Dne 5.5.2011 je tožnica poplačala dolg banki, zato je Okrajno sodišče v Piranu izvršilni postopek na navedeno nepremičnino ustavilo. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče imelo zadostno podlago za preverjanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tako na podlagi določbe o solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člen OZ), na katero se je oprlo, kot tudi na podlagi določbe o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člen OZ), na katero se sklicuje pritožnica. V obeh primerih odgovarja dolžnik upniku za celotno obveznost, zato dejstvo, da sodišče tožnico izrecno ni opozorilo na pravno normo, ki jo bo uporabilo, v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice , da so bili D. F., I. F. in L. F. solidarni poroki po kreditni pogodbi, posledično pa, da sodba ni obrazložena, ne drži. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve jasno povzelo navedeno stališče pritožnice in v nadaljevanju, v točki 8 navedlo razloge, zakaj je štelo, da so solidarni dolžniki ne pa solidarni poroki. Pri tem se je oprlo na listinske dokaze (drugih tožnica ni predlagala) in se na njihovi podlagi tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno opredelilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil prvi toženec v kreditni pogodbi določen kot uporabnik kredita, D. F., I. F. in L. F. pa kot solidarni dolžniki, da pa tudi iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi bili D. F., I. F. in L. F. solidarni poroki. Oprlo se je tudi na vsebino sporazuma o zavarovanju terjatve in na vsebino predloga za izvršbo, ki ga je vložila banka zoper solidarne dolžnike. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je šlo za solidarne dolžnike, ne omaje sklicevanje pritožnice na 2. in 7. člen kreditne pogodbe1, saj zapadlost obrokov in rok vračila kredita ter pogoji za odpoved pogodbe, v ničemer ne spremenijo vsebine razmerja solidarnih dolžnikov v odnosu do banke. Listine tudi ne izkazujejo zatrjevanega skupnega namena pogodbenih strank, da kredit plača prvi toženec kot uporabnik kredita (Z. F.), ostali dolžniki pa naj bi bili zavezani šele, če on kredita ne bi plačal. Sodišče je jasno navedlo, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi bil D. F. (tožnica kot njegova pravna naslednica) solidarni porok, zato je očitek, da se ni opredelilo glede dopisa banke z dne 11.5.2011, neutemeljen. Iz njegove vsebine pa tudi ne izhaja, da naj bi banka jasno izpostavila, da je bila tožnica v razmerju do nje solidarni porok, kar trdi pritožnica2. Pritožnica pa tudi ne more uspeti s posplošeno trditvijo, da so pasivne solidarne obveznosti praviloma neposlovne, v primeru, ko so pogodbeno dogovorjene pa, da so solidarni dolžniki tudi dejanski dolžniki iz temeljnega razmerja. Odločilno je kakšna je bila vsebina konkretnega pravnega razmerja. Glede vsebine konkretnega pa se je, kot že rečeno, prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo. Očitek o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, posledično pa tudi ne pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodba je obrazložena in sodišče ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Enake kršitve pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja s pritožbeni navedbami, da naj bi sodišče mimo trditvene podlage strank ugotovilo, da je bila dogovorjena solidarna obveznost v izključnem interesu prvega toženca, te svoje ugotovitve pa naj ne bi obrazložilo. Tožnica je v pravdi trdila, da prvi toženec kot glavni dolžnik po kreditni pogodbi ni izpolnil svojih obveznosti do banke, v nadaljevanju pravde pa še, da solidarni dolžniki iz kreditne pogodbe niso prejeli nobene koristi, kot tudi, da je iz vsebine pogodbe razvidno, da je uporabnik kredita le Z. F., prvi toženec. Sodišče je v razlogih sodbe povzelo trditve tožnice in ugotovilo, da jih toženec ni prerekal. Pritožbeni očitek se tako izkaže kot protispisen. Glede na zatrjevana in neprerekana dejstva je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre za razmerje, ko je bila solidarna obveznost sklenjena izključno v interesu glavnega dolžnika (prvega toženca), zaradi česar je ta dolžan tožnici povrniti celoten znesek, ki ga je plačala banki (drugi odstavek 405. člena OZ).

10. Ker se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da je tožnica dolg plačala kot solidarna dolžnica (ne pa kot solidarni porok, na katerega na podlagi 1018. člena OZ s plačilom obveznosti preide terjatev z vsemi stranskimi pravicami), je materialnopravno pravilno presodilo, da ima le denarno terjatev na povrnitev celotnega zneska plačane obveznosti od prvega toženca, ne pa tudi zahtevka na ugotovitev, da sta s plačilom dolga banki nanjo prešla terjatev in zastavna pravica ter da ji je prvi toženec dolžan priznati, da ima pravico do poplačila s prodajo njemu solastnega deleža do ½ na nepremičnini z ID znakom 000 ter ji izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo hipoteke na tej nepremičnini za zavarovanje njene terjatve. Na podlagi ugotovitve, da je bila kreditna pogodba sklenjena izključno v interesu prvega toženca, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem je zahtevala plačilo terjatve na povračilo celotnega zneska plačane obveznosti od druge toženke.

11. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče zavrnilo predlog za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe za čas tridesetih dni po pravnomočni rešitvi te pravdne zadeve. Sklep vsebuje razloge za odločitev (nasprotna pritožbena trditev ne drži), vendar se z njimi ni mogoče strinjati. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je prvostopenjsko sodišče z začasno odredbo (sklep P 292/2011 z dne 14.11.2013) prvemu tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti njemu lastni delež do ½ nepremičnine z ID znakom 000 do pravnomočne rešitve te pravde. Tožnica je v predlogu za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe predlagala podaljšanje zavarovanja še za nadaljnjih trideset dni zaradi zavarovanja denarne terjatve do morebitne vknjižbe hipoteke. Njen predlog je utemeljen, saj pravnomočna odločba v tej zadevi še ne bo izvršljiva (paricijski rok za prostovoljno izpolnitev), v primeru, da obveznost ne bo prostovoljno izpolnjena, pa bo tožnica lahko šele na podlagi sklepa o izvršbi na deležu prvega toženca na navedeni nepremičnini dosegla vknjižbo hipoteke. Brez podaljšanja zavarovanja bi lahko toženec v vmesnem času razpolagal s svojim solastniškim deležem na nepremičnini.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) spremenilo tako, da je predlogu za podaljšanje začasne odredbe ugodilo, v preostalem delu pa njeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu (drugi in tretji odstavek izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe prvega toženca:

13. Pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru tožnica na podlagi pogodbe o odstopu terjatve (cesije) od prvotnega upnika (banke) odkupila terjatev in vstopila v njen pravni položaj, je zmoten. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ki je v izvršilni postopek In 164/2005 vstopila kot pravna naslednica D. F., dne 5.5.2011 plačala dolg banki in je izvršilno sodišče navedeni postopek ustavilo. Po 395. členu preneha obveznost do upnika, čim jo izpolni en dolžnik. Ker je s plačilom tožnice terjatev upnika prenehala, je ta ni mogel s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27.6.2011 veljavno prenesti na tožnico. Terjatev, ki je prenehala, je nemogoč predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ). Zato se izkažejo kot nepomembne vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki naj bi potrjevale pritožbeno tezo o prenehanju terjatve na podlagi odkupa. Tožnica je terjatev poravnala kot solidarna dolžnica. Solidarni dolžnik, ki je izpolnil obveznost, ima pravico zahtevati od sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj, v konkretnem primeru, ko je bila obveznost sklenjena v izključnem interesu prvega toženca, pa celotno obveznost od njega, kot že predhodno navedeno.

14. Posledično je zmotno stališče pritožnika, da je terjatev zastarala, ker naj bi tožnica s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve vstopila v pravni položaj prejšnjega upnika, ta pa je imel prvič možnost terjati dolžnika leta 1996. Ker v konkretnem primeru ni prišlo do veljavnega prenosa terjatve na tožnico kot novega upnika, na podlagi pogodbe o odstopu terjatve se pritožnica neutemeljeno sklicuje na odločbo VSK Cpg 57/2013, saj ta ne ureja primerljive situacije. V konkretnem primeru je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo izvršilnega predloga banke zoper solidarne dolžnike (vpisan pod I 750/1996) za izterjavo dolga po kreditni pogodbi (365. člen OZ). Tožnica je terjatev upnici poravnala dne 5.5.2011 po tem, ko je kot dedič vstopila v pravni položaj pok. D. F. na pasivni strani (skupaj z drugim dedičem, prvim tožencem) v postopku, ki se je po izločitvi iz spisa I 750/1996 vodil na nepremičnino z ID znakom 000 pod In164/2005. Šele tedaj je zastaranje začelo teči znova (tretji odstavek 369. člena OZ) in se do vložitve tožbe v predmetni zadevi 13.6.2011, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izteklo. Sklicevanje pritožnika na posamezne izvršilne postopke in razloge sodišč v posameznih sklepih, ob navedenih odločilnih dejstvih, ni relevantno.

15. Pritožnik neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede uporabe drugega odstavka 405. člena OZ. Trditve prvega toženca o koristi, ki naj bi jo prejela D. F. in V. F., so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP), na podlagi 353. člena pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v prvem odstavku izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in tretjem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, prvi toženec pa s pritožbo ni uspel, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške. Ker z odgovorom na nasprotno pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve, nosita tudi vsak svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Pritožnica se sklicuje na določbo 2. člena kreditne pogodbe, ki določa, da se kredit vrača v 60-ih mesečnih obrokih, od katerih prvi zapade 31.1.1996 in zadnji 7.12.2000 ter na 7. člen pogodbe, v katerem je navedeno, da lahko kreditodajalec z aneksom poveča obrestno mero, če uporabnik kredita zamuja pri poravnavanju kredita, ter da lahko odpove pogodbo in zahteva vračilo celotnega kredita z obrestmi in stroški vred, če uporabnik kredita ne izpolni katerekoli obveznosti po tej pogodbi. 2 Iz vsebine dopisa (A14) izhaja , da je banka navedla, da je bila tožnica (v zadevi In 164/2015 prva dolžnica) solidarni porok oziroma solidarni dolžnik.