Jedro

Družbene lastnine URS ne pozna več, zato tudi ureditev v zvezi s konkurenco družbene in zasebne lastnine nima več enakega pomena (5. odstavek 136. člena ZNP). ZNP je v tem delu mogoče le smiselno uporabiti, in sicer na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 3. člena Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Javno dobro bi lahko imelo status močnejše pravice po 136. členu ZNP le v primeru, če bi predlagatelj posegal v katastrske meje javne ceste (že ustanovljenega javnega dobra torej) in ne obratno. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa bi moralo biti posebej ugotovljeno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo mejo med parcelo predlagatelja in tremi parcelami, ki so javno dobro nasprotne udeleženke na podlagi močnejše pravice v mejnih točkah 1-5-6-7-4 in zabilo plastične mejnike v določenih mejnih točkah. Ugotovilo je, da je javna pot, ki je potekala in še vedno poteka po parc.št. 1600 k.o... M. ob predlagateljevi hiši, nastala s prestavitvijo javne poti parc.št. 1703/1 iste k.o. na novo traso. Štelo je, da je del zemljišča parc.št. 1600 priposestvovan v korist javnega dobra in za javne namene. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja in pritožbo udeleženca postopka na nasproti strani in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je zemljišče obravnavane poti zemljišče v splošni rabi, meje takega zemljišča pa se ne smejo spremeniti v njegovo škodo, ker gre za javno dobro, ki ima status močnejše pravice kot je lastninska. Pot je gradbeni objekt tudi, če je nastala tako, da je bila uhojena ali zvožena, pa je zato mogoče reči, da je bila pridobljena pravica v korist javnega dobra z gradnjo na tujem svetu, ker se lastnik temu ni uprl. Zoper tako odločitev je državna tožilka vložila pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (naprej zahteva) zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V zahtevi opozarja, da je predlagatelj postopka ves čas vztrajal, naj se meja določi po katastrski meji. Javni pravobranilec kot zastopnik nasprotne udeleženke je predlagal prenos mapne situacije v naravo z zakoličbo trase. Sodišče zato ne bi smelo odločiti na podlagi močnejše pravice v nasprotju s skladnima predlogoma udeležencev postopka. Udeleženec na strani občine ne more namesto nje in v celo v nasprotju z njeno voljo izbrati pravila iz 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP), ki se naj uporabi za določitev meje. S takim ravnanjem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Udeleženec S. tudi ni mogel za občino uveljavljati priposestvovanja. Ni mogoče preizkusiti, ali je pravilno ocenjen interes S. za sodelovanje v postopku. Ker ni razlogov o njegovem interesu, je s tem podana kršitev postopka. Sodišče druge stopnje je k ugotovitvam sodišča prve stopnje dodalo stališče, da ima javno dobro status močnejše pravice kot je lastninska, in da je bila ta močnejša pravica pridobljena z gradnjo na tujem svetu, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Podatki spisa ne omogočajo take presoje, predlagatelj pa je dokazal, da njegov oče ni dovoljeval vožnje za splošno rabo, ker imajo vaščani pot na glavno cesto urejeno drugje. Lastninska pravica v javno korist se lahko odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali denarni odškodnini pod pogoji, ki jih določi zakon. Po 33. členu Ustave RS je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Lastninska pravica na stvareh javnega dobra se razlikuje od lastninske pravice drugih lastnikov po tem, da je omejena z javnopravnimi omejitvami, ki varujejo javni namen stvari. Zato je zmotno stališče, da ima javno dobro status močnejše pravice kot je lastninska pravica. Takšen status bi imela zemljišča nasprotne udeleženke le, če bi predlagatelj posegal v katastrske meje javne ceste in ne obratno.

Udeleženec F. S. je vložil "ugovor zoper zahtevo za varstvo zakonitosti" in predlagal njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti državna tožilka pravilno ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje določitev meje po močnejši pravici v obravnavanem sporu zmotno razlagali.

Ustava Republike Slovenije (URS) zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ki jo je potrebno razlagati v povezavi s 67. členom URS, na podlagi katerega je pridobivanje in uživanje lastninske pravice zakonsko lahko omejeno zato, da bo zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Omejitve je treba v zakonu točno opredeliti. Če gre za omejitve v javno korist (torej tudi za javno dobro), se po 69. členu URS lahko lastninska pravica odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Država ali lokalna skupnost morata zato pred posegom v lastninsko pravico posameznika ustrezno ukrepati z v zakonu določenim aktom. V 70. členu URS je v skladu s tem še določeno, da je na javnem dobru mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, zopet pod pogoji, ki jih določa zakon.

Zato za nastanek javnega dobra določila Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), in tudi ne nekdanja pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ) ne morejo veljati. Tudi v družbenolastninskem pravnem sistemu so za nastanek javnega dobra (dobrin v splošni rabi), kamor so sodile tudi javne poti, veljali specialni predpisi (predvsem predpisi o javnih cestah). Če naj nepremičnina, ki se uporablja (se je uporabljala) za vožnjo, postane javno dobro, mora (je moral) izdati pristojni orgah ustrezni akt, ki je konstitutivne narave. Status javnega dobra je potrebno razglasiti in istočasno določiti režim njegove uporabe. Zato tudi ni mogoče govoriti o prehodu nekega zemljišča v sfero javnega dobra zgolj na taki dejanski in pravni podlagi, ki zadošča za priposestvovanje ali pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, če se lastnik tej ni uprl (24. in 28. člen ZTLR, par. 418, 1454 in dalje ODZ).

Zgolj dejanska uporaba zemljišča za vožnjo sovaščanov, ki je bila v tem mejnem sporu zatrjevana, torej ne zadošča. Da je sporni del zemljišča del javne ceste ali samostojno javno dobro, niti nasprotna udeleženka ni trdila (predlagala je ureditev meje med javno cesto in navedenim zemljiščem v skladu z ZNP).

Če pa je tako, v sporu zaradi določitve meje med zemljiščem, ki ima status javnega dobra in zemljiščem, ki takega statusa nima, tudi določil 136. člena ZNP ni mogoče razlagati tako, kot sta to storili sodišči druge in prve stopnje. Družbene lastnine URS ne pozna več, zato tudi ureditev v zvezi s konkurenco družbene in zasebne lastnine nima več enakega pomena (5. odstavek 136. člena ZNP). ZNP je v tem delu mogoče le smiselno uporabiti, in sicer na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 3. člena Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Pravilna je ugotovitev državne tožilke, da je pri določitvi meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni, potrebno upoštevati stanje v katastru. Pravilno tudi poudarja, da bi javno dobro lahko imelo status močnejše pravice po 136. členu ZNP le v primeru, če bi predlagatelj posegal v katastrske meje javne ceste (že ustanovljenega javnega dobra torej) in ne obratno. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa bi moralo biti posebej ugotovljeno. Kot je že bilo navedeno, pravni red dopušča omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar le pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon mora biti jasen in pogoje za omejitev ali odvzem lastninske pravice natančno določiti. Zato je treba predpise, kot je ZNP, če naj ima za posledico poseg v lastninsko pravico zaradi javne koristi, ozko tolmačiti.

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje k reševanju spora pristopili na drugačen način, ki mu zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita zmoten materialnopravni pristop. Vrhovno sodišče je zato moralo utemeljeni zahtevi ugoditi in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljaviti (394. člen ZPP). Posebni napotki za reševanje tega mejnega spora sodišču prve stopnje niso potrebni, saj je iz dosedanje obrazložitve razvidno, na kakšen način naj pristopi k določitvi meje.

Zahteva očita izpodbijanima sklepoma bistveno kršitev določb postopka, ker nimata razlogov o oceni interesa za sodelovanje v postopku F. S. Sklep o dovolitvi udeležbe F. S. na strani nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje razglasilo na naroku dne 6.6.1996 (l. št. spisa 47) in ga obrazložilo v svoje sklepu z dne 1.10.1996. Ta del odločitve sodišča prve stopnje ni bil izpodbijan s pritožbo predlagatelja. Sodišču druge stopnje zato ni bilo potrebno preizkusiti te odločitve in zato tudi ono ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka. Zahteva iz opisanih razlogov ne more posegati v ta del pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje.