Jedro

Šele potem, ko sodišče odmeri odškodnino po opravljenem postopku in jo naloži v plačilo nasprotni stranki, ta dobi značaj denarne terjatve. Od tega trenutka dalje je dolžnik v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Za upoštevanje razmer ob času sojenja in hkrati za upoštevanje oziroma prisojo nateklih zamudnih obresti za čas pred sodbo, tako ne more biti zakonite podlage. Obe možnosti se med seboj pravno izključujeta. Nasprotno bi pomenilo, da bi moralo sodišče devalorizirati ob sojenju določeno odškodnino, da bi lahko prisodilo zamudne obresti od zgodnejšega časovnega trenutka ali pa denarno odškodnino odmerjati za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici plača znesek 10.600,00 SIT iz naslova gmotne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in znesek 850.000,00 SIT iz naslova negmotne škode (700.000,00 SIT za telesne bolečine in 150.000,00 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek iz naslova negmotne škode in v obrestnem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo. Hkrati je toženki še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 472.401,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je zoper zavrnilni del takšne odločitve vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga določilo 919. člena ZOR. Sicer pa toženka sploh ni prerekala teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo od 15.6.1997 dalje. Sodišče prve stopnje je zato prekršilo načelo dispozitivnosti, ko se je glede nespornih dejstev spustilo v ugotavljanje kdaj naj bi bila ugotovljena višina oziroma dokončni obseg škode. Če bi tožena stranka podala ugovor, pa bi morala tudi točno navesti zadržke zaradi katerih ni mogla že v roku 14 dni po prejemu odškodninskega zahtevka ugotoviti višine škode ter predložiti dokaze za svoje trditve. Njena dolžnost je namreč, da ravna aktivno pri reševanju odškodninskega primera in stori vse, kar je treba, da se morebitni zadržki za likvidacijo škode odpravijo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka višino negmotne škode lahko ocenila šele, ko sta izvedenca v postopku podala izvedensko mnenje. Iz takšnega stališča izhaja, da bi tožnici šle zamudne obresti v primeru, če bi pravdni stranki še pred pravdo pribavili izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Po tej logiki bo sankcionirana zavarovalnica, ki pristopi k reševanju odškodninskega primera aktivno in pošteno in poda soglasje za angažiranje izvedenca medicinske stroke, ali pa takšno mnenje celo sama pribavi, potem pa, ko stranki ne dosežeta soglasja glede višine škode, oškodovanec vloži tožbo, zavarovalnica, ki v tej smeri ničesar ne stori, pa je nagrajena in z ničemer sankcionirana. Takšna logika bi onemogočila reševanje odškodninskih zahtev izven pravde. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ker ni obrazložilo zakaj meni, da tožena stranka ni mogla v 14-dnevnem roku ugotoviti višine oziroma obsega škode. Bistveno vprašanje je, kdaj se škoda tako manifestira, da lahko oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek. Če glede zastaranja odškodnine za negmotno škodo velja, da je to takrat, ko se škoda stabilizira oziroma, ko je zaključeno zdravljenje, je nedosledno trditi, da je glede teka zamudnih obresti ta trenutek pribava izvedenske ekspertize. V obravnavanem primeru je tožnica zaključila zdravljenje 30.9.1996. Takrat se je njeno zdravstveno stanje stabiliziralo, obseg nepremoženjske škode pa je postal v celoti znan. Povsem v nasprotju s pravno logiko je tudi trditev sodišča prve stopnje, da tožnica ni zahtevala izplačila nespornega dela obveznosti kot predujem. Navaja nekatere odločbe Vrhovnega sodišča RS, Višjega sodišča v Mariboru, okrožnih sodišč v Celju in Mariboru, v katerih so bile prisojene zakonske zamudne obresti po 919. členu ZOR. Sodišče prve stopnje je tudi denarno odškodnino za negmotno škodo prenizko ovrednotilo glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tako sodišče ni pravilno upoštevalo dejstev, da je tožnica kar mesec in pol nosilo Schanzovo kravato, da je bila izpostavljena številnim organizmu škodljivim RTG slikanjem, da je opravljala številne fizioterapije, ter dolgotrajno obdobje prestanih telesnih bolečin, ki so trajale tri mesece. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova strahu, saj je prestajala intenziven primaren strah in nadpovprečno dolgo trajajoč sekundarni strah (4 mesece). Prisojena odškodnina tudi ni primerljiva z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča v podobnih primerih. Navaja nekaj primerov iz sodne prakse. Na koncu predlaga spremembo izpodbijane tožbe in sicer tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožba ni utemeljena. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka oziroma načela dispozitivnosti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da toženka sploh ni prerekala zatrjevanega začetka teka zamudnih obresti. Vprašanje nastanka zamude pri plačilu denarne odškodnine za negmotno škodo je namreč materialnopravno vprašanje. Da ga tako razume tudi tožnica, izhaja iz nadaljnjih razlogov njene pritožbe. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pa sodišče prve stopnje, ki je pri sojenju vezano na pravilno uporabo materialnega prava (125. člen Ustave RS), pravilno ni upoštevalo zatrjevanih dejstev kot pravnorelevantnih (takšnih dejstev na katerih obstoj veže pravo določene posledice). Če pa niso pravnorelevantna, je vseeno ali so prerekana ali ne. Iz presoje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava bo razvidna tudi brezpredmetnost pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, da toženka ni mogla v štirinajstdnevnem roku ugotoviti višine oziroma obsega škode. Drugih kršitev določb pravdnega postopka tožnica ne uveljavlja, tistih na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno pravilna je odločitev, da ni podlage za prisojo zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, kot je to zahteval tožnik. Tudi uporaba 919. člena ZOR ne pride v poštev. Navedena določba je sploh uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju in ni primerna za rešitev vprašanj odškodninske odgovornosti iz obveznega zavarovanja udeležencev v prometu. Po drugi strani pa je v slovenski sodni praksi že vrsto let uveljavljena in ustaljena sodna praksa, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za negmotno škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Materialnopravna podlaga navedenega stališča je v določilih 200. člena in 277. člena ZOR. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni namreč določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, saj bolečine in strah nimajo cene. Tako dobi odškodnina za negmotno škodo značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR, odmeri po razmerah v času zaključka glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki. Z odmero denarne odškodnina po razmerah v času sojenja se z upoštevanjem aktualnih vrednostnih razmerij, za vse udeležence postopka vzpostavlja uravnotežen položaj, hkrati pa se s tem zagotovi upoštevanje vseh okoliščin, pomembnih za odmero odškodnine, ki obstajajo v času sojenja. Iz določbe 200. člena ZOR namreč jasno izhaja, da upošteva sodišče ob odločanju o višini odškodnine oziroma o njeni utemeljenosti tiste okoliščine, ki so takrat, torej ob odločanju, podane. Da je tako, izhaja tudi iz določila 203. člena ZOR, ki določa povrnitev bodoče škode. Glede na satisfakcijsko funkcijo denarne odškodnine sodišče za njeno odmero tako uporabi denar v funkciji merila vrednosti, ne pa v funkciji plačilnega sredstva. Zato šele potem, ko sodišče odmeri odškodnino po opravljenem postopku in jo naloži v plačilo nasprotni stranki, ta dobi značaj denarne terjatve. Od tega trenutka dalje je dolžnik v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Za upoštevanje razmer ob času sojenja in hkrati za upoštevanje oziroma prisojo nateklih zamudnih obresti za čas pred sodbo, tako ne more biti zakonite podlage. Obe možnosti se med seboj pravno izključujeta. Nasprotno bi pomenilo, da bi moralo sodišče devalorizirati ob sojenju določeno odškodnino, da bi lahko prisodilo zamudne obresti od zgodnejšega časovnega trenutka ali pa denarno odškodnino odmerjati za nazaj. Tožničino pritožbeno izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo za obe obliki vtoževane škode, češ da je prisojena prenizka odškodnina glede na ugotovljena dejstva, narekuje njen materialnopravni preskus in sicer individualni preskus, pritožnica pa še posebej uveljavlja primerjalni preskus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Po tem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tako je sodišče prve stopnje pri določitvi pravične denarne odškodnine pravilno upoštevalo intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki so se odražale pri tožnici in škodo pravilno ovrednotilo. Pri tem je treba popraviti pritožbene trditve o hudih stalnih bolečinah, saj je bilo ugotovljeno, da je šlo za srednje hude bolečine, pri tem pa je sodišče prve stopnje v okviru načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi daljše bolečinsko obdobje, kot ga je ugotovil izvedenec. Primerno pa so bile ovredenotene tudi zatrjevane nevšečnosti pri zdravljenju. Pri presoji pritožbene kritike odmere denarne odškodnine za strah je treba navesti stališče sodne prakse, po katerem je mogoče za strah prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Ob pritožbi le tožnice ni mogoče presojati ali je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede te oblike negmotne škode mogoče uvrstiti pod dejanski stan navedenega stališča, vsekakor pa so ob takšnem izhodišču pritožbene trditve o bistveno prenizki odškodnini pretirane. Pri tem je glede sekundarnega strahu treba poudariti, da že glede na benigno naravo same poškodbe in dinamiko obiskov pri zdravniku, pri tožnici ni moglo iti za obremenilno situacijo, ki bi pogojevala višjo odškodnino. Dosojena odškodnina pa tudi povsem ustreza tistim, ki so bile prisojene za primerljivo škodo. Tudi v zvezi s to pravnorelevantno okoliščino je treba poudariti benignost zadobljene poškodbe, ki za razliko od primerov, ki jih navaja tožnica v pritožbi, ni pogojevala nikakršnih funkcionalnih ali anatomskih posledic, ki bi bile vzrok njenim omejitvam v življenjskih aktivnostih. Pritožba tožnice se tako izkaže za neutemeljeno. Zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).