Jedro

Če je pritožba vložena po drugi osebi brez pooblastila, pritožbe ni mogoče zavreči, ne da bi bil pooblaščenec pozvan, da v določenem roku predloži pooblastilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo Republike Slovenije z dne 28.9.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 8.5.1992. V obrazložitvi navaja, da je tožnik odločbo o zavrnitvi pravice do denarne pomoči prejel 14.5.1992, zoper katero se je pravočasno pritožila njegova mati, ki ni upravičena oseba, zaradi česar je prvostopni organ pritožbo zavrgel. Proti isti odločbi je tožnik vložil pritožbo šele 15.6.1992, torej po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka, zato jo je kot prepozno morala zavreči (1. odstavek 239. člena ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je bil en mesec v bolnici, zaradi česar je namesto njega pritožbo napisala njegova mati. Pritožba je bila zavrnjena, "ker je ni napisal sam." Nadalje navaja, da je tri mesece prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Ko četrti mesec nadomestila ni prejel, je šel na zavod in vprašal, zakaj ni dobil denarja. Na zavodu so se sklicevali na odločbo, vendar le-te tožnik ni prejel. Nadalje navaja, da je invalid II. kategorije in še vedno boleha, zaradi česar za težja dela ni sposoben. Živi z mamo, ki prejema družinsko pokojnino, katera komaj zadošča za hrano. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Z odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 8.5.1992 je bil zavrnjen tožnikov zahtevek do denarne pomoči med brezposelnostjo. Zoper to odločbo je pravočasno vložila pritožbo tožnikova mati, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Vendar je bila njena pritožba zavržena z odločbo organa prve stopnje z dne 4.6.1992 z utemeljitvijo, da jo je vložila neupravičena oseba. Iz podatkov spisa sicer ni razvidno, kdaj je bila tožniku vročena navedena odločba, vendar je tožnik že 15.6.1992 vložil pritožbo, kar ugotavlja tudi tožena stranka. Citirano pritožbo je tožena stranka obravnavala samo kot pritožbo zoper odločbo z dne 8.5.1992, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek in ne tudi kot pritožbo zoper odločbo z dne 4.6.1992, s katero je bila zavržena pritožba, vložena po materi. Po oceni sodišča vsebina pritožbe ne daje podlage za tako ozko obravnavanje pritožbe. Tožena stranka bi morala upoštevati, da gre za laično pritožbo, ki jo je tožnik vložil v pritožbenem roku zoper odločbo, s katero je bila zavržena pritožba vložena po materi in tožnik tudi pojasnjuje, da je mati vložila pritožbo zato, ker je bil sam hudo bolan in šele v nadaljevanju obrazlaga pritožbo glede zahtevka za denarno pomoč. Pritožbe s takšno vsebino in vložene v roku zoper odločbo o zavrženju pritožbe, tožena stranka ni mogla šteti le kot pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka za denarno pomoč, saj se njena vsebina nanaša tudi na odločbo o zavrženju pritožbe in bi v dvomu kvečjemu lahko zahtevala, da tožnik izrecno navede odločbo, zoper katero vlaga pritožbo.

Tožena stranka bo torej tožnikovo pritožbo morala obravnavati tudi kot pritožbo proti odločbi z dne 4.6.1992. Tožnik je pojasnil, zakaj je vložila pritožbo mati. Dejanja v postopku lahko stranka opravi osebno ali po pooblaščencu. Dejanja pooblaščenca, opravljena v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (1. in 2. odstavek 57. člena ZUP). Pooblaščenec seveda mora predložiti pooblastilo stranke, vendar če opravi dejanje, ne da bi predložil pooblastilo, to še ni razlog za zavrženje vloge. V takšnem primeru je upravni organ dolžan pozvati pooblaščenca, da v določenem roku predloži pooblastilo in če ta pomanjkljivost v določenem roku ni odpravljena, je šele mogoče vlogo zavreči (3. odstavek 59. člena v zvezi z 68. členom ZUP).

Kršena so bila torej pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.