Jedro

Ker opis kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ ne vsebuje opisa posledice, ki jo je zakon kot objektivni pogoj kaznivosti zahteval kot bistveni znak tega kaznivega dejanja, torej hujše škodljive posledice za službo ali hujše ogrožanje službe, kakor tudi ne nobene od okoliščin, ki jih je 47. člen KZJ določal kot posebno hud primer, dejanje nima znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča v Skopju z dne 7.5.1987 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 30.6.1987 spremeni tako, da se obs. B.M. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe, da je dne 1.4.1987 kot vojaška oseba zavrnil povelje komandirja svoje enote, da sprejme in obleče vojaško uniformo in na ta način odsluži vojaški rok v JLA, navajajoč, da mu pripadnost verski skupnosti "Jehovih prič" ne dovoljuje nošenje uniforme in opravljanje kakršnekoli vojaške službe kot tudi ne pozdravljanja zastave in himne in da ne želi opravljati vojaške službe, bodisi z orožjem ali brez le-tega, zaradi česar je bil že prej dvakrat obsojen na zaporno kazen v trajanju treh let in enega leta, po sprejemu zadnjega poziva na služenje vojaškega roka pa je po obisku posameznih državnih organov v SR Sloveniji pokazal vztrajnost in odločnost, da se trajno izogne služenju vojaškega roka, in da je storil s tem kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. odstavku 201. člena KZJ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Obs. B.M. je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Skopju z dne 7.5.1987 spoznan za krivega kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. odstavku 201. člena KZJ. Izrečena mu je bila kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, v katero je bil vštet pripor od 1.4.1987 dalje. Obsojen je bil tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, in sicer na plačilo povprečnine v znesku 3.000 dinarjev. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je s sodbo z dne 30.6.1987 ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. B.M. kazen znižalo na 1 leto in 8 mesecev zapora.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot izhaja iz njene obrazložitve, uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP, ki da sta podani zato, ker dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje, podane pa so tudi okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. B.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe ali pa obtožbo na podlagi 357. člena ZKP zavrne.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je po 1. točki 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Obs. B.M. je bil spoznan za krivega posebno hudega primera kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ. Po določilu 1. odstavka 201. člena KZJ je storila to kaznivo dejanje vojaška oseba, ki ni izpolnila ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali ji je odrekla pokornost ter so zato nastale hujše škodljive posledice za službo ali je bila služba huje ogrožena.

Posebno hud primer takega kaznivega dejanja pa je bil podan (47. člen KZJ), če je bilo dejanje za družbo bolj nevarno zato, ker je storilec pri storitvi dejanja pokazal posebno odločnost, trdovratnost ali brezobzirnost, ali če je dejanje povzročilo posebno hude posledice, ali če je bilo storjeno ob drugih posebno obteževalnih okoliščinah.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obsojenec zavrnil povelje komandirja enote, da obleče uniformo in na ta način odsluži vojaški rok. Ne le, da v izreku pravnomočne sodbe niso opisani znaki posebno hudega primera iz 3. odstavka 201. člena v zvezi z 47. členom KZJ, temveč v izreku pravnomočne sodbe tudi niso opisani vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 201. člena KZ. Kot je že navedeno, so morale zaradi neizpolnitve ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali zaradi odrekanja pokornosti vojaške osebe nastati hujše škodljive posledice za službo ali pa je morala biti služba huje ogrožena.

Pritrditi je potrebno stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izrek pravnomočne sodbe ne vsebuje opisa posledice, ki jo je zakon kot objektivni pogoj kaznivosti zahteval kot bistveni znak tega kaznivega dejanja, torej hujše škodljive posledice za službo ali hujše ogrožanje službe, kakor tudi, da izrek pravnomočne sodbe ne vsebuje nobenega od okoliščin, ki jih je 47. člen KZJ določal kot posebno hud primer.

V dejanju, kakor je opisano v izreku izpodbijane sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti niti po 1. odstavku 201. člena KZJ. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. B.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ, saj v obsojenčevem dejanju, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, tudi niso podani znaki katerega od kaznivih dejanj zoper oborožene sile SFRJ, vsebovane v 20. poglavju KZJ.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.