Jedro

Ne po 3. odst. 196. člena ne po 1. odst. 57. člena ZIP ni obvezen narok za odločitev o dolžnikovem ugovoru po 7. točki 50. člena v zvezi s 1. odst. 196. člena ZIP. Kadar izvršilno sodišče odloča o ugovoru zoper sklep, s katerim je že bila dovoljena izvršba na sredstva družbenopolitične skupnosti na računu pri SDK, odloča predvsem na podlagi podatkov ugovora. Občina-dolžnica v ugovoru ni navedla niti enega samega podatka, s katerim bi utemeljila splošno trditev, da je izvršba predlagana na denarna sredstva družbenopolitične skupnosti, ki so namenjena za opravljanje njenih temeljnih nalog. Pri taki vsebini ugovora in pri drugih podatkih izvršilnega spisa, sodišču prve stopnje znane okoliščine niso narekovale ocene, da je potrebno opraviti narok za obravnavanje ugovora in na njem zaslišati stranki o okoliščinah, od katerih je odvisna uporaba 1. odst. 196. člena ZIP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi s katerim je na podlagi svojega pravnomočnega in izvršljivega sklepa z dne 14.12.1991, v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje z dne 23.1.1992, dovolilo izvršbo z rubežem in prenosom dolžničinega dobroimetja na katerem koli računu, zlasti pa na žiro računu Občine pri enoti SDK - in sicer zaradi izterjave in do višine terjatev upnikov: skupno v korist vseh upnikov zaradi izterjave 646.671,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1991 do plačila. Odločitev je utemeljilo s tem, da se dolžnica neutemeljeno sklicuje na določbo člena 196/1 ZIP.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo dolžnice kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da je bila dolžnica že septembra 1991 seznanjena z zahtevkom upnikov in bi tako lahko zagotovila sredstva za ta namen v proračunu za leto 1992. Torej se ne more sklicevati na to, da v proračunu nima zagotovljenih sredstev za ta namen.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je Javni tožilec Republike Slovenije vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija sklepa sodišč druge in prve stopnje v celoti. Uveljavlja bistveno kršitev določb izvršilnega postopka, ker sodišči nista uporabili določb prvega in tretjega odstavka 196. člena ZIP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Predlaga razveljavitev sklepov druge in prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu s členom 408/2 v zvezi s členom 390/1 ZPP vročena upnikom, ki pa se o njej niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo v tej izvršilni zadevi treba upoštevati določbe ZIP (zakona o izvršilnem postopku, Ur.l. SFRJ 20/78-27/90) in smiselno (po 14. členu ZIP) določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90), vse v skladu z določbo člena 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-1).

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja javni tožilec v zahtevi (člen 408/1 ZPP). Ta strogo omejevalna norma narekuje najprej natančno opredelitev kršitve, ki jo javni tožilec s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja v tej zadevi. To je bistvena kršitev določb izvršilnega postopka (1. točka člena 404/1 ZPP v zvezi s členom 354/1 ZPP v zvezi s členom 14 ZIP), ker sodišči nista uporabili določb 1. in 3. odstavka 196. člena ZIP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov. Taka opredelitev uveljavljane kršitve pomeni jasno opredelitev te kršitve kot izključno procesne kršitve. To je pomembno poudariti, ker ZIP nima samo procesnih določb, ampak ima tudi materialnopravne določbe. Tako ima tudi določba prvega odstavka 196. člena ZIP (ki se mdr. glasi: izvršbe na denarna sredstva, ki jih ima družbenopolitična skupnost na računu pri službi družbenega knjigovodstva, ni mogoče dovoliti, če so ta sredstva družbenopolitični skupnosti nujna za opravljanje njenih temeljnih nalog) naravo materialnopravne norme. To materialnopravno normo javni tožilec sicer nato citira, vendar pa v obrazložitvi zahteve nedvoumno znova pove, da uveljavlja le procesno kršitev, ko navaja: "Z ugovorom in pritožbo je dolžnica, s sklicevanjem na naloge, ki jih je dolžna izvajati z zarubljenimi sredstvi, uveljavljala zakonsko relevantno okoliščino, tj. nujnost teh sredstev za opravljanje temeljnih nalog. Čim je tako, bi sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o predlogu za izvršbo moralo raziskati, ali gre za taka sredstva, ter po potrebi tudi ukrepati po tretjem odstavku 196. člena ZIP, tj. stranki o relevantnih okoliščinah zaslišati. Opustitev uporabe citiranih določb v nakazani smeri bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov." Določba 3. odstavka 196. člena ZIP se glasi: "Preden izda sklep o predlogu za izvršbo, zasliši sodišče po potrebi stranki o okoliščinah, od katerih je odvisna uporaba prvega in drugega odstavka tega člena." Zakon torej dovoljuje in nalaga izvršilnemu sodniku, da v vsaki zadevi, v kateri je predlagana izvršba na denarna sredstva, ki jih ima družbenopolitična skupnost na računu pri SDK, oceni, ali je potrebno opraviti narok zaradi zaslišanja strank (dolžnika in upnika) o okoliščinah, od katerih je odvisna uporaba prvega odstavka 196. člena ZIP, tj. predvsem presoja, ali so sredstva, katerih rubež na računu pri SDK je predlagan, nujna za opravljanje temeljnih nalog dolžnice - družbenopolitične skupnosti. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi. Kadar sodišče v izvršbi po 1. odstavku 196. člena ZIP, ki je že bila dovoljena, odloča o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem se dolžnik sklicuje na materialnopravno normo navedene zakonske določbe (ta je bila že prej citirana) - ima opravek z ugovorom iz 7. točke 50. člena ZIP. Pri odločanju o ugovoru se mora izvršilno sodišče ravnati tudi po določbi 1. odstavka 53. člena ZIP, ki pravi, da sodišče "po prejemu odgovora na ugovor ali po izteku roka za odgovor razpiše glede na okoliščine primera narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka, razen v primeru iz 54. člena tega zakona" (za zadnji primer pri ugovoru, kakršnega je vložila dolžnica v tej zadevi, ne gre). Pri presoji, ali je pred odločitvijo o ugovoru potrebno opraviti narok, mora seveda upoštevati tudi prej citirani 3. odstavek 196. člena ZIP.

Kakor je bilo doslej obrazloženo, ne po členu 196/3 ne po členu 53/1 ZIP ni obvezen narok za odločitev o ugovoru dolžnika po 7. točki 50. člena v zvezi s 1. odstavkom 196. člena ZIP. Česa drugega seveda tudi javni tožilec ne trdi. Vendar pa je bilo to potrebno poudariti. Kadar izvršilno sodišče odloča o ugovoru zoper sklep, s katerim je bila že dovoljena izvršba na sredstva družbenopolitične skupnosti na računu pri SDK, namreč predvsem odloča na podlagi podatkov ugovora. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla en sam vsebinski razlog: "Izvršba je predlagana na denarna sredstva družbenopolitične skupnosti, ki so namenjena za opravljanje njenih temeljnih nalog". Navedla ni niti enega samega podatka, s katerim bi utemeljila citirano splošno trditev in ki bi lahko bil sodišču prve stopnje ena izmed opor za presojo, ali je potrebno opraviti narok, preden bo odločilo o ugovoru. Razpolagalo je le s tistimi podatki, katere je imelo na razpolago v izvršilnem spisu, to pa so bili podatki: 1) o višini terjatve iz izvršilnega naslova (skupno 646.671.00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1991 do plačila); 2) o tem, da je dolžnica izvedela za višino terjatve upnikov iz sklepa prve stopnje Zp z dne 14.12.1991 (ki je bil njej vročen 20.12.1991, torej še pred začetkom proračunskega leta 1992) in da je nastal izvršilni naslov s potrditvijo tega sklepa zaradi zavrnitve neutemeljene dolžničine pritožbe (sklep sodišča druge stopnje z dne 23.1.1992, vročen dolžnici 11.2.1992); 3) o tem, da je bil predlog za izvršbo vložen 13.3.1992, torej že po začetku proračunskega leta 1992. V času izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje z dne 19.5.1992 pa je bilo znano tudi še, da je šele po izdaji sklepa o izvršbi bil sprejet Odlok o proračunu občine za leto 1992 (Ur.l. RS).

Odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe izvršilnega postopka, ker ni opravilo naroka za obravnavanje ugovora dolžnice zaradi razlogov iz 3. odst. 196. člena ZIP, mora upoštevati okoliščine, ki so bile sodišču prve stopnje znane, ko je ocenilo, ali je v smislu navedene zakonske določbe potrebno, da zasliši stranki o okoliščinah, od katerih je odvisna uporaba 1. odstavka 196. člena ZIP. Po presoji vrhovnega sodišča okoliščine, ki so bile po prej obrazloženem (gl. prejšnji odstavek razlogov) znane sodišču prve stopnje, in ko dolžnica ni dala v ugovoru nobenega podatka, ki bi sodišču prve stopnje lahko bil dodatna opora pri obravnavani oceni, niso narekovale ocene, da je potrebno opraviti narok za obravnavavnje ugovora in na njem zaslišati stranki o okoliščinah, od katerih je odvisna uporaba 1. odstavka 196. člena ZIP. To pa pomeni, da v zahtevi za varstvo zakonitosti očitana bistvena kršitev določb izvršilnega postopka zaradi opustitve naroka za obravnavanje ugovora na prvi stopnji ni bila podana. Sodišče druge stopnje samo ni moglo zagrešiti očitane relativne bistvene kršitve; ko je ni bilo na prvi stopnji, pa je tudi ni moglo perpetuirati z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sklepa prve stopnje.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti (člen 408/2 v zvezi s členom 393 ZPP in členom 14 ZIP).