Jedro

Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.

Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.

V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.

Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del. Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženk zahtevala nerazdelno plačilo 50.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkam naložilo, da morajo tožnici nerazdelno plačati 4.705,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 ter ji povrniti 358,50 EUR stroškov postopka z obrestmi. Tožnici pa je naložilo, da mora prvi in tretji toženki plačati 2.517,30 EUR, drugi toženki 918,60 EUR in stranski intervenientki 18,20 EUR pravdnih stroškov, vsem z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožile so se prva in druga toženka ter stranska intervenientka tretje toženke, ki uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, prva toženka podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prva toženka očita sodbi pomanjkljive in nasprotujoče si razloge. Ni jasno, zakaj naj bi bila podana odškodninska odgovornost prve toženke, če pa je izvedenec ugotovil, da so gradbena dela potekala brez nepravilnosti, v skladu s stroko in projektom, ob uporabi ustrezne mehanizacije in usposobljenih delavcev. Iz sodbe ne izhaja, kakšno je bilo predhodno stanje tožničine nepremičnine. Izvedenec ni ugotovil, da bi imisije pri gradnji presegale običajne meje. Tožnica ni upravičena do odškodnine v višini stroškov nadomestne gradnje, ampak bi lahko zahtevala kvečjemu povračilo razlike v vrednosti njenega objekta pred začetkom del in vrednostjo po končanih delih.

4. Tudi druga toženka navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče preseglo trditveno podlago tožbe. Tožnica namreč ni podala pravočasnih trditev, da ji je škoda nastala zaradi prekomernih imisij. Toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato ni podana njena krivdna odgovornost. Vse poškodbe na tožničini hiši niso posledica izvedenih del pri obnovi vodovoda in izgradnji kanalizacije. Nastale so zaradi drugih vzrokov, za katere toženka ne odgovarja. Sploh pa tožnica ni dokazala, da nastala škoda presega običajne meje. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za nesrečo, ni podano zavarovalno kritje. Zahtevki za škodo na stvareh, ki so posledica vplivanja tresenja, če to počasi škodljivo učinkuje, so izrecno izključeni iz zavarovanja. Podrejeno druga toženka izpodbija višino prisojene odškodnine. Tožnici ni nastala škoda v višini novo nabavne vrednosti, saj objekt ni bil nov, temveč star, močno dotrajan in poškodovan že pred začetkom izvajanja gradbenih del. 5. Stranska intervenientka tretje toženke poudarja, da je sodišče mimo tožničinih trditev presojalo, ali je škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti in ali je škoda presegala običajne meje. Iz sodbe ne izhaja, zakaj naj bi obstajala odškodninska odgovornost tretje toženke. Rekonstrukcija komunalnega omrežja ne predstavlja opravljanja splošno koristne dejavnosti. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da so bile obremenitve pri gradbenih delih podpovprečne. Stroške sanacije vseh razpok, ki so nastale na tožničini hiši, je ocenil za 2.964,00 EUR. Ker je spornim delom mogoče pripisati le 15 % razpok, bi bila tožnica upravičena kvečjemu do odškodnine v višini 444,60 EUR.

6. Tožnica na nobeno od pritožb ni odgovorila.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.

9. Sodišče prve stopnje torej ni preseglo trditvene podlage spora, kot to skušajo prikazati pritožnice. Podlago njihove odškodninske odgovornosti je ustrezno pojasnilo. Pravilno je poudarilo, da je njihova odgovornost solidarna (187. člen OZ) in da izhaja iz 32. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal v času nastanka škode.1 Ni sporno, da je bila prva toženka naročnica, zavarovanka druge toženke izvajalka in tretja toženka podizvajalka pri izgradnji kanalizacije in obnovi vodovoda v D. Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.

10. Brez dvoma pomenita gradnja ali obnova javnega komunalnega omrežja, kot sta vodovod in kanalizacija, splošno koristno dejavnost. Tudi poškodbe, ki so zaradi sporne gradnje nastale na tožničini hiši, vsekakor presegajo običajne meje. Dokazni postopek je namreč pokazal, da so tresljaji, ki so spremljali gradnjo,2 povzročili nastanek novih in povečanje že obstoječih razpok na tožničini hiši. Po ugotovitvi izvedenca je večina med njimi konstrukcijskih razpok, torej takšnih, ki zmanjšujejo statičnost objekta in posledično njegovo uporabnost. Dejstvo, da je imela sporna gradnja po mnenju izvedenca sicer le povprečne vplive na okolico, pri tem ne more biti odločilno. Bistveno je, da škoda na tožničini nepremičnini takšne vplive očitno presega. Da so k sedanjemu stanju tožničine hiše bistveno prispevali tudi drugi dejavniki (starost objekta, način gradnje, opuščeno vzdrževanje objekta, prometne obtežbe), pa je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo, saj je toženkam ob upoštevanju izvedenskega mnenja pripisalo le 15 % delež pri ugotovljeni škodi.

11. Končno so odveč tudi pritožbeni pomisleki druge toženke glede obsega zavarovalnega kritja. Te je ustrezno zavrnilo že sodišče prve stopnje. V tem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja,3 značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.

12. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno presodilo podlago odškodninske odgovornosti. Pač pa so razlogi, s katerimi je v izpodbijani sodbi utemeljilo višino nastale škode, deloma pomanjkljivi in deloma protislovni.

13. Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno.4 Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del. Sodišče prve stopnje je kljub prej navedenemu zmotnemu materialnopravnemu stališču nazadnje sledilo izvedencu, ki pa je pri ugotavljanju stroškov nadomestne gradnje vendarle upošteval stanje stavbe pred izvedbo gradbenih del v letu 2012. Zaradi opisanega nasprotja v obrazložitvi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Vprašljivo je tudi, ali je tožnica res upravičena do odškodnine v višini stroškov za nadomestno gradnjo istovrstnega objekta po stanju pred nastankom škode in po sedanjih cenah. Glede na sedanje stanje stavbe bi bila nadomestna gradnja, ki jo je predlagal izvedenec, v ekonomskem smislu gotovo najbolj smotrna. Tožnica pa stroškov za takšno gradnjo ni upravičena prevaliti na toženke. K sedanjemu stanju stavbe so namreč glede na izvedensko mnenje pretežno (v deležu 85 %) prispevali drugi vzroki (starost objekta in način njegove gradnje, opuščeno vzdrževanje objekta pred posegom toženk in tudi po njem ter prometne obremenitve), za katere toženke ne odgovarjajo. Poleg tega pri ugotavljanju škode ni mogoče spregledati tožničine trditve, da si želi hišo uporabljati v enakem obsegu kot pred nastankom škode v letu 2012, ko je še občasno prihajala v hišo in tam tudi prespala, zdaj pa si tega zaradi razpok, ki so jih povzročile toženke, ne upa več.

15. Toženke so v zvezi s tožničino zahtevo za vzpostavitev prejšnjega stanja ugovarjale, da je bila tožničina hiša že pred začetkom spornih gradbenih del zapuščena in neprimerna za bivanje. Na ta ugovor toženk izpodbijana sodba nima odgovora, čeprav je sodišče v dokaznem postopku z zaslišanjem strank in prič ter z izvedencem ugotavljalo, kakšno je bilo stanje hiše pred spornimi posegi in po njih ter v kakšnem obsegu je tožnica uporabljala hišo. Teh dokazov nato v sodbi ni ocenilo, ker je zavzelo stališče, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini ustreznega dela stroškov za nadomestno gradnjo. Navedena pomanjkljivost sodbe onemogoča njen celovit pritožbeni preizkus.

16. Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Res je izvedenec menil, da zgolj sanacija razpok ne bi bila ekonomsko smotrna, saj na zmanjšano statičnost tožničinega objekta odločilno vplivajo tudi drugi dejavniki in ne le razpoke, ki so jih povzročile toženke. To pa ne pomeni, da so toženke dolžne tožnici povrniti stroške za rušenje stare in gradnjo nove hiše, četudi samo v ugotovljenem deležu njihove odgovornosti (15 %). V doslej zbranem dokaznem gradivu namreč ni podlage za sklepanje o tem, da bi bile ravno razpoke, ki so jih povzročile toženke, odločilen razlog za tako hudo zmanjšanje statičnosti tožničine hiše, da je bila ta že takoj po posegu toženk primerna le še za rušenje. K temu je treba dodati, da toženke višini stroškov za sanacijo razpok in smotrnosti tega načina odprave škode, sodeč po njihovih pritožbenih trditvah, ne nasprotujejo.

17. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbam in izpodbijano sodbo zaradi njene pomanjkljive obrazložitve razveljavilo. Ugotovljeno procesno kršitev lahko samo odpravi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), z novo izdelavo sodbe brez ponovne glavne obravnave. Pritožbeno sodišče namreč ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajoče ocene izvedenih dokazov, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in v pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišču prve stopnje namreč dokazovanja ne bo treba ponoviti ali dopolniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse dokaze izvesti ponovno.

18. Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem pisanju sodbe skrbneje oceni vse izvedene dokaze in se nato, upoštevaje v tem sklepu nakazana materialnopravna izhodišča, primerno obrazloženo izreče tudi o dejstvih, ki jih v prvem sojenju ni upoštevalo.

19. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Po 32. členu ZGO-1 odgovarjata (poleg projektanta, nadzornika in revidenta projektne dokumentacije) investitor in izvajalec gradnje za neposredno škodo, ki nastane tretjim osebam in izvira iz njunega dela in njunih pogodbenih obveznosti. 2 Predvsem pri uporabi udarnega kladiva ob izkopu ter kasneje pri utrjevanju terena. 3 5. točka tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (priloga B7). 4 16. točka obrazložitve sodbe.