Jedro

Stanovanjska pravica po ZSR je z uveljavitvijo SZ prenehala, ne glede na to, kdo je bil imetnik stanovanjske pravice, imetniki stanovanjske pravice po ZSR pa so z uveljavitvijo SZ pridobili določene pravice, kot na primer pravico do odkupa stanovanja v postopku privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš, pravico sklenitve najemne pogodbe in podobno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni izprazniti stanovanje v Kopru, v izmeri 66,78 m2 ter ga prostega oseb in stvari izročiti v posest tožniku, zavrnilo pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je toženka solastnica opisanega stanovanja do nerazdeljene 1/2 ter obveznost izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice v zemljiški knjigi na ime toženke do 1/2 od celote. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 47.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2001 dalje do plačila. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik sporno stanovanje kupil novembra 1993 po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti s toženko (formalno je zakonska zveza še obstajala), pri tem pa njegov namen ni bil, da bi stanovanje kupil tudi za toženko. Tožbe za razveljavitev po tožniku sklenjene kupoprodajne pogodbe toženka ni vložila in navedene pogodbe ni razveljavljala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik stanovanja, zato je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Neutemeljen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev solastništva stanovanja pa je zavrnilo. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodba napačna zaradi zmotne uporabe določb 51. do 62.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Stanovanjska pravica, pridobljena na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) je namreč premoženjska pravica in kot taka spada v skupno premoženje zakoncev. Gre za pravico do uporabe - koriščenja stanovanja, za premoženjska upravičenja do stanovanja, kar so upravičenja, ki jih daje lastninska pravica. Formalno je bil imetnik te pravice res le tožnik, dejanski koristnik in upravičenec pa tudi tožena stranka. Stranki sta namreč konkretno stanovanje pridobili kot solidarnostno stanovanje zaradi slabih stanovanjskih razmer njune družine. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ), ki je v 117.čl. določil prodajo družbenih stanovanj, na katerih so imele osebe stanovanjsko pravico, pa je stanovanjska pravica omogočala lastninjenje družbenih stanovanj, kar pomeni da se je stanovanjska pravica transformirala v lastninsko pravico. Zastavlja se vprašanje, kaj se je zgodilo v primeru lastninjenja stanovanja z istočasno razvezo zakonske zveze. Sodišče je zmotno razumelo institut skupnega premoženja zakoncev. Lastninjenje družbenih stanovanj res pomeni formalnopravno pridobitev lastninske pravice na stanovanju, vendar pa je tudi zakonec, ki ni bil imetnik stanovanjske pravice, imel pred tem določeno stvarnopravno pravico stanovanje uporabljati in imel od tega premoženjske koristi. Zato je bila stanovanjska pravica del skupnega premoženja zakoncev. Zato je pomembno, kdaj sta stranki pridobili stanovanjsko pravico, ne pa kdaj je bilo izvršeno lastninjenje ter stanovanjske pravice po SZ. Tožnik je na skrit način kljub obstoju zakonske zveze izvršil nakup stanovanja na svoje ime in s tem prišel do velikega stanovanja, kar pa je v nasprotju z določili 51. do 62.čl. ZZZDR. Tožnik ni smel namreč stanovanja sam kupiti, v kolikor se tožena stranka s tem ni strinjala. Tožnik tudi ni mogel razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju. Zgolj naključno imetništvo stanovanjske pravice ne more spraviti nasprotnega zakonca v absolutno brezpraven položaj. V bistvu gre za vzpostavitev neenakopravnosti med zakoncema, ki ne temeji na nobeni logiki in sodišče tega tudi ne bi smelo dovoliti s svojo sodbo. Sodišče je zadevo rešilo povsem na hitro in formalno, kar posebej velja tudi glede zaključka o formalnem obstoju zakonske zveze brez dejanskih dokazov. Do razveze zakonske zveze je prišlo zaradi hude bolezni toženke, za takšno bolezen in stanje tožene stranke pa se po splošno človeških normah ne more reči, da je razvezo zakrivila tožena stranka. Sicer pa ima tožnik pri svojih starših veliko stanovanje v stanovanjski hiši na Plavjah, v katerem že vrsto let živi in podobno. Sodišče je toženo stranko povsem deklasiralo, ko navaja, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, kar je le eno izmed teoretično pravnih naziranj pridobitve lastninske pravice, ki pa z dejansko ureditvijo premoženjskopravnih razmerij med strankama nima nobene praktične veljave. Sicer pa gre za protispisnost in bistveno kršitev postopka. Sodišče je z odločitvijo v napadeni sodbi toženo stranko prikrajšalo zaradi dejstva, ker ni bila zdrava, kar ne temelji ne na morali in ne na humanosti. Pritožba ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi (po tožbi in nasprotni tožbi) vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339.čl. ZPP. Ni sporno, da je stanovanje, ki je predmet obravnavanja v tem postopku, kupil tožnik novembra 1993 (kupoprodajna pogodba z dne 15.11.1993 v prilogi A8 spisa), in sicer na podlagi določb 117.čl. SZ. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pa je tožnik kot kupec pridobil pravice in obveznosti lastnika stanovanja (118.čl. SZ). Ni sporno tudi, da toženka v zakonskem roku pravice do odkupa stanovanja ni uveljavljala, kot tudi ni izpodbijala s tožnikom sklenjene kupoprodajne pogodbe za to stanovanje. Stanovanjska pravica po ZSR je z uveljavitvijo SZ prenehala, ne glede na to, kdo je bil imetnik stanovanjske pravice, imetniki stanovanjske pravice po ZSR pa so z uveljavitvijo SZ pridobili določene pravice, kot na primer pravico do odkupa stanovanja v postopku privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš, pravico sklenitve najemne pogodbe in podobno. Ob dejstvu, da je v obravnavanem primeru tožnik odkupil stanovanje po določbah SZ o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, pa se pritožbene trditve glede imetništva stanovanjske pravice in stanovanjske pravice kot premoženjske pravice pokažejo kot pravno neupoštavne in nepomembne, saj bi imetništvo stanovanjske pravice toženki dajalo le možnost odkupa, ki pa ga toženka nesporno ni izkoristila. Zato razglabljanja pritožbe glede imetništva stanovanjske pravice niso pravno pomembna in upoštevna v obravnavani zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na sporno stanovanje kot skupno premoženje pravdnih strank. Vso potrebno oporo ima zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik to stanovanje kupil v času, ko dejansko zakonske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo več, čeprav je formalno še vedno obstajala. Nenazadnje to dokazuje že dejstvo, da je tožnik stanovanje odkupil potem, ko je pred tem že 29.06.1993 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, nenazadnje pa razpad zakonske skupnosti dokazuje tudi rojstvo toženkine hčerke Samante 24.03.1994, pri čemer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnik ni oče tega otroka. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zaključevalo na formalni obstoj zakonske zveze brez dejanskih dokazov, so tako protispisne, neživljenjske in zgolj navržene in z njimi seveda tožena stranka ne more omajati dokazno podprtih in življenjsko prepričljivih in sprejemljivih zaključkov sodišča prve stopnje. Pri tem seveda ne gre za vprašanje krivde za razvezo zakonske zveze, temveč dejanski razpad zakonske skupnosti s posledicami na premoženjskopravnem področju. Dejstvo, da naj bi tožnik imel pri svojih starših veliko stanovanje v stanovanjski hiši na Plavjah pa je za obravnavano pravdno zadevo pravno povsem nepomembno in kot tako seveda neupoštevno. Zaključka sodišča prve stopnje, da ni bil namen tožnika ob nakupu stanovanja pridobiti skupno premoženje pravdnih strank, pritožba niti ne izpodbija ob dejstvu, da tožena stranka tekom postopka niti zatrjevala ni, da bi bilo to premoženje (sporno stanovanje) pridobljeno s skupnimi sredstvi iz časa trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank. Izpodbijana sodba je tako v posledici gornjih navedenih ugotovitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353.čl. ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.