Jedro

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev.

Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ob sklicevanju v uvodu izpodbijane odločbe na določila 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena in 2. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. V obrazložitvi povzema navedbe v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik dne 2. 10. 2014 vložil kot tedaj še mladoletna oseba brez spremstva, in v njegovi predhodni lastnoročni pisni izjavi ter na osebnem razgovoru dne 11. 11. 2014, na katerem je po svojem pooblaščencu predložil 11 informacij oziroma poročil o stanju v izvorni državi. Naknadno je, po tem, ko mu je tožena stranka v mnenje po pooblaščencu posredovala dne 8. 5. 2015 še 10 poročil oziroma člankov, tožnik v odgovor posredoval dodatne vire, skupaj 57, ki jih tožena stranka našteva v svoji obrazložitvi in ugotavlja, da pričajo o spopadih med ukrajinskimi oboroženimi silami in proruskimi uporniki, ki terjajo žrtve na obeh sprtih straneh in tudi med civilisti. Na tej podlagi ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Donjeck in Lugansk poteka oborožen spopad.

3. V nadaljevanju obrazložitve povzema navedbo tožnika v njegovi lastnoročni pisni izjavi z dne 1. 10. 2014, v kateri je navedel, da prosi za azil, ker je v njegovi domovini trenutno vojna, v kateri je bila porušena domača hiša in je tožnik izgubil očeta, matere pa ni nikoli poznal. 4. Glede tožnikove istovetnosti tožena stranka ugotavlja, da med postopkom ni predložil nobenega dokumenta, zato njegova istovetnost ni bila ugotovljena. Navaja še, da je tožnik na osebnem razgovoru tudi navedel, da nikoli ni imel nobenega osebnega dokumenta, pač pa le rojstni list, ki je ostal v Lugansku, na naslovu Gogolja ulica št. 48 in si ga ne more pridobiti, potnega lista pa nikoli ni imel in zanj tudi ni zaprosil, kar je mogoče ob dopolnjeni starosti 16 let. V zvezi s svojim osebnim imenom A.A.C. je pojasnil, da je C. očetovo ime. Ko mu je bilo predočeno, da je pri podaji prošnje navedel priimek C. kot svoj priimek in ne očetovega, je pojasnil, da je njegov oče C.D.E., rojen ... 1970. Ob predočenju, da je v policijskem postopku navedel kot očetovo ime le C.E., je tožnik odgovoril, da ga o tem niso neposredno spraševali. Navedel je še, da se je iz mesta Simferopolj preselil, ko je bil star eno leto ali dve in je od tedaj dalje živel v Lugansku, skupaj z očetom, ki je pogosto menjaval številne partnerice, mame pa tožnik ni nikoli več videl. Po smrti očeta so njegovi prijatelji poskrbeli za tožnika in ga odpeljali iz Ukrajine oziroma iz Luganska. Najprej v mesto Pridnestrovje, od tam pa je prispel v Slovenijo s tovornjakom. Očetovi prijatelji so mu na pot dali 100 EUR in naslov Filantropija št. 13, kamor so ga napotili, češ da naj se tam zglasi, ko bo prispel v Slovenijo.

5. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel, da je v Ukrajini vojna, da so razmere zelo nevarne in strašne in če ne bi zapustil Ukrajine, bi mogoče tam umrl, saj je pred kratkim izvedel, da so bombardirali celo šolo in da sta tam umrla dva fanta. Navedel je še, da v Lugansku ukrajinska vojska uporablja topove, streljanje pa poteka iz obeh strani. Tudi sicer pa je zaradi vojne življenje v Ukrajini težko. Na posebno vprašanje, ali je imel v izvorni državi težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti drugi družbeni skupini in podobno, je odgovoril nikalno ter še navedel, da ne ve, kam naj se vrne, saj je proti Ukrajini in tudi Rusiji. V Ukrajini nima nikjer drugih sorodnikov, njegov oče je umrl, za očetovo partnerko pa niti ne ve, kje se sploh nahaja. Odkar je bila porušena njihova hiša v mesecu septembru je ni več videl, sam tožnik pa se je tedaj pridružil ljudem, ki so se skrivali v blokovski kleti in so z njim delili hrano, ki so si jo tam skupno pripravljali.

6. Tožena stranka je, kar zadeva presojo upravičenosti za priznanje statusa begunca, uvodoma ugotovila, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni predložil nobenih dokazov. Zato je v nadaljevanju ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 1. do 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, in sicer najprej, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje v smislu 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. V tej zvezi je ugotovila, da je tako pri podaji prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru podajal skope in kratke izjave in na vprašanja odgovarjal zelo na kratko, po mnenju tožene stranke brez posebnega truda. Zato je ocenila, da ni mogoče trditi, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito.

7. Kar se tiče 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva presojo, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožena stranka ocenjuje, da tožnik za to ni podal nobenih utemeljenih razlogov. Kar zadeva tretji pogoj, ki ga je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno presojati, in sicer, ali so izjave prosilca skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, tožena stranka meni, da pri navajanju tožnikovih razlogov sicer prihaja do razhajanj in da tožnikove navedbe v tem smislu niso verodostojne, vendar pa zaključuje, da je v konkretnem primeru ugotovljena njegova splošna verodostojnost ter da svojo prošnjo utemeljuje zgolj s splošnimi varnostnimi razmerami. Ker je na izrecno vprašanje, ali je bil v Ukrajini kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno odgovoril nikalno, tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

8. Ker je tožnik kot razlog za svojo prošnjo za mednarodno zaščito navajal splošno varnostno situacijo v Ukrajini, je tožena stranka nadalje ugotavljala, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, to je, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Glede na njegove navedbe, da se zaradi slabih varnostnih razmer ne more vrniti v domačo pokrajino Lugansk, kjer divja vojna in da tam ukrajinska vojska strelja in uporablja topove, tožena stranka meni, da so za presojo tožnikove prošnje ključne aktualne informacije o izvorni državi, ki si jih je pridobila in na podlagi katerih ugotavlja, da je začela 15. 2. 2015 v Ukrajini veljati prekinitev ognja, ki je bolj učinkovita kot prejšnji dve, ki sta hitro propadli. Nadalje ugotavlja, da informacije, ki jih je v postopku predložil tožnik, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je za svojo oceno preučila tožena stranka in posledično ne morejo vplivati na navedeno oceno. Sicer pa na podlagi preučenih informacij, ki pričajo o spopadih med ukrajinskimi oboroženimi silami in proruskimi uporniki ocenjuje, da v ukrajinskih vzhodnih regijah Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad, za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoj za priznanje subsidiarne zaščite pa je potrebna ocena, ali je stopnja nasilja na območju regije Lugansk takšna, da zgolj vrnitev civilista na takšno območje pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu, ki na tem ozemlju poteka.

9. Po preučitvi izpostavljenih informacij tožena stranka zaključuje, da situacija v regiji Lugansk ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Nadalje navaja, da sicer ne želi podcenjevati resnosti situacije v regiji Lugansk, vendar na podlagi razpoložljivih informacij, ki sicer kažejo zaskrbljujočo sliko, ne more šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, oziroma v smislu 15.c člena Direktive št. 2011/95/EU (v nadaljevanju: Kvalifikacijska direktiva) oziroma novejših sodb sodišča Evropske unije v zadevah C-465/07 in C-285/12, iz katerih po mnenju tožene stranke izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Za regijo Lugansk pa meni, da je na podlagi uporabljenih poročil mogoče sklepati, da je bilo število 450 civilnih smrtnih žrtev v obdobju od srede aprila do 16. 9. 2014, pri čemer gre za območje, ki je nekoliko večje od ozemlja Slovenije. Zato meni, da to število samo po sebi ni takšno, da bi predstavljalo tako visoko stopnjo nasilja, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da bi bilo življenje ali osebnost civilista zgolj zaradi prisotnosti na tem ozemlju ogroženo.

10. Poleg tega na podlagi informacij ugotavlja, da na območjih Donecka in Luganska prihaja do nadlegovanj in kršitev človekovih pravic s strani oboroženih skupin, kjer imajo te nadzor, kakor tudi s strani prostovoljnih bataljonov, ki delujejo pod okriljem ukrajinske Vlade. Vendar ni mogoče iz informacij razbrati, ali do teh kršitev prihaja v množičnem obsegu, kakor tudi ne, kateri deli Luganska so pod nadzorom proruskih upornikov in kateri pod nadzorom Vlade. Prebivalstvo v obeh z nasiljem obremenjenih regijah pa se je tudi srečevalo in se še s težko humanitarno situacijo zaradi uničevanja infrastrukture in posledičnega delnega ali popolnega izpada dobave vode in elektrike ter podražitev hrane in oslabljene zdravstvene oskrbe. Humanitarne razmere pa so še zlasti težke v regiji Lugansk, kot se je poročalo septembra, kjer so bili mnogi kljub prekinitvi ognja že dva meseca brez elektrike in vode. Vendar pa, ker iz novejših informacij izhaja izboljšanje humanitarne situacije na območju spopadov, tožena stranka zaključuje, da situacija v regiji Lugansk ni takšna, da bi vrnitev osebe na to območje predstavljalo resno in individualno grožnjo za njeno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu. Ob sklicevanju na stališče sodišča Evropske unije v zadevi C-465/07 (39. odstavek obrazložitve) še navaja, da je dodatno preučila tudi, ali na strani tožnika obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, vendar na strani tožnika ni zaznala kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi ga bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva regije Lugansk, oziroma, ki bi povečevale verjetnost, da bo zaradi samovoljnega nasilja v provinci bolj ogrožen, kot ostali prebivalci.

11. Ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ posledično v tožnikovem primeru po oceni tožene stranke hkrati tudi pomeni, da ne izpolnjuje niti pogojev iz 2. alineje istega člena, ker je splošna varnostna situacija edini razlog, ki ga je v svoji prošnji uveljavljal tožnik, le-to pa je tožena stranka že obravnavala v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ.

12. Ker tožnik ni uveljavljal nobenih drugih razlogov, ki bi jih bilo potrebno ločeno uveljavljati v okviru 2. alineje 28. člena ZMZ, tožena stranka zaključuje, da tožnik ob vrnitvi v regijo Lugansk ne bo soočen z resno škodo v smislu mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Ko je v nadaljevanju tožena stranka dodatno presojala še možnosti notranje razselitve v smislu določila 68. člena ZMZ, je na podlagi preučenih informacij ugotovila, da se tožnik lahko preseli v kak drug kraj v Ukrajini. Ker se kot regiji, kjer potekajo spopadi, konstantno omenjata le regiji Doneck in Lugansk in da se vse od meseca aprila boji niso še dodatno razširili izven teh regij, je po njeni presoji velik del Ukrajine varen pred oboroženimi spopadi in tudi primeren za razselitev. Zato tudi meni, da bi do teh varnih delov Ukrajine lahko tožnik iz Slovenije brez težav potoval, saj mu glede na lokacijo omenjenih spopadov teh ozemelj ne bi bilo potrebno prečkati.

13. Ker tožnikovo navedbo, da nima sorodnikov v drugih delih Ukrajine, tožena stranka sprejema kot verodostojno in glede na to meni, da bi si moral poiskati najemniško stanovanje ali se preseliti v zbirni center ali k prijateljem, kar bi po njenem mnenju lahko tudi brez težav storil, glede na preučene informacije. Pri tem še navaja, da je država sprejela ukrepe za zagotavljanje denarnih prejemkov, ki bodo notranje razseljenim omogočali plačevanje najemnine ter da je bil že prej zagotovljen dostop do šolstva in zdravstva. Tožnik pa je že kot mladoletnik delal veliko priložnostnih del in je znal poskrbeti sam zase, glede na njegove izjave, iz katerih izhaja, da se je znašel, da je delal in zaslužil nekaj denarja za preživetje.

14. Kar zadeva informacije, ki jih je tožnik predložil v zvezi z možnostjo notranje razselitve tožena stranka ugotavlja, da ne odstopajo v tolikšni meri od informacij, ki jih je sama pridobila ter da govorijo o neustreznosti naselij, kjer živijo notranje razseljene osebe le za zimski čas ter pri iskanju finančnih sredstev za preživetje. Tožena stranka temu sicer pritrjuje, vendar na podlagi novejših informacij ugotavlja, da potekajo obnove nekaterih objektov, tudi s pomočjo UNHCR, in da se pripravljajo za zimski čas. Sicer pa je država pripravila tudi subvencije za notranje razseljene osebe, ki jim bodo omogočale plačevanje najemnin, ki jih bodo deležni tako dela zmožni, ki si iščejo delo, kakor tudi za delo nezmožne osebe. Notranje razseljenim osebam pa nudi pomoč tudi UNHCR ter mnoge druge organizacije, ki so vključene v programe nudenja pomoči in so financirane s strani lokalnih nevladnih organizacij ter UNHCR. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila.

15. V tožbi tožnik, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, sodišču predlaga, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Meni, da je nepravilna njena ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite, češ da zmotno meni, da varnostna situacija v regiji Lugansk v Ukrajini ni tolikšne intenzivnosti, da bi vrnitev osebe na to območje predstavljala resno in individualno grožnjo za tožnikovo življenje ali osebnost. Tožnik se z njeno presojo varnostnih razmer v regiji Lugansk znotraj Ukrajine ne strinja, saj meni, da obstaja ob vrnitvi v izvorno državo realna možnost proti tožniku usmerjenega in nediskriminatornega nasilja.

16. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je njegov materni in govoreči jezik ruščina in da v predelu Ukrajine, iz katerega prihaja, to je Lugansk, prevladuje vojno stanje. Ljudje zaradi obstreljevanja živijo v kleteh stavb. Tako je tudi sam tožnik skupaj z ostalimi prebival v blokovski kleti, ker je bila njegova hiša v vojni porušena, tožnik pa prepuščen sam sebi. Matere ni nikoli poznal, ker je njegovega očeta že zelo zgodaj zapustila. Oče je bil ubit v spopadih kot član protivladne vojske, s katero se je boril za neodvisnost Luganske pokrajine. Po očetovi smrti so njegovi prijatelji poskrbeli za tožnikov odhod iz države in prevoz v Slovenijo, kjer je takoj zaprosil za mednarodno zaščito.

17. V zvezi z očitkom tožene stranke, da se ni dovolj potrudil pri podaji razlogov prošnje za mednarodno zaščito tožnik pojasnjuje, da nima dokončane niti osnovne šole, zato ne ve, kateri podatki so pomembni za postopek, potrudil pa se je po svojih zmožnostih in s kar največjimi prizadevanji.

18. Kar zadeva očitek o pomanjkanju osebnih dokumentov tožnik meni, da le-ti niso ključnega pomena. Kadar prosilec ne razpolaga z nobenim dokumentom, je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi. Navaja še, da glede svojega rojstnega lista ni navedel, da naj bi zagotovo bil v sedaj podrti hiši, glede na to, da je njegov oče hranil tovrstno dokumentacijo, med katero je verjetno bil tudi njegov rojstni list. Vendar, četudi bi takšna škatla z dokumenti res obstajala, tožnik nima nikogar, ki bi šel ponjo, da se lahko predložila toženi stranki. Ugotovitev njegove identitete pa je bila dovolj jasno vzpostavljena in preverljiva.

19. Tožnik še poudarja, da je svojo prošnjo individualno utemeljil s konkretnimi težavami in skrbno predložil tudi številne informacije o izvorni državi, ki so za odločitev ključne. Prav vse pa kažejo trajajoče oborožene spopade na omenjenih območjih, ki zadoščajo standardu resne škode v smislu 28. člena ZMZ, saj številna obširna poročila in najnovejši podatki o državi izvora nakazujejo vojno stanje, ki se očitno ne umirja, saj je po zadnjih podatkih prišlo celo do obstreljevanja članov OSCE, o čemer je poročala tudi RTV Slovenija dne 7. 6. 2015. Posebej poudarja, da je Lugansk veliko vojaško taborišče, kjer se dogajajo vsakodnevni spopadi, med žrtvami pa so številni civilisti. Ker je tožnik šele pravkar dosegel polnoletnost in nima nikogar, ki bi zanj lahko skrbel in ker poleg tega nima niti dokončane osnovne šole, zato meni, da še vedno spada v skupino ogroženih oseb ter da bi tudi zanj bilo potrebno upoštevati načelo največje otrokove koristi ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin.

20. Kar zadeva odločitev o notranji razselitvi tožnik poudarja, da ne zadostuje zgolj hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel, ampak je treba še dodatno ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP, pri tem ugotavljanju pa je treba upoštevati tako splošne razmere, ki prevladujejo v delu države, kamor bo razseljen, kot tudi osebne okoliščine tožnika, še zlasti dejstvo, da je bil tožnikov oče ubit kot aktivni udeleženec borbe proti ukrajinski vladi, kot tudi dejstvo, da ruski jezik, ki ga govori tožnik, ni le komunikacijska ovira, temveč močan diskriminacijski dejavnik ob iskanju zaposlitve in nastanitve, upoštevajoč splošno nenaklonjenost prebivalstva do rusko govorečih. Tudi razselitev v begunskih centrih ne bi bila primerna za tožnika, ki mu okolje ne bi omogočalo potrebnega dela in šolanja, tudi ta opcija pa mu ne bi nudila možnosti ekonomskega preživetja, še zlasti pa so mogoče številne zlorabe zaradi njegove starosti, neizkušenosti in neizobraženosti, zaradi česar bi bil tožnik še posebej ogrožen.

21. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vložila odgovor na tožbo in predložila predmetne upravne spise. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, ker ne more sprejeti tožbenih argumentov, ki jih v celoti prereka in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja.

22. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo št. I U 886/2015 z dne 10. 7. 2015 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2015 odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedeno sodbo razveljavilo s svojim sklepom št. I Up 177/2015 ter zadevo dne 2. 12. 2015 vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, ker je, kot izhaja iz obrazložitve navedenega sklepa pod točko 15 in 16, presodilo, da je neutemeljen očitek glede napačne uporabe materialnega prava (16. člen ZMZ) in tudi, da z odpravljeno sodbo očitane formalne pomanjkljivosti izpodbijane odločbe niso podane v tolikšni meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti in zato izrek izpodbijane odločbe ni v nasprotju z obrazložitvijo (točka 10 in 11. obrazložitve).

23. Sodišče je ponovnem postopku presodilo, da tožba ni utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v tem primeru je uvodoma navedena odločba tožene stranke, s katero je bila v celoti zavrnjena prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite tako z vidika njegovega zahtevka za priznanje statusa begunca v smislu 2. odstavka 2. člena ZMZ, kot tudi z vidika zahtevka za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. odstavka 2. člena ZMZ.

25. Skladno z določilom 1. odstavka 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita tako status begunca kot tudi status subsidiarne oblike zaščite. V postopku za priznanje mednarodne zaščite se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca. Če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (3. odstavek 2. člena ZMZ). Za konkretni primer relevantna določila 28. člena ZMZ določajo, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), pa tudi mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja), medtem ko 3. alineja 28. člena ZMZ določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

26. Četudi je sodišče, ko je prvič odločalo o tožbi, glede na izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe upoštevajoč določila 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, ki se v skladu z določilom 30. člena ZMZ subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite), ocenilo, da so bila citirana določila ZUP v konkretnem primeru kršena, ker je njen izrek v celoti zavrnilen, medtem ko je v njeni obrazložitvi na več mestih vsebovano temu nasprotno mnenje (npr. na strani 22 in 23, ko navaja, da pristojni organ na podlagi zgornjih preučenih informacij „/.../ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad/.../, da pa ne more šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ/.../četudi število smrtnih žrtev med civilisti ni natančno znano/.../ za regijo Lugansk je to število od srede aprila do 16. 9. 2014 znaša 842 mrtvih civilistov (in 2676 ranjenih)“, na podlagi česar je tedaj ocenilo, da iz tega pomensko izhaja logično nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar onemogoča njen preizkus, in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1, je v ponovljenem postopku po citiranem sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 177/2015, še posebej ob upoštevanju njegovih stališč v obrazložitvi citiranega sklepa pod točko 7., 8. in 9., pri ponovnem odločanju nasprotno presodilo, da med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ni pomensko logičnega nasprotja (niti neposredno to iz izpodbijane odločbe ne izhaja), saj po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja; ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma v 3. alineji 28. člena ZMZ, pa je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera), kot so na primer število civilnih žrtev in zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno-ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP); če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

27. Po stališču Vrhovnega sodišča, kot izhaja zlasti iz obrazložitve citiranega sklepa pod točko 10 in 11, je namreč tožena stranka v izpodbijani odločbi jasno in nedvoumno navedla, da na podlagi njene dokazne ocene vseh informacij o izvorni državi (tako takih, ki kažejo na visoko stopnjo intenzivnosti oboroženega spopada, kot informacij, ki so temu nasprotne), zaključila, da v regijah Lugansk in Doneck sicer poteka oborožen spopad, da pa ta v regiji Lugansk ne dosega take stopnje, da bi vrnitev osebe na to območje predstavljalo resno in individualno grožnjo za njeno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu, zato tudi njen izrek prav tako ni v nasprotju z obrazložitvijo, saj je tožena stranka postopala v skladu z 22. členom ZMZ, in so navedbe določenih virov in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki naj bi napotovali na drugačno oceno, prej dokaz, da je tožena stranka celovito preučila varnostno situacijo v Ukrajini, kot pa, da je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom izpodbijane odločbe, oziroma, da je tožena stranka postopala v skladu s 1. alinejo 7. člena ZMZ, po kateri pristojni organ na objektiven in nepristranski način ter za vsak primer posebej ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku.

28. Po povedanem sodišče ob upoštevanju določila 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (kot je predhodno povzeta, ker je zadostna za zavrnitev tožbe glede na vsebino tožbe), v kateri je tožena stranka tožniku, roj. ... 1997 v kraju Simferolj, Ukrajina, ki za dokaz svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta, zavrnila status begunca, ker je na osebnem razgovoru izpovedal, da ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, pa tudi iz drugih tožnikovih izjav ni mogoče razbrati, da bi izrecno ali posredno uveljavljal takšne razloge, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca, status subsidiarne oblike zaščite pa mu je zavrnila, ker je ocenila, da se tožnik lahko vrne v izvorno državo in to tako v Lugansk kot z notranjo razselitvijo v druge dele Ukrajine, saj je na podlagi virov, ki jih je predložil ali navedel tožnik, in na podlagi virov, ki si jih je pridobila sama, ocenila, da tožniku ne grozi preganjanje niti resna škoda v smislu 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ, kljub prvotnemu pomisleku sodišča, da v tožnikovem primeru morebiti ni bilo zadoščeno določilom 1., 2. in 3. odstavka 16. člena ZMZ v povezavi s 1. odstavkom 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah v skladu z Zakonom o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/1990), ki v Republiki Sloveniji velja na podlagi 1. odstavka 3. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list št. 1/91-I) in se neposredno uporablja skladno z določilom 8. člena Ustave RS. Pomisleka, da v obravnavani sporni zadevi tem določilom ne bi bilo zadoščeno, pa nenazadnje ni uveljavljal v tožbi niti sam tožnik (na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče v citiranem sklepu pod točkami 14 do 19 obrazložitve), temveč šele v odgovoru na pritožbo. Zato sodišče v tej zvezi le še posebej izpostavlja stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v primerljivi zadevi v sodbi št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 (točka 24 obrazložitve), da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

29. Po povedanem je sodišče ob ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 30. Sodišče je v zadevi na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med strankama niti ni sporno, tožnik pa svojega dokaznega predloga za ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi sploh ni obrazložil in ni navedel, glede česa bi se njegove navedbe v postopku pred toženo stranko morebiti razlikovale od navedb, ki bi jih podal na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem.