Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino zavrnilo le na podlagi pavšalnega ugovora prvega toženca, da sporna nepremičnina predstavlja njegovo posebno premoženje, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze, ne da bi za to dejstvo ponudil tudi dokaze. Takšno ravnanje pa onemogoča sklepanje, da so trditve toženca verjetne in zato predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepove razpolagati z nepremičnino, vpisano v vl.št. 2270 k.o. S. ter ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in predlogu za izdajo začasne odredbe navajali, da sta zakonsko zvezo sklenili šele potem, ko je prvotožena stranka nepremičnino pridobila z darilno pogodbo. Glede datuma sklenitve zakonske zveze ne prilagata nobenih dokazov. Toženi stranki nedvomno razpolagata s poročnim listom, iz katerega je razviden datum poroke. Zato sta ga dolžni predložiti. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati ter predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ob vpogledu v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Sežani pri vl.št. 2270 k.o. S. historični izpisek za vl.št. 2270 k.o. S., je jasno razvidno, da je prvi toženec v letu 1985 z darilno pogodbo pridobil le zemljišče in sicer parc.št. 2763/8, v naravi gozd, v izmeri 423 m2. V letu 1994 pa sta toženi stranki na navedeni nepremičnini postavili hišo. Navedeno je razvidno iz izpiskov na listu A1 in A2 vl.št. 2270, kjer je zabeleženo, da se je v letu 1994 spremenila narava nepremičnine parc.št. 2763/8 in sicer gozd v stanovanjsko stavbo v izmeri 201 m2 in dvorišče v izmeri 224 m2. Razvidno je, da so trditve toženih strank v nasprotju z dokazi, ki so jih sami predlagali. Trditve toženih strank je sodišče očitno slepo povzelo, ne da bi izvedlo predlagani dokaz, tako, da so razlogi odločbe v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin, ki so bile predlagane kot dokaz. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pritožba je utemeljena. Historični izpisek iz zemljiške knjige, ki ga je tožeča stranka predložila k pritožbi in na katerega se sklicuje, ni mogoče upoštevati, ker gre za nov dokaz, katerega je po izrecni določbi 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ, v pritožbi ni mogoče uveljavljati, pri tem pa pritožnik niti ne pove, zakaj tega ni mogel uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Je pa upoštevna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju razlogov za verjetnost terjatve tožeče stranke oz. tistih, ki govorijo proti, upoštevalo le trditve tožene stranke, ne da bi te preverjalo oz. za te trditve tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. To pa bi morala po izrecni določbi 212. čl. ZPP z zvezi s čl. 15 ZIZ, kateri določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati ter predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je namreč temeljila svoj zahtevek na dejstvu, da sta toženca zakonca in da je nepremičnina, ki je vpisana v vl.št. 2270 k.o. S. skupno premoženje obeh pravdnih strank, čeprav je ta vpisana na ime prvega toženca. V skladu z zakonsko presumpcijo iz 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR se šteje, da sta deleža toženih strank na skupnem premoženju enaka. S tožbo je zahtevala, da sodišče na podlagi 57. čl. ZZZDR ugotovi, da je nepremičnina, vpisana pri vl.št. 2270 skupno premoženje toženih strank in da sta deleža obeh strank na nepremičnini enaka. Uveljavljala je tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Za svojo trditev je predložila izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je lastnik stanovanjske stavbe, dvorišča in garaže na parc. 2763/8, vpisane pri vl.št. 2270 k.o. S., prvi toženec. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje pravdnih strank, kajti stanovanjsko hišo je prvi toženec pridobil na podlagi darilne pogodbe 20.3.1985, zakonska zveza z drugo toženko pa je bila sklenjena 29.7.1988. Po mnenju sodišča druge stopnje vsega navedenega ni mogoče ocenjevati drugače kot tehtanje dejstev, ki govorijo za verjetnost terjatve tožeče stranke in tistih, ki govorijo za verjetnost trditve tožene stranke, oboje pa oceniti na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje pa je verjelo le toženi stranki, ne da bi ta za svoje trditve predložila dokaze, čeprav se nanje sklicuje, kar onemogoča sklepanje, da so trditve toženca verjetne. Pritožba tožeče stranke je po oceni pritožbenega sodišča zato utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj sodišče upošteva razloge tega sklepa, predvsem pa naj oceni trditve in dokaze pravdnih strank, tako glede verjetnosti terjatve tožeče stranke oz. verjetnosti trditev o nasprotnem, tožene stranke ter da ob upoštevanju določb 272. čl. ZIZ o predlogu ponovno odloči. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl.ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).