Jedro

Čeprav gre pri trditvenem in dokaznem bremenu za dve ločeni bremeni, sta praviloma povezani med seboj na način, da je stranka, ki nosi trditveno breme o pravno odločilnih dejstvih, zanje dolžna predlagati tudi dokaze.

Primarno trditveno in dokazno breme za obstoj krivdnih razlogov za odpoved Pogodbe, je na strani tiste stranke, ki jih zatrjuje. Dokler stranka, ki se ji (pavšalno) očita neizpolnjevanje oz. nepravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ni natančno seznanjena, česa konkretno ni (pravočasno) naredila oz. kaj konkretno je naredila narobe, se pred očitki sploh ne more braniti, saj niti ne ve, kaj se ji očita.

Sodišča v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) niso dolžna posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po (vsaj osnovni) substanciranosti dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2018 do plačila (I.). V preostalem delu (za 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2018 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III.).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je z dopisom z dne 6.6.2018 tožniku-izvajalcu iz krivdnih razlogov odpovedala pogodbo o izvajanju del in nalog generalnega sekretarja, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 6. 3. 2018 (v nadaljevanju: Pogodba). Tožeča stranka je krivdo zanikala. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (z vpogledom v listine v spisu) ugotovilo, da tožena stranka krivdnih razlogov na strani tožeče stranke ni izkazala in da zato tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 6. člena Pogodbe, ki predvideva možnost takojšnjega predčasnega odstopa (tožene stranke) od Pogodbe tudi brez razloga, pripada odškodnina v višini enega mesečnega prejemka (3.000,00 EUR). V tem delu je tožbenemu zahtevku ugodilo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno porazdelitev dokaznega bremena in v posledici zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ter kršitev 7. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje trditve iz tožbe „štelo za dokazane samo zato, ker so bile zatrjevane“. Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje nobene tožbene trditve ni štelo za dokazane samo zato, ker je bila zatrjevana. Popolnoma pravilno je tudi porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdni stranki tako, kot jih narekujejo pravila ZPP in ugotovljene dejanske okoliščine primera.

6. Čeprav gre pri trditvenem in dokaznem bremenu za dve ločeni bremeni, sta praviloma povezani med seboj na način, da je stranka, ki nosi trditveno breme o pravno odločilnih dejstvih, zanje dolžna predlagati tudi dokaze. Trditveno breme tako od vsake stranke zahteva, da poda jasne, konkretne in popolne trditve o dejstvih, na katere opira svoje zahtevke oziroma se pred njimi brani. Dokazno breme pa od stranke terja, da poda substancirane dokazne predloge, kar pomeni, da mora ob dokaznem predlogu pojasniti, ugotavljanju katerega relevantnega dejstva služi (212. člen ZPP). Z izvajanjem dokazov se namreč ne smejo nadomeščati ali dopolnjevati pomanjkljive trditve o pravno odločilnih dejstvih. ZPP nadalje ureja določene situacije, v katerih dejstev ni treba dokazovati (na primer priznanih in neprerekanih dejstev).

7. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno očitalo pomanjkljivo trditveno podlago glede dejstev o neizvajanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, saj tožena stranka nobenega očitka v navedeni smeri (neizvajanja ali nepravilnega izvajanja Pogodbe) ni konkretizirala. Nasprotno pa je ocenilo, da je tožeča stranka podrobno navedla, katere pogodbene obveznosti je izpolnjevala. Nerazumno je pritožbeno stališče, da bi v konkretnem primeru morala tožeča stranka dokazati, da za odpoved Pogodbe ni bilo krivdnih razlogov na njeni strani. Primarno trditveno in dokazno breme za obstoj krivdnih razlogov za odpoved Pogodbe, je na strani tiste stranke, ki jih zatrjuje. Dokler stranka, ki se ji (pavšalno) očita neizpolnjevanje oz. nepravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ni natančno seznanjena, česa konkretno ni (pravočasno) naredila oz. kaj konkretno je naredila narobe, se pred očitki sploh ne more braniti, saj niti ne ve, kaj se ji očita. Domnevno krivdni, vendar nekonkretizirani razlogi za odpoved pogodbe postavljajo nasprotno stranko v nemogoč procesni položaj. Zato je sodišče prve stopnje očitke tožene stranke o neizvajanju oziroma nepopolnem in nepravočasnem izvajanju pogodbenih obveznosti tožeče stranke povsem pravilno zavrnilo kot neizkazane.

8. Sodišče prve stopnje drugih (nosilnih) očitkov tožene stranke o neprimernem obnašanju tožnika, njegovi nezmožnosti komuniciranja in sodelovanja s sodelavci, ni ocenilo kot nekonkretiziranih oz. je štelo, da je tožena stranka podala dovolj specificirane trditve v navedeni smeri. Vendar pa je bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka teh trditev ni dokazala, oz. jih ni dokazala v obsegu in teži, ki bi toženo stranko upravičevali do takojšnega odstopa od Pogodbe, brez poprejšnjega opozorila tožniku. Pritožba ne zanika, da je tožena stranka (razmeroma konkretizirane) dokazne predloge z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke B. B., prič A. A. in C. C., tekom postopka umaknila. Dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem prič D. A., E. E. in F. F. pa je sodišče pravilno zavrnilo kot nesubstancirane, ker tožena stranka ni navedla, o katerih pravno relevantnih dejstvih, ki so med strankama sporna, bi navedene priče izpovedovale. Ni trdila, da se je tožnik do navedenih prič neprimerno obnašal niti da je bila katera od navedenih prič prisotna ob kakšnem dogodku, ko se je. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tožbenih trditev ni razvidno niti, kdo sploh so navedene osebe, v kakšnem svojstvu so nastopale in v kakšnem razmerju so bile do pravdnih strank. Sodišča v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) niso dolžna posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po (vsaj osnovni) substanciranosti dokaznega predloga. Sicer pa je sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo v celoti in popolno opravilo že na prvem oziroma pripravljalnem naroku dne 28. 8. 2020, ko je v okviru odprte razprave o pravnih in dejanskih vidikih predmetnega spora strankama pojasnilo, da o zadevi ni mogoče razsoditi na podlagi listinskih dokazov in da bo potrebno o spornem dejanskem stanju izvesti dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič. Toženo stranko je posebej opozorilo, da so njene ugovorne navedbe glede kršitve pogodbe pavšalne in da so pavšalne tudi navedbe, da so bila tožniku izrečena večkratna opozorila. Pojasnilo je, da bo v dokaznem postopku najprej potrebno razjasniti, ali obstoji krivdni razlog za predčasno odpoved pogodbe. Sodišče je strankama predstavilo tudi program vodenja postopka, v katerem je odločilo, da se bo dokazni postopek izvedel z vpogledom v listine in z zaslišanjem strank in prič A. A. in C. C. Tožena stranka je bila torej z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih je sodišče prave stopnje zaznalo v njeni trditveni podlagi, seznanjena, prav tako ji je bilo vnaprej znano, katere dokaze bo sodišče izvedlo (in katerih ne bo). Predstavljenemu programu vodenja postopka tožena stranka ni nasprotovala, pač pa je v nadaljevanju postopka umaknila natanko tiste dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje nameravalo izvesti. V posledici tega umika je postal nepotreben tudi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke (pri dokazu z zaslišanjem strank gre za enovit dokaz, kar pomeni, da se zaslišita obe stranki, razen, če obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih to ni mogoče, ali ni potrebno). Odsotnost tožnika na narokih za glavno obravnavo je zato nerelevantna in ne more imeti nobenih pravnih posledic, saj ga je vedno zastopal pooblaščenec.

9. Pritožbeno sodišče se nadalje tudi strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da relevantne listine, sporočila v prilogah B 4 do B 6, niso takšne narave, da bi zgolj na njihovi podlagi tožena stranka lahko utemeljevala krivdno odpoved brez predhodnega vnaprejšnjega opozorila tožeči stranki in zahteve po odpravi nepravilnosti, česar pa ni dokazala (niti konkretizirano zatrjevala).

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi z 353.členom ZPP). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za odgovor za pritožbo po tarifni številki 21/1 od pritožbenega pcto., 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.