Jedro

Revizija v gospodarskem sporu ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 45.000,00 SIT. Za škodo, nastalo upniku zaradi dolžnikove zamude, odgovarja dolžnik po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Revizija se v obsegu, v katerem izpodbija sodbo, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I. njenega izreka (odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe), z a v r ž e .

V ostalem - glede odločitve sodišča druge stopnje, nanašajoče se na točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje ( odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe) - se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo toženca zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje :

1. po tožbenem zahtevku iz tožbe tožeče stranke naložilo tožencu, da mora plačati tožeči stranki 36.267,00 SIT s pp, 2. zavrnilo tožbeni zahtevek iz toženčeve nasprotne tožbe na plačilo 76.545,00 SIT s pp, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz vseh revizijskih razlogov, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Obravnavani spor je gospodarski spor (489 a člen ZPP). Po zakonu o spremembah ZPP (Uradni list SFRJ, št. 20/90), ki je začel veljati 21.4.1990 (9. člen omenjenega zakona), v gospodarskih sporih ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 45.000,00 SIT (1. odstavek 497. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta po tožbi tožeče stranke je nižja - 36.267,00 SIT. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožbe, zato ni dovoljena (2. odstavek 389. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Revizija zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku je sicer dovoljena, ni pa utemeljena. Za odločitev v obravnavanem sporu ni pomembno, ali je bila tožeča stranka v zamudi z dobavo in montažo celotne opreme za toženčev gostinski lokal, ali samo njenih posameznih delov. Pomembno je samo, ali je do zamude prišlo in če je do nje prišlo, ali je tožeča stranka tista, ki odgovorja zanjo.

Če dolžnik zamudi z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti, lahko upnik zahteva tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi zamude utrpel (2. odstavek 262. člena ZOR). Dolžnikova odškodninska odgovornost pa je krivdna (269. člen ZOR v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je toženčev nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je on sam kriv, da je prišlo do zamude. Ni ugotovilo, da bi tožena stranka odgovarjala zanjo. Čim je tako, manjka vsaj en element za ugotovitev obstoja odškodninske obveznosti tožeče stranke za škodo zaradi zamude - odgovornost (in sicer krivdna). To pa že zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je, glede na pritožbene trditve, izhajalo iz nekoliko drugačnega dejanskega stanja. Strinjalo se je z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni kriva za zamudo. Dopustilo pa je možnost, da je bila zamuda morda krajša od tiste, ki jo je zatrjevala tožena stranka. Če je bilo to res pa toženec odškodnine za škodo, ki bi jo naj imel zaradi neobratovanja lokala v času, ko tožeča stranka ni bila več v (sicer nezakrivljeni) zamudi, toženec pa še ni začel za obratovanjem, sploh ne more zahtevati odškodnine.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti v okviru revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe samo na morebiten obstoj tistih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vse druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), mora vlagatelj revizije izrecno uveljavljati in pri tem opredeliti, v čem meni, da so podane. Revizijsko sodišče jih namreč samo ne išče (primerjaj: 386. člen ZPP). Nič takšnega pa tožena stranka v reviziji, iz katere je možno jasno razbrati samo to, da se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, ni storila. Zato, in ker v teku postopka tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, tožena stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Nobene od revizijskih navedb, iz katerih bi lahko izhajalo, da graja tožena stranka dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati. Vezano je bilo na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v omenjenih dveh sodbah. Upoštevajoč to pa je tudi materialnopravno pravilno odločeno. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke, v kolikor z njo izpodbija pravnomočno odločitev o njenem nasprotnem tožbenem zahtevku, na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.