Jedro

Pridržanje v smislu odvzema prostosti je "resen" oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", medtem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti.

V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti. To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-94/2024/27 (UOIM-07) z dne 8. 11. 2024 odpravi.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce ...

Obrazložitev

1.Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), v zvezi s šesto točko 84. člena ZMZ-1, v zadevi priznanja mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljanu ..., izdala sklep in sicer, da se prosilcu omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 7.11.2024 od 11:00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 2. 2025 do 11:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec dne 17. 6. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bil nastanjen v azilni dom, kjer je ostal do 19. 7. 2024, ko mu je bil s strani pristojnega organa izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil nastanjen v Center za tujce. Prosilec je zoper omenjeni ukrep vložil tožbo, Upravno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo št. I U 1319/2024-14 z dne 29. 7. 2024 tožbo zavrnilo. Prosilec je bil po prenehanju izvajanja ukrepa premeščen in nastanjen nazaj v azilni dom v Ljubljani. Tam je ostal do 7. 11.2024. Pristojni organ je bil dne 7. 11. 2024 s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe (dokumenti z dne 6. 11. 2024) obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz Uradnega zaznamka socialne službe z dne 6. 11. 2024 ob 20:30 uri izhaja, da je imel prosilec pri socialni delavki razgovor glede zaposlitve. Socialna delavka je imela na pisalni mizi mobilni telefon. Razgovor je trajal približno 15 minut. Ko je prosilec zapustil pisarno, je socialna delavka želela vzeti mobilni telefon, vendar ga ni bilo na mizi. Takoj je posumila, da ji ga je prosilec odtujil, zato je poklicala iz službenega telefona na svoj telefon, najprej je zvonilo, kasneje pa številka ni bila več dosegljiva. Z aplikacijo <em>Find my phone</em> je locirala telefon na ... oddelku azilnega doma. Varnostnik je prosilca našel v sobi ..., vendar je prosilec zanikal odtujitev telefona, eden od prosilcev pa je socialni delavki nakazal s kretnjo, kje naj bi bil njen telefon. Socialna delavka je telefon našla pod odejo na stolu. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 6. 11 2024 ob 20:45 uri izhaja, da je socialna delavka pristopila do varnostne službe in povedala, da ne najde mobilnega telefona, izginil naj bi medtem, ko je opravljala razgovor s prosilcem. Varnostna službe je zato takoj pregleda kontejner 23, kjer je prosilec nastanjen. Nekdo od nastanjenih prosilcev je povedal, da je telefon odtujil prosilec A. A. Telefon je bil najden v sobi ... O dogodku je bila obveščena policija, zato so prosilca privedli do območja recepcije. Pri recepciji se prosilec začne aktivno upirati tako, da z glavo in telesom suva proti varnostniku, zato so bila uporabljena sredstva za vklepanje. Varnostnik je prosilca nato s transportnim prijemom privedel do prostora za pridržanje, kjer pa je prosilec še vedno brcal z nogami in suval s telesom in tako tudi uničil inventar - stekleno vitrino pri RTG napravi. Ko je prosilca varnostnik posedel na stol v prostoru za zadržanje prosilec, je ta začel groziti varnostniku, da bo škodoval njegovim otrokom ter izjavil, da bo kupil bombo ter vse razstrelil, ter še namignil, da je član hudodelske združbe, ki se bo maščevala varnostniku.

3.Tožena stranka nadalje pravi, da iz dokumentacije izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da pri prosilcu ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča dejanja. Pristojni organ je bil ponovno obveščen o kršitvah prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar mu je bil zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 7. 11. 2022, ustno za zapisnik, št. 2142- 140/2022/2, v prostorih Centra za pridržanje Ljubljana Moste, ..., izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Prosilec je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanjem, o katerem je bil pristojni organ obveščen. Pri tem pa je imel prosilec možnost izjasnitve o dejanju. Prosilec za mednarodno zaščito je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z novim dejanjem, o katerem je bil pristojni organ nazadnje obveščen. Uradna oseba je prosilca seznanila, da je iz uradnega zaznamka socialne službe razvidno, da je dne 6.11. 2024 kršil hišni red s tem, ko je socialni delavki po končanem razgovoru glede zaposlitve odtujil mobilni telefon. Prosilec je odgovoril, da to ne drži. Telefon je vzel, ker je mislil, da je to njegov, zato je socialna delavka čez dve minuti trkala na njegova vrata in spraševala, kje je njen telefon. Prosilec nato še navaja, da ga je varnostnik fizično napadel, zato je njegov telefon padel po tleh. Pove še, da ga je varnostnik brcnil in napadel.

4.Uradna oseba je prosilca seznanila tudi s poročilom varnostne službe z dne 6. 11. 2024 ob 20:45 uri, ko naj bi socialna delavka pristopila do varnostne službe. Prosilec je odgovoril, da naj mu pokažejo poročilo, kjer bo navedeno, da je migrant in da ni napadel varnostnika. Navede, da so varnostniki uničili vitrino. Nadalje še pove, da je normalna oseba, trenutno jemlje zdravila in se opravičuje, ker danes še ni vzel zdravila. Pove še, da varnostniki niso normalni, da so nori. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je grozil varnostnikom, prosilec odgovori, da ni grozil, rekel je samo, da naj mu dajo telefon nazaj, potem pa so varnostniki napadli prosilca, brcali v noge, tako da je padel po tleh. Prosilec prosi, da ne bi šel v ..., nehal je jemati drogo, išče si delo, jemlje zdravila in da je v redu, da je srečen, ker je nehal z drogami. Prosilec zapisnika ni hotel podpisati, dokler ne dobi zdravila. Prosilec se nato s stolom obrne v steno in začne kričati ter z glavo udarjati v steno.

5.V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena in na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Kljub opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma. Prosilec je poznal pravila hišnega reda v azilnem domu. Prosilec je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ne ogroža samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da gre v konkretnem primeru že za drugi izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Prvi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je pristojni organ izrekel 19. 7. 2024, prosilec je zoper sklep vložil tožbo na Upravno sodišče RS, Upravno sodišče Republike Slovenije pa je dne 14. 11. 2022 izdalo sodbo št. I U 1319/2024-14, s katero je tožbo zavrnilo. Potrebno je tudi omeniti, da je bila prosilcu ves čas, od njegove nastanitve v azilnem domu, večkrat pojasnjena pravila hišnega rada in odnos do zaposlenih ter nastanjenih, prejemal pa je tudi terapijo s tabletami, kar kaže na celostno obravnavo prosilca in njegovega problematičnega vedenja. Pristojne službe namreč lahko predlagajo in ponudijo pomoč prosilcu, vendar ga ne morejo prisiliti k temu, da jo sprejme. Celostna obravnava kljub vsemu povsem očitno ni doprinesla k spremembam v prosilčevem vedenju, zaradi česar pristojni organ meni, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, povsem logičen in utemeljen. Glede na to, da je prosilec za mednarodno zaščito s svojim ravnanjem (kraja mobilnega telefona) grozil tudi osebam, ki v azilnem domu opravljajo svoje dolžnosti in to na način, da so v strahu za svoje življenje, so po mnenju pristojnega organa izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Utemeljeno je pričakovati, da bi prosilec v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. To potrjujejo tudi njegovo večkratno odklonsko vedenje. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Če bi prosilec ostal v azilnem domu, bi tako lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem, kot so kraja in grožnje, neupoštevanju navodil in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

6.V tožbi tožnik pravi, da mu je bil dne 19. 7. 2024 prvič izrečen ukrep omejitve gibanja in je bil nastanjen v CT ... Prosilec je bil po prenehanju izvajanja ukrepa premeščen in nastanjen nazaj v azilni dom, kjer pa je ostal zgolj nekaj dni, oziroma bolje, nekaj ur, saj mu je tožena stranka dne 7. 11. 2024 znova izrekla ukrep omejitve gibanja na CT ... Pristojni organ je bil s strani socialne službe azilnega doma dne 7. 11. 2024 obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša med zaposlene in nastanjene v azilnem domu nemir. Dokumenti o navedenih kršitvah datirajo na dan 6. 11. 2024. Glede dogodka z dne 6. 11. 2024 tožnik izrecno nasprotuje zapisu v uradnem zaznamku. Priznava, da je vzel telefon, ker je bil takšen kot njegov in je zmotno mislil, da je po zaključku razgovora vzel svoj telefon. Telefon je imel nato pod odejo, da ne bi bil vsem na očeh, ker mu je bilo več telefonov že odtujenih. Prav tako tožnik ni dobil nazaj svojega, torej "preostalega" telefona, kar je absurdno, saj je socialna delavka telefon dobila vrnjen. Tožnik je prepričan, da je njegov telefon brez pravne podlage protipravno zasegla varnostna služba azilnega doma na Viču, kar je protizakonito. Nikakor ne drži, da bi tožnik komurkoli grozil z bombo, ubijanjem ali čim podobnim. Tožnik je bil, ko je prebral zapisano, v hudi stiski. Tožnika so namreč člani kriminalne združbe v Nemčiji hudo pretepli in to večkrat, saj ni hotel sodelovati z njimi. Navedeno jasno izhaja iz tožnikovi navedb in predloženih dokazov v zadevi I U 1651/2024, ki se prav tako vodi pred naslovnim sodiščem. Tožnik tako predlaga zavarovanje posnetkov videonadzornih kamer v azilnem domu v relevantnem času in sicer tako glede izjav tožnika kot glede njegovega obnašanja. Tožnik namreč dogajanja ni dojemal tako, kot je opisano v obrazložitvi napadenega sklepa. Nadalje tožnik navaja, da res jemlje različna zdravila prav zaradi travmatičnih izkušenj s kriminalno združbo v Nemčiji. Tožeča stranka prejema medikamentozno terapijo trikrat-dnevno po tri različne vrste zdravil, kar ji je predpisal psihiater in kot to izhaja iz lista terapije, prejetega dne 22. 9. 2024 od zdravstvene delavke v CT ... Tožnik jemlje zdravila Rivotril, Egonil in Alventa, ki imajo vsa psihotropne učinke. V CT ... je terapijo dobival redno, v azilnem domu pa očitno ne, kar je tudi lahko botrovalo tožnikovemu nenavadnemu obnašanju. Se je pa tožnik zavedal, da terapije ni prejel in je zato zahteval zdravila. Tožnik predlaga, da sodišče postavi in zasliši izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko tožnika pregledal in ugotovil kakšne posledice ima jemanje navedenih zdravil, tudi sinergijske učinke in kakšne so posledice izostanka prejemanja terapije. Prav tako bo sodni izvedenec lahko ugotovil v kakšnem psihičnem stanju je bil prosilec in ali je lahko imel svoja dejanja v oblasti ter ali je razumel pomen dogajanja in svoje odzive. Pri zdravilih, ki jih jemlje tožnik, gre za psihotropne snovi, ki imajo lahko tudi nezaželene stranske učinke in motnje v obnašanju, kar se je doslej že zgodilo tudi pri tožniku in to celo ob rednem jemanju zdravil in pri predpisanih odmerkih. Tožnik še pojasnjuje, da gre v predmetni zadevi za skupno en sam dogodek - za pomotni odvzem telefona - vse ostalo je bilo izpeljano iz navedenega in torej ne gre za ponavljajoča dejanja ali stanje tožnika.

7.Iz opisa dogajanja, ki naj bi botrovalo odločitvi pristojnega organa ne izhaja ključno dejstvo, to je odreditev milejšega ukrepa po ZMZ-1, ki je predpogoj za stopnjevanje sankcije z omejitvijo gibanja na CT ... Tožena stranka ni pristojna za ocenjevanje potencialnega (ne)uspeha milejšega ukrepa, temveč je dolžna ravnati v skladu z zakonom, kar pomeni stopnjevanje sankcij. Tožnik meni in na lastni koži občuti, da gre v primeru omejitve gibanja na prostore Centra za tujce (ne glede na korekten in človeški ter zgleden odnos zaposlenih v CT ...) za primer, ki je v bistvenem podoben priporu, zato je treba glede procesnih jamstev uporabljati strožje kriterije iz 20. člena Ustave.

8.Tožnik je prepričan, da odvzem prostosti zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru - če bi do kršitev prišlo - ni ustavno dopusten in po njegovem mnenju izpodbijani sklep ne prestane testa sorazmernosti niti po tej plati.

9.Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, pri čemer temelj za navedeno ne more biti hišni red. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Navedeno tožniku ni bilo omogočeno. Strogi test sorazmernosti ni bil izveden. Ukrep, kot ga je odredila tožena stranka nikakor ni primeren tudi zato, ker pri tožniku sproža dodatne duševne motnje in napade osebne stiske. Tožnik je nemiren, težko diha in težko ubesedi svojo stisko. Tožnik je tesnoben.

10.V oči bode tudi dejstvo, da je bil vnovični ukrep izrečen in po mnenju tožene stranke nujen v skorajda dobesedno ničelnem času, pri čemer pa se je je tožnik v CT ... obnašal zgledno in nikoli ni bil v sobi za umirjanje, kar lahko potrdijo tudi zaposleni v CT ... (socialna služba). Tožena stranka pa nadalje pri tožniku ni vsebinsko preverila poznavanja in razumevanja hišnega reda in pravil javnega reda in miru ter tudi ni upoštevala, da tožnik izvira iz tujega okolja, druge kulture in da ni poznal različnih neugodnih možnosti telesnega odziva na psihotropne substance ter na stres. Povsem mogoče je, da tožnik trpi za posttravmatsko stresno motnjo, ki lahko prav tako povzroči nezavedne fizične reakcije in motnje obnašanja. Tudi to bo lahko ugotovil sodni izvedenec psihiatrične stroke, v tem delu pa tudi sodni izvedenec klinično psihološke stroke. Določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum neučinkovitosti ukrepa v obrazložitvi napadenega sklepa umanjkajo, kar je direktna kršitev prej navedenih določb Ustave RS in mednarodnih konvencij, ki zavezujejo RS. V ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni. Zakon ne dopušča sklepanja, temveč izrecno določa stopnjevanje sankcij. Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi vsa relevantna dejstva in izvede vse milejše posege v temeljne človekove pravice, kar osebna svoboda nedvomno je. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep in ni nujen, saj tožena stranka ni utemeljeno pojasnila in z razlogi podprla, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja navedeni ukrep tudi ni primeren. Tožnik bi najprej moral dobiti ustrezno strokovno pomoč in po potrebi, če je res ni prejel, medikamentozno terapijo, predpisano s strani strokovnjaka (zdravnika). Šele po vseh izvedenih predhodnih ukrepih bi lahko sklepali na tožnikovo voljno ravnanje in nespoštovanje pravil. Pa še takrat bi tožena stranka morala in mogla izvesti najprej milejši ukrep, ki je po svoji vsebini sankcija kaznovalne narave. Navedba "drugih primerljivih razlogov" v izreku sklepa je pavšalna in ne omogoča izvedbe silogizma in ustrezne subsumpcije, saj povsem odprta in takega sklepa ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik razume omejitev gibanja kot izjemen poseg v njegovo osebno svobodo. Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v tem postopku je tako nujna. Že zgolj navedeno je razlog, da sodišče sklep nemudoma razveljavi. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena brez tehtanja in izvedbe strogega testa sorazmernosti in tudi brez vsebinskega upoštevanja tožnikove izjave. Tožniku bi bila tožena stranka dolžna najprej zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo in ne šteti njegovih prošenj za način obrambe. Če je tožnik v takšnem duševnem stanju, ki terja psihiatrično pomoč, mu jo je tožena stranka dolžna zagotoviti. Dejstvo je, da neugodne razmere v azilnem domu (za osebe s psihičnimi motnjami) ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika. Sicer pa tudi v azilnem domu obstaja možnost omejitve gibanja, seveda na ustrezni podlagi. Tožena stranka ni niti poskusila odstraniti razlogov tožnikove stiske in težav, hkrati pa ni opravila ustreznega testa sorazmernosti. Tožena stranka ni obrazložila nujnosti razlogov pridržanja in zgolj potencialna možnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni zadosten, pa tudi ne realen razlog za tako hud poseg v osnovne temeljne pravice tožnika. Tožena stranka tudi ni pravilno uporabila določb ZMZ-1, saj prosilca ni hitro in natančno soočila z razlogi za omejitev gibanja, prav tako pa je prosilčeva možnost obrambe hudo okrnjena, kar je bilo že navedeno. Prosilec v trenutku omejitve gibanja ni imel ustrezne pravne pomoči. Razlogov, na katerih je tožena stranka utemeljila (ne pa tudi obrazložila) omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo prosilca, ZMZ-1 ne opredeljuje podrobno, temveč je natančen opis breme tožene stranke. Tako verjetnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni nič večja od verjetnosti, da bi se tožnik z ustrezno terapijo popolnoma umiril in tudi spoštoval milejši ukrep, če bi bil ta sploh potreben. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji (v nasprotju z mednarodnimi konvencijami/direktivo) niso predvideni, na kar pa tožeča stranka ne more vplivati in tudi ne more biti na njeno škodo. Tožena stranka se je v konkretnem primeru odločila za strožjo obliko, pri čemer pa le-tega ni ustrezno utemeljila. Neustrezna obrazložitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic (22. člena - enako varstvo pravic in 25. člena - pravica do pravnega sredstva). Tožnik meni še, da je podana še dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 27. člena 3. odstavka ZUS-1 v zvezi z 237. členom 2. odstavek, 3. točka ZUP in 33. člena ZMZ-1, saj tožniku ni bila dana možnost, da se informirano in vsebinsko ter z ustrezno strokovno pravno podporo izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Tožena stranka tožniku namreč ni omogočila pravice do izjave glede razlogov za pridržanje, tj. glede relevantnih okoliščin po določbah ZMZ-1 oziroma je šlo zgolj za formalno možnost, ki je tožeča stranka ni mogla ustrezno izkoristiti. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce ... brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter za ukrep, primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. V izpodbijanem sklepu ni niti z besedico omenjeno kdo, kdaj in na kakšen način bo ugotavljal obstoj razlogov oziroma kdo in v kakšnih rokih navedeno mora preverjati. Poleg tega je bil ukrep odrejen za najdaljšo možno dobo (pred podaljšanjem), čeprav razlogi za to niso utemeljeni niti z besedo. Ukrepi omejitve gibanja po 84. členu ZMZ-1 se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali.

11.Podredno, za primer, da v nadaljevanju predlagana začasna odredba ne bi bila izdana, tožnik predsedniku Upravnega sodišča RS predlaga, da izvede neposredni nadzor. Kot dokaz predlaga poizvedbe in zaslišanje zaposlenih, ki v CT ... prihajajo v stik in delajo s tožnikom glede obnašanja tožnika v luči nadaljnjega (ne)obstoja razlogov za omejitev gibanja. Predlaga tudi zaslišanje prosilca (v prisotnosti tolmača). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi.

12.Predlaga izdajo začasne odredbe. Psihične motnje so takšne narave, da lahko povzročajo pri tožniku nenadzorovane odzive fizične narave kot tudi v obnašanju, čustvovanju in odzivanju. Tožnik ima - kar je glede na njegovo doslejšnje obnašanje povsem jasno - izkazane psihične težave. Tožnik potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in šele za tem je njegovo obnašanje lahko predmet sankcioniranja. Zgolj ravnanje in obnašanje v skrajni sili in stiski, povzročeni iz dalj časa trajajočih (zdravstvenih) razlogov in stanja ni razlog za omejitev osebne svobode, saj tožena stranka milejšega ukrepa sploh ni poskusila izvesti, predvsem pa ni izvedla nujnega pregleda pri strokovnjaku psihiatrične stroke, ki je na voljo v Azilnem domu. Tožnik predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ... in tožniku omogočiti ustrezno strokovno zdravstveno oskrbo. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro zaradi omejitve gibanja in osebne svobode. Tožnik je načrtoval zaposlitev in to je bil namen, da je bil pri socialni delavki. Tožnik najverjetneje trpi za posttravmatsko stresno motnjo, zaradi česar je bilo njegovo stanje in duševno zdravje okrnjeno že v azilnem domu pred prvim izrekom ukrepa omejitve gibanja. Nadalje bi utrpel dodatne in takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Tožnik ne razume jezika, ne govori jezika in se sploh počuti vedno bolj izgubljenega in je v hudi stiski. Tožnik si z omejeno svobodo niti ne more pomagati, saj tudi jezika ne razume. Tožnik iz previdnosti vseeno predlaga, da sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1289/2014,19.08.2014). Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo naslovno sodišče sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločitev toženi stranki, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve v zvezi s tožbo zoper sklep stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ...

13.V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdanem ukrepu. Pravi, da je tožnik imel možnost izjasniti se o dejanju kršitve hišnega reda in da se je upiral varnostniku s suvanjem z glavo in telesom priti varnostniku. Tožnik je imel ves čas na voljo psihiatrično pomoč, zadnji tak obisk je imel 24. 10. 2024 in je prejemal terapijo. Glede sorazmernosti pravi, da kraja, grožnje do zaposlenih in uničevanje inventarja predstavlja toženi stranki- resno grožnjo, ki opravičeuje izrečeni ukrep. Ni postranskega pomena, da je tožnika večkrat obravnavala trudi policija.

14.Na dan razpisane glavne obravnave, v ponedeljek dne 18. 11. 2024 ob 8.30 uri, je sodišče bilo seznanjeno z elektronskim sporočilom pooblaščenke tožnika, ki je na sodišče prispelo v petek ob 18.30 uri. Odvetnica je v tem sporočilu prosila za preložitev naroka zaradi neodložljive obveznosti. Sodišče po prejemu tega obvestila in prošnje naroka ni preložilo, ampak je začelo z glavno obravnavo, na kateri je tožnika in toženo stranko seznanilo s to okoliščino in pojasnilo, da je sodišče ocenilo, da navzočnost odvetnice na glavni obravnavi glede na stanje zadeve ni potrebno. Tožnik je pred tem pojasnilom vprašal, kjer je odvetnica in po omenjenem pojasnilu sodišča, je tožnik prepričljivo vztrajal ter navedel razlog, da bi raje videl, da sodišče narok preloži zaradi pomanjkanja zaupanja in ker so v izpodbijanem aktu dejstva prenapihnjena. Sodišče je izvedlo glavno obravnavo čez dva dni, to je dne 20. 11. 2024, ob prisotnosti vseh vabljenih.

15.Na glavni obravnavi dne 20. 11. 2024 je pooblaščenka v spis predložila dve zdravniški potrdili z dne 22. 10. 2024 in z dne 18. 11. 2024, ki se nanašata na njeno zadržanost dne 18. 11. 2024 in tudi na njeno zadržanost v časovnem obdobju pred razpisom obravnave dne 18. 11. 2024 in po njej. V spis je predložila vlogo z dne 19. 11. 2024 in kot prilogo del zapisnika z glavne obravnave v zadevi i U 1651/2024, ki se nanaša na upravni spor v zvezi z dublinskim postopkom za tožnika. Ustna obravnava v zadevi I U 1651/2024 je bila opravljena dne 14. 11. 2024.

16.Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika povzela vsebino vloge, tožena stranka na ta povzetek ni imela ugovorov, prejela pa je kopijo pripravljalne vloge in omenjene priloge. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga sestavljajo: izpodbijani akt, zapisnik o ustnem izreku pridržanja z dne 7. 11. 2024, poročilo o dogodku Aktive varovanje z dne 6. 11. 2024, uradni zaznamek socialne službe z dne 6. 1. 2024 ter zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon naznanitelja socialne delavke Azilnega doma, ker je tožnik z roko udaril v steklo oglasne deske in jo poškodoval in je s tem oškodoval urad za oskrbo. Na glavni obravnavi je sodišče dalo možnost tožniku, da je podal svoje mnenje v zadevi in sicer v zvezi z varnostnim incidentom dne 6. 11. 2024 v večernih urah v Azilnem domu. Po natančnem opisu dogodka in tudi med izpovedbo je tožnik dobil še nekaj vprašanj od tožene stranke, pooblaščenke in od sodišča. Njegova izpovedba je zabeležena v zapisniku z dne 20. 11. 2024.

17.Tožba je utemeljena.

18.Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, ki se izvršujejo v Centru za tujce ..., upoštevajoč pri tem razmere v tem centru, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu. Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni odločilna za presojo zakonitosti odločitve, lahko pa je imela določen vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe prava, neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov. Pridržanje v smislu odvzema prostosti je namreč po stališču Sodišča EU "resen" oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", določeno v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah, med tem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti. Gre tudi za povsem drugi dve pravici iz Listine EU o temeljnih pravicah, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali po Ustavi Republike Slovenije.

19.Predmetna tožba v prvi vrsti odpira pravno vprašanje, ki ni več novo v upravno-sodni praksi v zvezi s dopustnimi pravnimi podlagami za odvzem prostosti prosilcem za mednarodno zaščito. Tudi v tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani, in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca," lahko povzročijo izdajo ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda. Obe omenjeni pravni podlagi tožena stranka uporablja v izpodbijanem aktu kot podlagi za izrečeni ukrep pridržanja.

20.Vendar pa mora sodišče pred tem odgovoriti še na dve drugi bolj temeljni vprašanji glede obstoja pravne podlage za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito zaradi zaščite javnega reda, kar bo sodišče naredilo v razdelku a.) in v razdelku b.) te sodbe.

a.)Presoja zakonitosti akta z vidika dopustnosti pravne podlage za pridržanje iz določila člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 (oziroma četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) za prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013:

21.Med strankama ni sporno, da je bil tožniku dne 14. 9. 2024 izdan sklep, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bo obravnavana, ampak da bo v skladu z Dublinsko uredbo 604/2013 predan Nemčiji. Izpodbijani akt o pridržanju zaradi zaščite javnega reda je bil izdan precej kasneje, to je dne 8. 11. 2024, tožniku je bila namreč prostost odvzeta dne 7. 11. 204. Dublinska uredba 604/2013, ki se uporablja neposredno, ne ureja pravne podlage za pridržanje v zvezi z zaščito (nacionalne varnosti in) javnega reda.

22.Po določbi člena 26(1) procesne direktive 2013/32 so razlogi in pogoji za pridržanje ter jamstva, ki so na voljo pridržanim prosilcem, so v skladu z Direktivo 2013/33/EU. Po interpretaciji Sodišča EU določilo prvega pododstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33 "izčrpno" našteva različne razloge, s katerimi se lahko upraviči pridržanje prosilca za mednarodno zaščito - med njimi je določena zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Pravne podlage za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito so torej v tem določilu taksativno naštete. Določilo drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu, torej ne pomeni, da lahko zakonodajalec države članice EU v nacionalnem pravu določi še kakšne druge podlage za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito, ki niso urejene v členu 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. To pomeni, da morajo tudi morebitne kršitve Hišnega reda v Azilnem domu, ki velja v Sloveniji, primerljive z zahtevami javnega reda po določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33, pri čemer te standarde vzpostavlja Sodišče EU.

23.Po presoji Upravnega sodišča je prosilec za mednarodno zaščito, ki je v postopku odločanja po Dublinski uredbi 604/2013, lahko pridržan (tudi) zaradi zaščite javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33. To vprašanje sicer do oktobra 2024 ni bilo enostavno. Direktiva o sprejemu 2013/33 po določilu 1. člena ureja standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državah članicah Direktiva o sprejemu 2013/33 v določilu člen 8(3) ureja podlage, zaradi katerih je možno pridržati prosilca za mednarodno zaščito in med temi je pod točko (f) določba, da se prosilca sme pridržati tudi v skladu z 28. členom Dublinske uredbe 604/2013 in tožnik je prosilec za mednarodno zaščito. Vendar je namen določbe 28. člena Dublinske uredbe 604/2013 "omogočiti postopek predaje" v skladu s to uredbo. Namen pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito v zvezi (z nacionalno varnostjo in) javnih redom pa je urejen v Direktivi o sprejemu 2013/33. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, ki državam članicam nalaga obveznost, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, velja tudi za pridržanja na podlagi Dublinske uredbe 604/2013. Določilo člena 28(4) Dublinske uredbe 604/2013 izrecno pravi, da se člen 9. Direktive o sprejemu 2013/33 uporablja v okviru postopkov predaje, ki jih ureja Dublinska uredba 604/2013, kar (je) sicer odpira(lo) vprašanje, ali to pomeni, da se določba člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 in pravna podlaga za pridržanje v zvezi z zaščito javnega reda ne uporablja, ko gre za prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013. Glede na naravo te podlage za pridržanje bi bilo nekonsistentno in nelogično (argumentum a coherentia), če bi bilo dopustno izreči ukrep pridržanja zaradi zaščite (nacionalne varnosti in) javnega reda samo prosilcu za mednarodno zaščito, ki ni v postopku po Dublinski uredbi 604/2013 in zavrnjenemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v postopku vrnitve po Direktivi o vračanju 2008/115 (člen 15(1)), ne pa tudi prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013.

24.Tudi dejstvo, da se Dublinska uredba 604/2013 uporablja neposredno, po mnenju Upravnega sodišča ne pomeni, da prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013 ni dopustno pridržati na podlagi določbe člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33, ki pa ga morajo države prenesti v notranji pravni red. Drugi pododstavek člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33 izrecno pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Zakonodajalec Republike Slovenije je to storil z določbo 84. člena ZMZ-1, ki je dovolj jasna, dostopna in natančna pravna podlaga in ustreza zahtevani kakovosti zakona.

25.Na takšno razlago uporabljivosti podlage za pridržanje iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 tudi za prosilce, ki so v postopku po Dublinski uredbi 604/2013, Upravno sodišče sklepa tudi iz dejstva, da se Sodišče EU v zadevi Amayry sklicuje na pravno podlago iz člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33, čeprav v tej zadevi podaja interpretacijo pridržanja v zvezi z Dublinsko uredbo 604/2013. Nadalje, v konkretni zadevi dublinski postopek v zvezi s tožnikom še vedno teče (v zadevi I U 1651/2024) in še ni pravnomočno končan. Tudi v zadevi Al Chodor, kjer je šlo za pridržanje na podlagi Dublinske uredbe 604/2013, je Sodišče EU preverjalo, kaj je v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013 urejeno v Direktivi o sprejemu 2013/33.

26.V sodbi z dne 4. 10. 2024 je Sodišče EU to vprašanje razčistilo v odstavku 45, kjer pravi, da "so v zvezi s položajem državljana tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, upoštevna pravila določena v členu 8(2) in (3) ter členu 9(1), (2) in (4) Direktive 2013/33 ter - kadar gre za pridržanje, odrejeno v okviru predaje prosilca za tako zaščito v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III - v členu 28, od (2) do (4), te uredbe."

27.Sicer v obravnavani zadevi med strankama niti ni (bilo) sporno, ali je sploh možno izreči ukrep pridržanja prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013, vendar mora sodišče na to paziti po uradni dolžnosti. S tega vidika izpodbijani akt torej ni nezakonit.

b.)Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika obstoja pravne podlage za pridržanje na podlagi določila 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP):

28.Veliki senat Sodišča EU je v zadevi J.N. postavil, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Sodišče EU v tej zvezi omenja tudi potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča EU. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) so pravne podlage v določilu 5. člena EKČP taksativno naštete, kar pomeni, da mora nujno ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti, imeti podlago v eni od alinej od a.) do f.) člena 5(1) EKČP.

29.V zvezi z usklajenostjo med Listino in EKČP Upravno sodišče pripominja, da je bila v zadevi J.N. dejanska situacija nekoliko drugačna kot v predmetni zadevi, kajti tožniku je bila v zadevi J.N. že izdana odločba o vrnitvi in prepovedi vstopa, v teku pa je bilo odločanje o četrti prošnji za mednarodno zaščito poleg postopka s pravnim sredstvom zoper ukrep o pridržanju. V takih okoliščinah je Sodišče EU (v zadevi J.N.) odločilo, da se ukrep pridržanja zaradi varstva javnega reda po določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker je bil tožnik 36-krat obsojen na različne kazni od denarne, do kazni zapora, ujema s pravno podlago za odvzem prostosti iz drugega dela člena 5(1)(f) EKČP, to je pridržanje osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.

30.V predmetni zadevi tožniku sicer odločba o vrnitvi ni bila izdana, vendar pa je tožena stranka v primeru odločanja po Dublinski uredbi 604/2013 hkrati odločila tudi, da bo tožnik predan drugi državi članici EU. Ta odločitev je predmet upravnega spora v zadevi I U 1651/2024. To pomeni, da je tudi v konkretnem primeru pravna podlaga za pridržanje določilo člena 5(1)(f) EKČP in je usklajenost med Listino in EKČP zagotovljena. Tudi s tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit.

c.)Presoja (ne)utemeljenosti tožbenih ugovorov procesne narave:

31.Tožnik v tožbi uveljavlja tri ugovore procesne narave in sicer, da mu ni bilo sporočeno, zakaj mu je bila odvzeta prostost, da ni bil poučen, da mu ni treba ničesar izjaviti in da ima pravico do takojšnje pravne pomoči in da tožena stranka ni obrazložila razlogov za pridržanje tudi v tem smislu, da ni izpolnila svojega dokaznega vremena. Sodišče bo prve tri tožbene ugovore obravnavalo skupaj in sicer v navezavi na pravico do izjave oziroma obrambe, kot velja v pravu EU na predmetnem področju, med tem ko bo ugovor o neobrazloženosti v bistvenem delu obravnavalo v naslednjem razdelku sodbe.

32.Glede prvih treh procesnih ugovorov sodišče pripominja, da v zadevi pridržanja na področju azila ne gre za kazensko obtožbo v smislu 6. člena EKČP oziroma 23. člena Ustave, ampak so vse procesne garancije opredeljene v Procesni direktivi 2013/32 (26. člen) in Direktivi o sprejemu 2013/33 (9. člen) ter Dublinski uredbi 604/2013 (člen 28(4)) ter v sodni praksi Sodišča EU na področju odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito in so v določeni meri prenesene v ZMZ-1. Ker gre na tem področju za skupne standarde pri izvajanju prava EU, je z vidika navedenih treh ugovorov bistvena pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku po pravu EU, ki pripada prosilcu in mu mora biti zagotovljena pred izrekom ukrepa pridržanja, in ne procesne garancije, kot so urejene v 19. členu Ustave.

33.Upravno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je pri izvajanju prava EU od narave predmetnega spora odvisno, v kolikšni meri mora tujec oziroma prosilec za mednarodno zaščito imeti pravico do obrambe oziroma izjave, preden je izrečen ukrep odvzema prostosti, ker gre za splošno pravno načelo, ki je del primarnega prava EU. Pravica do obrambe namreč po sodni praksi Sodišča EU zajema pravico do izjave v vsakem postopku oziroma gre za pravico, da se oseba izjasni, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče "pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa, odločbe, ki ga prizadene, ali ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese". Namen te pravice je tudi v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da "ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov" in da oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Upravni organ mora ustrezno upoštevati pripombe zadevne osebe in pri tem skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente in svojo odločbo podrobno obrazložiti. Spoštovanje splošnih standardov pravice do izjave je treba zagotoviti, četudi morebiti zakonodaja, ki se uporablja, ne določa izrecno postopkovne zahteve glede pravice do izjave oziroma obrambe. To so splošni standardi glede pravice do izjave kot sestavnega dela pravice do obrambe.

34.Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic. Na tej točki, ko gre za vprašanje dopustnih omejitev pravice do izjave in obrambe, pa lahko prihaja do pomembnih razlik v vsebini, kakovosti oziroma specifičnih garancijah pravice do izjave. Kajti omejitve pravice do izjave je treba presojati v povezavi s specifičnostjo upravnega odločanja oziroma področja, na katerega se predmetna vloga oziroma zadeva nanaša. V zvezi s temi omejitvami torej lahko pride do pomembnih razlik v odvisnosti od vrste zadev. Tako je na primer za omejitev pravice do izjave v postopku vračanja nezakonito prebivajočega državljana tretje države Sodišče EU negativno odgovorilo na vprašanje, ali mora nacionalni organ dejstva, ki se očitajo tujcu in na podlagi katerih namerava pristojni organ sprejeti odločbo, predhodno posredovati tujcu in mu določiti dovolj dolg rok za razmislek za pripravo na zaslišanje in pravico do pomoči svetovalca po lastni izbiri pri zaslišanju. Na tej točki je Sodišče EU že prešlo iz razlage pravice do izjave na ravni primarnega prava EU na raven sekundarnega prava in je iz Direktive o vračanju 2008/115 izpeljalo, da direktiva takega kontradiktornega postopka ne določa, če je imel tujec možnost ustrezno in učinkovito podati svoje stališče glede nezakonitosti svojega prebivanja in razloge za to, da pristojni organ ne izda odločbe o vrnitvi. Vendar pa je glede tega Sodišče EU vzpostavilo izjemo v primerih, kadar tujec "ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil."

35.V obravnavani zadevi zadevi Upravno sodišče ne vidi nobene dejanske podlage za presojo, da ta pravica tožniku ni bila spoštovana, saj je bil neposredno pred začetkom izvajanja ukrepa pridržanja dne 7. 11. 2024 opravljen osebni razgovor s tožnikom, ki je trajal 20 minut in še dodatnih 10 minut je trajalo branje zapisnika v arabščini. Tožnik je bil seznanjen z razlogom za pridržanje, dobil je dovolj relevantnih vprašanj, da je lahko povedal svoje videnje zadeve. Zagotovljena mu je bila pravica in je bil v jeziku, ki ga razume, ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, pisno seznanjen z določeno dokumentacijo o incidentu in obveščen je bil o razlogih za pridržanje. Zato mu ni bilo poseženo v pravico do izjave oziroma obrambe pred izrekom ukrepa pridržanja. Tožnik je tudi očitno dobil dostop do odvetnice pravočasno po začetku izvajanja ukrepa pridržanja, ki je zanj vložila tožbo na Upravno sodišče. Obravnavani tožbeni ugovori procesne narave torej niso utemeljeni.

36.Ali se je tožnik lahko tudi dejansko učinkovito branil v postopku ustne seznanitve z ukrepom pridržanja in če je v tej zvezi tudi obrazložitev izpodbijanega akta zadostna glede na podlago za pridržanje, kot izhaja iz prava EU, pa je posrredno razvidno iz razdelka e.) te sodbe.

d.)Opredelitev splošnih standardov glede zaščite javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma četrte alineje 84. člena ZMZ-1 kot podlage za pridržanje:

37.Ker je torej prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2013, možno izreči ukrep pridržanja po določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu oziroma po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je eno od bistvenih vprašanj v tovrstnih zadevah, kdaj je zaradi zaščite javnega reda nujno izreči ukrep pridržanja. Tudi v tem upravnem sporu je zato ključno vprašanje, ali je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prepričljivo utemeljila in izkazala, da je dosežen prag, ki ga mora izkazati tožena stranka v zvezi z ravnanji prosilca za mednarodno zaščito, na podlagi česar je mogoče zaključiti, da je zaščita javnega reda nujno zahtevala odvzem prostosti tožniku v konkretnem primeru.

38.V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil ukrep pridržanja izrečen zaradi "zaščite javnega reda" in ne zaradi "zaščite nacionalne varnosti", kakor tudi ne zaradi "ogrožanja državne varnosti", ali zaradi ogrožanja "ustavne ureditve". Določilo četrte alineje 84. člena ZMZ-1 govori o "varstvu osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", kar (nekako) ustreza podlagi o zaščiti "javnega reda" iz Direktive o sprejemu 2013/33. Zato je za presojo zakonitosti pravne podlage za pridržanje ključno, kako je do sedaj Sodišče EU opredelilo splošne standarde oziroma pojem "javnega reda" v zvezi z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU ali drugimi sorodnimi direktivami.³¹

39.Sodišče EU je že izpeljalo interpretacijo, da "pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe."³²

40.Vendar je treba za boljše oziroma jasnejše razumevanje in razlago javnega reda iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena oziroma iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 ter za ugotavljanje potrebnega praga, ki ga je treba izkazati za obstoj te pravne podlage za odvzem prostosti, upoštevati (širši) kontekst, v katerem Sodišče EU razlaga pojem javnega reda. V zvezi s tem Sodišče EU najprej razmejuje med javnim redom in javno varnostjo. Z vidika primerjave z javnim redom vrednota "javne varnosti" pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice; ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost.³³

41.Tudi opredelitev pojma "nacionalna varnost" oziroma "državna varnost" je relevantna za razumevanje in razlago pojma javni red, kajti pojem javni red in nacionalna varnost sta dve varovani vrednoti v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 in med njima mora biti neka razumna primerjava za to, da gre za dve dovolj različni, a vseeno do neke mere sorodni oziroma primerljivi vrednoti. Tudi Sodišče EU ju obravnava medsebojno povezano.³⁴ Uvodna izjava št. 37 Kvalifikacijske direktive 2011/95 na primer pravi, da pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države "pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo."

42.Te primerjave med pojmi javni red, javna varnost in državna varnost so potrebne za pravilno uporabo prava, ker Sodišče EU v zvezi s potrebo po posamičnem obravnavanju zadeve po Direktivi o vračanju 2008/115 pravi, da "čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, pa je treba te zahteve - v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od obveznosti, določene zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav pri njihovem vračanju iz Unije - razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij."³⁵ Tako je Sodišče EU na primer že izpeljalo, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red.³⁶ Potrebno je upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.³⁷ Pri presoji pojma javni red "je upoštevna vsaka dejanska in pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj" " te osebe".³⁸ V zadevi Z.Zh in IO ni šlo za vprašanje odvzema prostosti, ampak za vprašanje odobritve obdobja za prostovoljni odhod, kar je manjši poseg v pravico tujca kot odvzem prostosti.

43.V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti.³⁹ To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost",⁴⁰ da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika,⁴¹ ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način⁴² odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po katerem morajo države članice zagotoviti "pravila o alternativah pridržanju", kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.⁴³ Za to, da individualno ravnanje prosilca predstavlja resno grožnjo javnemu redu,⁴⁴ morajo biti v odločbi pisno navedeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.⁴⁵

44.Če pa gre zgolj za sankcijo za preteklo ravnanje prosilca, potem v takem primeru odvzem prostosti v Centru za tujce sploh ne pride v poštev, kajti te podlage za pridržanje določba člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne predvideva. V tem primeru pride v poštev določba člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki na primer v odstavku 4 določa, da države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za "hudo nasilno vedenje", in med te sankcije spadajo razne omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem. Dokaj skopo oziroma na omejen način to določbo v notranji pravni red prenaša določilo tretje alineje drugega odstavka 85. člena ZMZ-1.

45.Poleg tega je z vidika opredelitve potrebne intenzivnosti dejanj in časovne komponente dejanj prosilca za mednarodno zaščito, ki morebiti zahtevajo "grob poseg" v svobodo prosilca in zaščito javnega reda preko ukrepa odvzema prostosti prosilcu v Centru za tujce, in zaradi ustrezne uporabe testa nujnosti, sorazmernosti in ocene učinkovitosti uporabe manj omejujočih in prisilnih ukrepov, pomembno, da je zakonodajalec Republike Slovenije določil, da se za kršitve javnega reda in miru, ki je hujša kršitev pravil bivanja v Azilnem domu, lahko prosilcu izreče ukrep "nastanitve" za tri dni v sprejemnih prostorih Azilnega doma; za nekatere druge hujše kršitve pravil bivanja v Azilnem domu pa se mu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče se je glede razmerja med pravno podlago iz 82.b člena ZMZ-1 in pravno podlago iz določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 opredelilo, da je podlaga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena "samostojna pravna podlaga za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v Azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člen ZMZ-1".⁴⁶ Časovno pred to zadevo je Vrhovno sodišče (verjetno v enakem smislu) zavzelo stališče, da "kršitve hišnega reda iz člena 82.b ZMZ-1 same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi."⁴⁷

e.)Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika standardov in pravil v zvezi z zaščito javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma četrte alineje 84. člena ZMZ-1 kot podlage za pridržanje v konkretnem primeru:

46.Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijanega akta sklicuje na težje kršitve iz 10. in 11. člena Uredbe o hišnem redu, ki jih je tožnik storil dne 6. 11. 2024 v večernem času v Azilnem domu. V tej zvezi omenja, da naj bi tožnik ukradel telefon socialni delavki; da se je tožnik neposredno po tem pri recepciji aktivno upiral, tako da je z glavo in telesom suval proti varnostniku in so bila uporabljena sredstva za vklepanje; pri prostoru za pridržanje naj bi tožnik brcal z nogami in suval s telesom in je uničil inventar - vitrino pri RTG napravi; grozil naj bi varnostniku, da bo škodoval njegovim otrokom, da bo kupil bombo ter vse razstrelil in da se bo hudodelska družba maščevala varnostniku. Tožena stranka je še dodala, da ne gre za enkratno, ampak za ponavljajoča dejanja. Tekom seznanitve z ukrepom pridržanja pa naj bi se tožnik s stolom obrnil proti steni, začel kričati in z glavo udarjati v steno. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da kljub opozorilom ni upošteval hišnega reda, da je bil ukrep pridržanja tožniku izrečen že 19. 7. 2024 in da "celostna obravnava" ni doprinesla k spremembam.

47.Čeprav se sodišče lahko strinja s toženo stranko in razume, da lahko že en varnostni incident povzroči hujše varnostno tveganje v Azilnem domu za tam bivajoče in uslužbence, a to ne pomeni, da je učinkovitost odpravljanja varnostnih tveganj v situaciji, kot je obravnavana, primarna vrednota, ki ima prednost pred zakonitostjo izrekanja ukrepov oziroma da so tovrstni upravni akti lahko utemeljeni pavšalno. Navedeni incident dne 6. 11. 2024 po oceni sodišča ne pomeni resnične, sedanje in dovolj resno grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe v smislu določila člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ga je treba razlagati v skladu s skupnimi standardi držav članic EU.

48.Poleg tega je tožnik na glavni obravnavi presenetljivo prepričljivo, natančno in strukturirano, tudi zelo umirjeno, pojasnjeval, da je po končanem razgovoru s socialno delavko pomotoma vzel njen telefon ter papirje in ona je bila ob tem prisotna oziroma ga je gledala; ko je prišel v svojo sobo so za njim prišli varnostniki in ga zvlekli v posebno sobo, ki je brez nadzornih kamer, in so uporabili silo; prišla je policija in odpeljali so ga na policijsko postajo. Plačilni nalog se je nanašal na poskus kraje telefona. Nato se je sam vrnil v azilni dom, kjer je zahteval prijavo, ker so mu varnostniki vzeli njegov telefon. Takrat so policisti prišli drugič zaradi njega v Azilni dom in prespal je na policijski postaji. Zjutraj je bil seznanjen z ukrepom odvzema prostosti v prostorih za pridržanje in iz uradnega zapisnika izhaja, da je to bilo na ... Tožnik je tudi povedal, da ni udarjal z glavo v zid, ker bi policisti zaznali poškodbe. Kritiziral je varnostnika, češ da je nov, samo uporablja silo, ni kvalificiran in ne govori angleško. Tistih 20 dni, ko je šel ven iz pridržanja, je bil najbolj srečen, saj se je v centru za tujce odvadil jemanja drog s pomočjo terapije. V tistih 20 dneh ni povzročal nobenih težav. Ni res, da se je vrgel na tla, ampak se je usedel, na glavni obravnavi je pokazal, da je dal glavo med dlani, ker ni mogel verjeti vsebini poročila, ki mu je bilo predstavljeno.

49.Zgolj en tak in tako, kot je v izpodbijanem aktu izkazan varnostni incident ne dosega potrebnega minimalnega praga iz določbe člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33. Sklicevanje tožene stranke, da se to ni zgodilo prvič, in da je bil tožnik že enkrat pridržan, ne zadošča. Takšna utemeljitev je preveč pavšalna in pomanjkljiva, saj ne more ustrezati standardom, da je odvzem prostosti dovoljen samo v izjemnih okoliščinah,⁴⁸ da mora biti strogo omejen,⁴⁹ in da je lahko izrečen, če je to "nujno, razumno in sorazmerno",⁵⁰ ker gre za "skrajno sredstvo".⁵¹

50.Po določbi četrtega odstavka 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33 države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in "za hudo nasilno vedenje". Določilo petega odstavka 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33 določa, da se odločitve o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcijah iz odstavka 4 tega člena, sprejmejo posamično, objektivno in nepristransko ter se navedejo razlogi.

51.Huda kršitev pravil v Azilnem domu z dne 6. 11. 2024, do katere naj bi prišlo v večernih urah, v trajanju 30 minut, v prostorih Azilnega doma, in sicer točneje od 20.30 ure do približno 21.00 ure,⁵² ter kasneje, ko se je tožnik sam vrnil iz policijske postaje v Azilni dom, spada torej v okvir določbe četrtega in petega odstavka 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33, ne pa v okviru določbe 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Če je tožena stranka menila, da je bilo treba med drugim tudi zaradi ravnanja tožnika dne 6. 11. 2024 med 20.30 uro in 21.00 ter zaradi okoliščin ob njegovi vrniti v Azilni dom tožniku odvzeti prostost, potem bi morala narediti povezavo incidenta z dne 6. 11. 2024 z varnostnimi incidenti, ki jih je tožnik povzročil v času pred izrekom prvega ukrepa pridržanja, ki se je začelo 19. 7. 2024, in sicer na način, da bi utemeljila nevarnost za varnost ljudi in premoženja v prihodnosti, da bi oziroma če bi to doseglo potreben minimalen prag iz določila člena 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V dokazno oceno bi morala vključiti tudi čas in obnašanje tožnika v času, ko je bil na prostosti. Pomen ponavljajočih varnostnih incidentov, ki jih povzroči oziroma, v katere je vpleten prosilec, je upoštevalo v svoji sodni praksi Vrhovno sodišče.⁵³

52.Določili 10. in 11. člena Hišnega reda v primeru varnostnega incidenta, ki se je zgodil dne 6.11. 2024, namreč ne moreta ustvarjati nove pravne podlage za pridržanje, ki ne bi ustrezala opredelitvi javnega reda iz določil člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Nedopustno postavljanje nove pravne podlaga za pridržanje je namreč določanje nižjega praga za ugotovitev ogrožanja javnega reda s strani tožene stranke, kot je vzpostavljen v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s citirano sodno prakso Sodišča EU.

53.Določilo 82.b. člena ZMZ-1 je treba uporabiti v primeru sankcij v smislu določila člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, torej ko organ uporabi omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem, kamor lahko spada tudi "preselitev na drugo nastanitveno lokacijo", ali pa krajše zadržanje "v sprejemnih prostorih" zaradi umiritve situacije (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1), kar pa nujno ne pomeni odvzema prostosti. Preselitev na drugo nastanitveno lokacijo je namreč možna tudi, če gre za izražanje nestrpnosti (prva alineja tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1), nasilen odnos do zaposlenih (druga alineja istega določila), neizpolnitev ukaza uradnih oseb, ki povzroči hujše motnje v delovanju nastanitvenih kapacitet (peta alineja istega določila). Določilo 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU, tudi ko gre za sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in "za hudo nasilno vedenje", ne predvideva ukrepa odvzema prostosti; pridržanje pa je dopustno, kot že rečeno, če gre za hudo nasilno vedenje, ali druge hujše kršitve hišnega reda, ki pa hkrati pomenijo izpolnjevanje pogojev za pridržanje iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU zaradi zaščite javnega reda.

54.Sodišče torej v dokazni oceni tožene stranke ne vidi zadosti dejanske podlage za sklep, da tožnik predstavlja sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe tudi zato, ker v izpodbijanem aktu ni zadosti relevantnih elementov glede nevarnosti tožnika oziroma grožnje za varnost drugih v Azilnem domu.

55.Zaradi učinkovitejšega in bolj zakonitega odločanja v tovrstnih primerih pa sodišče pripominja, da tudi v situaciji, ko je minimalni prag glede potrebne zaščite javnega reda dosežen, a ne gre za situacijo, ko je očitno, da noben milejši ukrep, kot je odvzem prostosti, ne bi bil učinkovit, tožena stranka ne more izrekati ukrepa odvzema prostosti, dokler ne bo zakonodajalec prenesel v notranji pravni red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33.

56.Zakonodajalec Republike Slovenije namreč ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1. Po tej določbi morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

57.Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja; edini možen manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce po slovenski zakonodaji je obvezno zadrževanja na območju azilnega doma, vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ampak gre za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A..

Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU "močno omejujejo" možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

58.V primeru, da teh "močnih omejitev" možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka ne more vzeti v obzir in ga ne more uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, potem je izrečeni ukrep pridržanja v nasprotju s pravom EU in je zato nedopusten. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce ... zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.

Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce .

59.V takem primeru je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).

60.Tožena stranka ima ob tem možnost upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela "effet utile", ki zagotavlja učinkovitost prava EU in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito.

Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tovrstnih zadevah bistveno, da "alternative pridržanju" v zakonu niso predpisane.

60.Omenjenih strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ne more biti, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.

61.Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

62.Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

63.Zakonodajalec Republike Slovenije z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pravi, da "kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti" in nadaljuje, da iz tega "sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe." Po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa ESČP.

64.Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka te sodne odločbe dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP. Po slednji določbi "pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija", v situaciji, če Upravno sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt o pridržanju zgolj odpravi, ker je nezakonit, ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU).

65.Uporaba tega načela pa pomeni, da je z dejstvom, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v prvi točki izreka, hkrati s tem tudi izkazana težko popravljiva škoda v zvezi s tožnikovo pravico iz 6. člena Listine ter javna korist za izdajo začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.

66.V konkretnem primeru sicer ne gre za to, da bi bilo Upravno sodišče dolžno določbo drugega odstavka 333. člena ZPP ignorirati, kajti tožeča stranka je v postopku izrecno predlagala izdajo začasne odredbe in sodišče jo je izdalo neposredno na podlagi prava EU, pri čemer je težko popravljiva škoda izkazana s tem, ker je sodišče ugotovilo nezakonit odvzem prostosti v konkretnem primeru, taka začasna odredba (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) pa je tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

67.Na tej podlagi (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1 in drugi pod-odstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodne odločbe.

-------------------------------

1Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah CBX, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, C-C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41-42.

2Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.

3C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41.

4Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v enem izmed predhodnih upravnih sporov v zadevi I U 1860/2023 z dne 29. 12. 2023.

5Določila iz Uredbe o hišnem redu se navezuje na določbo tretjega odstavka 82.b. člena ZMZ-1, ki pravi, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo.

6To določilo ureja "omejitev gibanja" zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

7Glej mutatis mutandis: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 61-62.

8J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 59.

9Ibid. odst. 60.

10Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 34, 36.

11Ureditev pravnih podlag za pridržanje tujcev po tem določilu v Direktivi o vračanju 2008/115 namreč ni izčrpna.

12Glej na primer: Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 38; glej tudi: C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 44.

13Amayry, C-60/16, odst. 23, 24, 42.

14Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 28.

15C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 45, glej tudi odst. 47.

16J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.

17Saadi v the United Kingdom, App. no. 13229/03, 29. 1. 2008, odst. 43.

18Glej mutatis mutandis: J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 77-80. V odstavku 48 Sodišče EU pravi, da je treba v skladu s splošnim načelom razlage akt Unije, če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine.

19Boudjlida, C-249/13, odst. 30-36.

20Ibid. 37.

21Ibid. odst. 38.

22Ibid. odst. 39.

23Ibid. odst. 44, glej tudi: M., C-277/11, odst. 82-89.

24Boudjlida, C-249/13, odst. 43.

26.Glej na primer: M., C-560/14, odst. 33, 55.

27.Enak standard pravice do izjave je Sodišče EU vzpostavilo tudi v zadevi mednarodne zaščite, ko je zavzelo stališče, da preden sprejme negativno odločbo organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ni dolžan obvestiti prosilca o elementih, s katerimi namerava utemeljiti odločbo, da bi sprejel pripombe zadevne osebe v zvezi s tem (M, C-277/11, odst. 60).

28.Boudjlida, C-249/13, odst. 52-55.

29.Ibid. odst. 56.

30.Ibid. odst. 62; člen 9(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

31.O taki pravici do zaslišanja z vidika EKČP glej mutatis mutandis: Richmond Yaw and others v. Italy, App. Nos. 3342/11, 3391/11, 3408/11 and 3447/11, 6. 10. 2016, odst. 74-78.

32.J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 64.

33.Ibid. odst. 65; ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 60.

34.J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 66.

35.Glej ibid. odst. 53.

36.ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 48; glej tudi odst. 52.

37.Ibid. odst. 50

38.Ibid. odst. 62.

39.Ibid. odst. 61.

40.J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 53.

41.Ibid. odst. 55, 69, 73; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 34, 38, 44; glej tudi: ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 58.

42.Glej: Haqbin, C-233/18, 12. 11. 2019, odst. 44, 52; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 44.

43.J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 63.

44.Ibid. odst. 61.

45.Ibid. odst. 73.

46.Ibid. odst. 62.

47.Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 107/2024, 3. 6. 2024, odst. 13.

48.Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 28/2024, 28. 2. 2024, odst. 9.

49.J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2916, odst. 52.

50.Ibid. odst. 57; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41).

51.C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.

52.C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.

53.Ta časovni okvir izhaja iz poročila o dogodku Aktive varovanje in uradnega zaznamka socialne službe z dne 6. 11. 2024.

54.Glej na primer sodne odločbe v zadevah: I Up 163/2024, 9. 7. 2024, odst. 10; I Up 184/2024, 23. 7. 2024 odst. 11; I Up 212/2024, 27. 8. 2024, odst. 11;I Up 234/2024, 30. 9. 2024, odst. 9; I Up 235/2024, 16. 10. 2024, odst. 9.

55.C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45.

56.J.N., C-601/15 PPU, odst. 61.

57.To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti.

58.VL, C-36/20 PPU, odst. 102.

59.Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

60.X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11.

61.Ibid. 15-16.

62.I.J. C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 61.

63.Sodišče EU je v zadevi Al Chodor, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odt. 33). Sodišče EU v tej zvezi govori o "visoki ravni zaščite" prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o "močnem omejevanju možnosti pridržanja" (ibid. odst. 34) in o "strogih jamstvih" v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (ibid. odst. 40). Teh strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ni, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.

64.FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU,, odst. 288, 292, 294; glej mutatis mutandis: M.G. N. R., C-383/13 PPU, odst. 38-39.

65.FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, odst. 288, 292 - 294.

66.Al Chodor in ostali, C-528/15,, odst. 37.

67.Glej: Stanev v. Bulgaria, App. no. 36760/06, odst. 168; Khlaifia and others v Italy, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.

68.C-556/17, Torubarov, odst. 73.

69.Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.