27. 6. 2016

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Majer, Ljubljana, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 27. junija 2016

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 3724/2015 z dne 22. 4. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 3724/2015 z dne 14. 4. 2016 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 3724/2015 z dne 25. 2. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 3724/2015 z dne 16. 2. 2016 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Zoper pritožnika teče kazenski postopek zaradi dvanajstih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem, drugem in tretjem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1. Pritožnik je v priporu od 27. 1. 2015. Pripor je bil zoper pritožnika odrejen iz razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP), trenutno pa je pritožnik v priporu samo iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. I Ks 3724/2015 z dne 16. 2. 2016 ugotovilo, da so razlogi za pripor še podani. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Kp 3724/2015 z dne 25. 2. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno. S sklepom št. I Ks 3724/2015 z dne 14. 4. 2016 je Okrožno sodišče v Ljubljani ponovno ugotovilo, da so razlogi za pripor še podani. Tudi pritožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Kp 3724/2015 z dne 22. 4. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper navedena pravnomočna sklepa pritožnik vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev pravic iz 14., 20., 21., 22. in 23. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Med drugim uveljavlja, da pripor traja nerazumno dolgo oziroma da je čas petnajstih mesecev, ki ga je do sedaj prestal v priporu, nesorazmeren s ciljem, ki ga pripor zasleduje. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje do nesorazmernosti trajanja pripora nista opredelili in sta s tem kršili pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 3724/2015 z dne 22. 4. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 3724/2015 z dne 14. 4. 2016 sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

4.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 3724/2015 z dne 25. 2. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 3724/2015 z dne 16. 2. 2016 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

5.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik senata dr. Ernest Petrič ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Ernest Petrič

Predsednik senata

13. 7. 2016

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Boštjana Majerja, Ljubljana, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 13. julija 2016

odločil:

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 3724/2015 z dne 22. 4. 2016 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 3724/2015 z dne 14. 4. 2016 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika teče kazenski postopek zaradi dvanajstih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem, drugem in tretjem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in tretjem odstavku 175. člena KZ-1. Pritožnik je v priporu od 27. 1. 2015, po izpodbijanem sklepu iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP). Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom I Ks 3724/2015 z dne 14. 4. 2016 na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP ugotovilo, da so razlogi za pripor še vedno podani. Zoper navedeni sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 3724/2015 z dne 22. 4. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper navedeni pravnomočni sklep pritožnik vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev pravic iz 14., 20., 21., 22. in 23. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Med drugim uveljavlja, da pripor traja nerazumno dolgo. Pritožnik poudarja, da je od vložitve obtožnice minilo že 10 mesecev, v tem času pa je sodišče odločilo le o ugovoru zoper obtožnico in predlogu za izločitev dokazov ter opravilo predobravnavni narok, medtem ko glavne obravnave sploh še ni razpisalo. Pritožnik meni, da – glede na dosedanji potek kazenskega postopka – izreka sodbe ni mogoče pričakovati pred 18. 6. 2017, ko bo pretekel maksimalni čas trajanja pripora. To pa pomeni, da pritožniku ni zagotovljeno sojenje v razumnem roku in da je čas, ki ga je do sedaj prestal v priporu (tj. 15 mesecev), nesorazmeren s ciljem, ki ga pripor zasleduje. Pritožnik se ob tem sklicuje na stališča Ustavnega sodišča iz odločb št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135), št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), št. Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13) in št. Up-45/16 z dne 17. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16) ter na merila, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) postavilo v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968. Po oceni pritožnika bi sorazmernost trajanja pripora po teh merilih moralo presojati že sodišče prve stopnje, ko je na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP odločalo o tem, ali so pogoji za pripor še podani. Do tega vprašanja pa bi se moralo opredeliti tudi pritožbeno sodišče, saj je pritožnik v pritožbi zoper prvostopenjski sklep izrecno uveljavljal, da pripor traja že nerazumno dolgo. Po navedbah pritožnika je pritožbeno sodišče na te očitke odgovorilo le, da gre za obsežno in zapleteno kazensko zadevo ter da je za očitana kazniva dejanja zagrožena visoka zaporna kazen, zaradi česar naj bi bil pripor še zmeraj sorazmeren ukrep. Takšna obrazložitev po oceni pritožnika ne zadosti zahtevam 22. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-369/16 z dne 27. 6. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, in sicer predvsem z namenom, da presodi, ali so očitki pritožnika glede predolgega trajanja pripora utemeljeni oziroma ali razlogi sodišč glede sorazmernosti trajanja pripora zadostijo zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani.

B.

4.Izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi potekla veljavnost. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice – ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) – namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[1] Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi, če izpodbijani sklep ni več veljaven.

5.Po določbi prvega odstavka 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Odvzem prostosti je dovoljen le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena Ustave). Za pripor kot eno od oblik odvzema prostosti določa Ustava v 20. členu še nadaljnje omejitve. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Vendar pa tudi utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ter neogibna potrebnost pripora po poteku določenega časa sama zase ne moreta več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Ker je pripor najhujši dovoljen poseg državnih organov v pravice posameznikov sploh, in to še preden je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je posameznik izvršil kaznivo dejanje, mora biti ta poseg omejen na najkrajši čas, ki je potreben, da se kazenski postopek pravnomočno konča. Ta zahteva izhaja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja v razumnem roku je sicer zagotovljena posamezniku ne glede na to, ali je v priporu ali na prostosti. Kot je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (točka 11), pa morajo biti v primeru odvzema prostosti merila za presojo, kaj je razumen čas, strožja. Ker se s tekom kazenskega postopka podaljšuje tudi čas omejevanja posameznikove osebne svobode pred pravnomočno sodbo, so sodišča in drugi državni organi v pripornih zadevah dolžni postopati še posebej hitro.[2] Splošni maksimumi trajanja pripora, ki jih za posamezne faze kazenskega postopka določata Ustava in ZKP,[3] v tem kontekstu ne morejo biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora.[4] Četudi ti roki še niso pretekli, je treba trajanje pripora omejiti na najkrajši čas, ki je glede na vsakokratne okoliščine posamezne zadeve potreben, da se pravnomočno odloči o posameznikovi krivdi. Če pristojni organi ne postopajo v skladu z navedenim, pa njihovega ravnanja (ali opustitve ravnanja) ni mogoče upravičiti na podlagi posebnih okoliščin konkretnega kazenskega postopka ali ravnanja pripornika, ni mogoče istočasno dopustiti še posega v osebno svobodo. V takem primeru je treba priprtega izpustiti na prostost.[5]

6.Pravico priprtega, da se mu sodi v razumnem času oziroma, da se v nasprotnem primeru brani s prostosti, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena EKČP. Ustavno sodišče se je v svojih odločbah že večkrat sklicevalo na merila za presojo razumnega trajanja pripora, ki jih je ESČP postavilo v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za ustavnega pritožnika; (4) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti.

7.Presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti in se do tega vprašanja v sklepu, s katerim odloči o priporu, opredeliti.[6] Kadar priprti uveljavlja, da pripor traja nerazumno dolgo, mora (tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno) sodišče na te argumente odgovoriti ter določno navesti okoliščine konkretnega primera, ki opravičujejo nadaljnje trajanje pripora.[7] Po ustaljeni ustavnosodni presoji je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. V obrazložitvi morajo biti določno navedeni razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženi sodni odločbi je toliko večja v primerih, ko gre za odločanje o posegu v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[8]

8.V obravnavani zadevi je bil pritožnik v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa v priporu že eno leto in tri mesece, dokazni postopek pa se še ni začel. V teh okoliščinah bi moralo že sodišče prve stopnje, ki je v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP odločalo, ali so razlogi za pripor še podani, po uradni dolžnosti presojati, ne le, ali sta še podana utemeljen sum in neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi, temveč tudi, ali je glede na potek konkretnega postopka, trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo, temveč je zmotno štelo, da že obstoj pravnomočne obtožnice in ponovitvene nevarnosti ter neučinkovitost milejših ukrepov zadoščajo za nadaljnje trajanje pripora. Pritožbeno sodišče je na očitek o nesorazmernem trajanju pripora odgovorilo zgolj s pavšalno navedbo, da gre za obsežno in zapleteno kazensko zadevo ter da so za očitana kazniva dejanja zagrožene visoke zaporne kazni. Ni pa po vseh kriterijih iz 6. točke obrazložitve te odločbe utemeljilo, zakaj je odvzem prostosti v trajanju enega leta in treh mesecev še zmeraj v okviru razumnega časa.

9.Ker sodišči nista preverili, ali je glede na vse okoliščine primera pripor omejen na najkrajši čas, ki je potreben za izvedbo kazenskega postopka, s svojo odločitvijo pa sta odločili o posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, sta s tem kršili pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ker sodišči te presoje nista opravili in je utemeljili, Ustavno sodišče ni moglo presoditi utemeljenosti zatrjevanih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

10.Ker izpodbijani posamični akt ne velja več, gre pa za presojo ustavne skladnosti akta, s katerim se posega v pravico do osebne svobode, se je senat Ustavnega sodišča omejil na ugotovitev kršitve navedene človekove pravice.

11.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že večkrat odločilo, nazadnje z odločbo št. Up-45/16 z dne 17. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16), s katero je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS o ustavni pritožbi odločil senat Ustavnega sodišča.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS, tretjega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Jadranka Sovdat

Namestnica predsednika senata

[1]V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

[2]Tudi drugi odstavek 200. člena ZKP določa dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu.

[3]Drugi odstavek 20. člena Ustave ter 205. in 207. člen ZKP.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95 (točka 47), št. Up-155/95 (točka 9), št. Up-327/97 z dne 18. 12. 1997 (OdlUS VI, 200) (točka 9).

[5]Tako na primer že odločbi Ustavnega sodišča št. Up-123/95 (točka 39) in št. Up-155/95 (točka 11).

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-155/95 (točka 11), št. Up-327/97 (točka 13) in št. Up-1065/05, Up-1067/95 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06;točka 22).

[7]Tako že odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95 (točka 39).

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-336/13 (točka 6) in št. Up-45/16 (točka 4).