Jedro

Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal predlagane priče in izvedel še nadaljnje dokaze, na katere je nato oprl ugotovitev, da tožnice niso uspele dokazati, da je bila obravnavana stavba zgrajena pred 31. 12. 1967. Pri tem je po eni strani navedel jasne in določne razloge, zakaj ne sledi izpovedbam prič, po drugi strani pa, zakaj se je pri svoji ugotovitvi oprl na ortofoto posnetek, in to kljub njegovim domnevnim pomanjkljivostim.

To, da se tožnice z dokazno oceno ne strinjajo, še ne pomeni, da jim je bilo z njo poseženo v ustavno pravico do enakega varstva pravic ali da jim je toženka odrekla ali celo prepovedala uporabo določenih dokazov. Enako velja tudi za trditev, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnic za izdajo potrdila, da ima počitniški objekt, zgrajen na zemljišču parc. št. 1911/1 k.o. ..., uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve izhaja, da so tožnice zahtevi priložile svoje izjave in izjave prič, da je bil navedeni objekt zgrajen pred letom 1967. Organ je opravil zaslišanje več od teh prič ter v zvezi z njihovimi izjavami ugotavlja, da so nedorečene in dvoumne, uporabljeni pa so bili izrazi „mislim da“, „okrog“, „približno“ in „se ne spomnim točno“. Zato je organ pridobil aerofoto posnetek iz leta 1971, na katerem obravnavanega objekta ni videti. Organ meni, da je ta posnetek mnogo bolj zanesljiv in prepričljiv od izpovedi prič, ki so znanci s tožnicami. Strinja se sicer s tožnicami, da je posnetek slabše kakovosti, vendar ne more pritrditi stališču, da ne prikazuje objekta v velikosti približno 50 m2, saj bi se v takem primeru postavljalo vprašanje smiselnosti aero snemanja. Tudi sicer so objekti na sosednjih zemljiščih, tudi manjši od obravnavanega, vidni s kombinacijo osvetlitve, senc in obrisov, zaradi česar bi bil viden tudi obravnavani objekt. Organ zato „ne vidi potrebe“ po dodatnem zasliševanju predlaganih prič, ki ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja in ne bi bilo skladno z načelom ekonomičnosti postopka.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, v obrazložitvi pa glede izjav prič meni, da je njihova nedoločnost glede na časovno oddaljenost skoraj 50 let razumljiva. Poleg tega se sklicuje na geodetske podatke, prav tako pridobljene v prvostopenjskem postopku (skico izmere iz novembra 1966, naznanilni list iz 1966 in situacijo iz decembra 1967), ter ugotavlja, da tožnice na podlagi zbranih dokazil niso uspele dokazati obstoja obravnavanega objekta na dan 31. 12. 1967. Tožnice se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo pomanjkljivosti starejših ortofoto posnetkov in se pri tem sklicujejo na analizo posnetka, uporabljenega v postopku, ki so jo predložile že v postopku pred prvostopenjskim organom, ter še na dve nadaljnji mnenji, iz katerih izhaja možnost, da se streha obravnavanega objekta na posnetku ne vidi, ker je predstavljena z enako barvo kot neposredna okolica.

Po drugi strani menijo, da je toženka izjave prič brez prepričljive obrazložitve ocenila kot neverodostojne, zaradi česar je njena dokazna ocena „nelogična in neprepričljiva“. Sklicuje se na standarde dokazne presoje, ki izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ter posebej opozarjajo, da je zavrnitev upoštevanja predloženih izjav strank in prič ter njihovih izpovedi „zaradi razhajanja z ugotovitvami arhivskega ortofoto posnetka iz leta 1971“ poseg v ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic, saj je upravni organ na ta način neupravičeno omejil možnost predložitve in upoštevanja dokazov, ker so se upoštevali le dokazi, ki dokazujejo določena dejstva. Formalno pogojevanje upoštevanja izjav prič in strank z obstojem drugih dokazov ni dopustno, četrti odstavek 197. člena ZGO-1 pa izjave prič celo izrecno določa med dokazili, ki jih je mogoče predložiti v tem postopku.

Z utemeljitvijo, da „je bilo v ugotovljenem postopku dovolj zanesljivo dokazano …“ je bilo prekršeno načelo materialne resnice. Tožnice so toženki predložile prepričljive argumente, da „obravnavanemu aero posnetku ni mogoče poveriti zanesljive dokazne vrednosti“, vendar se organ do teh navedb sploh ni kritično opredelil. Tožnice posebej menijo, da je neprepričljiv argument, da bi glede na to, da so na sosednjih zemljiščih objekti vidni s kombinacijo osvetlitve, senc in obrisov, bil viden tudi obravnavani objekt, če bi tam stal. Tudi za zavrnitev predlogov za zaslišanje prič, s katerim bi tožnice dokazovale dejstvo, da je ortofoto posnetek nezanesljiv dokaz, toženka ni imela „sprejemljivih in ustavno dopustnih razlogov“. Izpodbijana odločba tudi nima zadostne obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga, niti dokaznih predlogov za ogled objekta na kraju samem in postavitev izvedencev, ki bi lahko razjasnila okoliščine o vrisovanju objektov v naznanilne liste ali zemljiške katastre oziroma o starosti materialov, iz katerih je bil objekt zgrajen. Zavrnitev relevantnega dokaznega predloga brez prepričljive obrazložitve pomeni kršitev ustavnih pravic tožnic.

Iz navedenih razlogov tožnice sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, toženki pa naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

Iz navedene pravne podlage izhaja, da bi morale tožnice zahtevi za izdajo potrdila o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu priložiti dokazila, iz katerih bi izhajalo, da je bila stavba, na katero se zahteva nanaša, zgrajena pred 31. 12. 1967, da se njena namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in da so bila zemljišča, na katerih je zgrajena, z dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Iz zahteve tožnic, s katero je bil začet obravnavani postopek, in njenih dopolnitev izhaja, da so tožnice organu v tem pogledu predložile lastne izjave, več izjav prič in zemljiškoknjižni izpisek ter predlagale „vpogled v upravni spis“.

Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal predlagane priče in izvedel še nadaljnje dokaze, na katere je nato oprl ugotovitev, da tožnice niso uspele dokazati, da je bila obravnavana stavba zgrajena pred 31. 12. 1967. Pri tem je po eni strani navedel jasne in določne razloge, zakaj ne sledi izpovedbam prič, po drugi strani pa, zakaj se je pri svoji ugotovitvi oprl na ortofoto posnetek, in to kljub njegovim domnevnim pomanjkljivostim.

Toženka se je torej do navedenih podatkov opredelila po vsebini in obrazložila, zakaj na njihovi podlagi sklepa, da obravnavana stavba ni bila zgrajena pred 31. 12. 1967. To v nasprotju s tožbenimi navedbami ne pomeni, da bi kateremukoli od navedenih dokazov vnaprej odrekala dokazno vrednost ali prepovedala njegovo uporabo, temveč je s tem zgolj navedla razloge, zaradi katerih je štela, da tožnice z dokazili, ki so jih v skladu z zahtevo iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 priložile k svoji zahtevi, niso uspele dokazati izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena. Ta dokazna ocena vsebuje razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in vseh dokazov skupaj, saj iz nje ne izhaja le, katere dokaze in zakaj je toženka upoštevala, temveč tudi, katerih in zakaj ne. To, da se tožnice s to dokazno oceno ne strinjajo, še ne pomeni, da jim je bilo z njo poseženo v ustavno pravico do enakega varstva pravic ali da jim je toženka odrekla ali celo prepovedala uporabo določenih dokazov. Enako velja tudi za trditev, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženka po presoji sodišča tudi jasno in določno navaja, zakaj ni izvajala nadaljnjih dokazov: ker na ortofoto posnetku iz leta 1971 obravnavanega objekta ni videti, pa bi se ga v primeru njegovega obstoja moralo, za kar navaja tudi določne razloge, meni, da je glede na objektivnost tega dokaza izvajanje nadaljnjih dokazov o obstoju objekta odveč. Pri tem sicer izrecno omenja le zaslišanje nadaljnjih prič, vendar se ta razlog očitno nanaša tudi na preostale dokazne predloge.

Tožnice dokazno presojo po vsebini izpodbijajo z navedbami o pomanjkljivostih ortofoto posnetka ter njegovi neprimernosti za „natančnejše ugotavljanje značilnosti terena“. Vendar pa ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi toženka na podlagi posnetka ugotavljala natančnejše dimenzije ali drugačne značilnosti stavbe, temveč ugotavlja le očitno, na prvi pogled opazno dejstvo, da stavbe na posnetku ni. To ugotovitev opira tudi na način, kako so na posnetku prikazane okoliške stavbe in drugi predmeti, pri tem pa se ne opira zgolj na barvo ozadja ali drugo posamezno značilnost, temveč na to, kako so predmeti „vidni s kombinacijo osvetlitve, sence in obrisov“, zaradi česar bi moral biti viden tudi obravnavani objekt. Taka obrazložitev je po presoji sodišča logična in razumna, glede na očitnost dejstev, na katera se opira, pa je tožnice tudi ne morejo izpodbiti s sklicevanjem na posamezne podrobnosti na posnetku.

Ob tem tožnice niti ne zatrjujejo, da ortofoto posnetek v kakršnem koli smislu dokazuje, da je stavba obstajala pred 31. 12. 1967. Ob upoštevanju obrazloženega stališča toženke o nezanesljivosti zaslišanih prič zato tudi sodišče nima pomislekov v njeno ugotovitev, da tožnicam ni uspelo dokazati obstoja stavbe na navedeni datum.

Zatrjevane kršitve materialnega prava tožnice z ničemer ne utemeljujejo in ne obrazlagajo, zato se sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti po vsebini.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.