Jedro

Pregon za prekršek je zastaral, saj sta med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minili več kot dve leti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Maribor je z odločbo o prekršku 22401-7493/2013 z dne 12. 6. 2013 odpravil plačilni nalog tega organa Pn 61003953 z dne 29. 5. 2013 in storilko spoznal za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 50. člena Odloka o občinskih cestah(1) in ji izrekel globo v višini 40,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 10. 2015 zahtevo za sodno varstvo storilke zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo 150,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot uvodoma navaja, kršitve prvega in tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi, ustavi postopek o prekršku in odloči, da stroški postopka bremenijo proračun.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilki, ki se nanjo ni odzvala.

B.

4. Iz odločbe o prekršku izhaja, da je storilka kot voznica osebnega vozila to vozilo parkirala na parkirni površini, na kateri je s prometno signalizacijo določeno, da se plačuje parkirnina, ne da bi na predpisan način plačala parkirnino. S tem je po ocenah prekrškovnega organa in nižjega sodišča storila prekršek po tretjem odstavku 50. člena Odloka o občinskih cestah.

5. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

6. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odstopil sodišču v odločanje z dopisom z dne 24. 6. 2013. Sodišče je spis prekrškovnega organa prejelo 2. 7. 2013. Okrajna sodnica je 7. 7. 2015 storilki poslala poziv za podajo izjave o prekršku, 10. 8. 2015 opravila poizvedbe o lastništvu vozila in odredila vabljenje prič na zaslišanje, ju 23. 9. 2015 zaslišala in 6. 10. 2015 izdala izpodbijano sodbo. Med predložitvijo spisa sodišču in pozivom storilki za podajo izjave o prekršku torej ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi v smislu tretjega odstavka 42. člena ZP-1 merilo na pregon storilca prekrška.

7. Zato je pravilna vložnikova ugotovitev, da je postopek o prekršku oziroma pregon za prekršek zastaral, saj sta med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minili več kot dve leti. Preizkus in posredovanje zahteve pristojnemu sodišču je ravnanje prekrškovnega organa, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve. Gre torej za dejanje, ki po svoji naravi meri na pregon storilca prekrška, zato je z opravo tega dejanje zastaranje začelo teči znova. Na dopisu, s katerim je prekrškovni organ sodišču posredoval zahtevo za sodno varstvo, je sicer naveden datum 24. 6. 2013, vendar iz spisa ni razvidno, kdaj je bila zahteva odposlana. Iz vročilnice, pripete k temu dopisu, je razvidno, da je sodišče zahtevo prejelo 2. 7. 2013. To pomeni, da je bil 7. 7. 2015 pregon že zastaran, zato bi moralo sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjem odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, izdati sodbo, s katero se postopek o prekršku ustavi (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

C.

8. Ker tega ni storilo, temveč je nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vložnika in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo.

9. Postopek je bil ustavljen, zato stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

(1) Odlok Mestne občine Maribor, objavljen v glasilu Medobčinski uradni vestnik št. 22/2012.