Jedro

Na podlagi pisnih izjav prič J. Š. in J. P. je sodišče ugotovilo, da je delavka v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe opravljala pridobitno delo in da zaradi izgubljenega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tako je ugotovilo, da sta obstajala oba z zakonom predvidena pogoja za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki. Delovno in socialno sodišče pa je s sodbo Pd 31/2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1369/2007 ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki nezakonita. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s stopnjo pretežne verjetnosti dokazala, da bi v individualnem delovnem sporu delavke zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da bi odvetnik zatrjeval zakonsko določeni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, uspela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede zneska 580,79 EUR s pripadki ter v II. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 13.279,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.203,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Pritožnica se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in naloži tožnici plačilo njenih pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Odvetnik tožnice je v individualnem delovnem sporu v zvezi z opravljanjem pridobitnega dela v času bolniškega staleža podal vso ustrezno trditveno podlago in ustrezne dokaze. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je (s sodbo z opr. št. Pd 31/2007 dne 26. 9. 2007) zaključilo, da delavka v času bolniške odsotnosti ni opravljala pridobitnega dela. Ker že prvi od dveh pogojev za zakonitost izredne odpovedi ni bil izpolnjen, tožeča stranka tudi v primeru zatrjevanja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, v individualnem delovnem sporu ne bi mogla uspeti. Sodišče bi moralo presojati izključno, kako bi se postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem s pretežno verjetnostjo končal, če bi odvetnik tožnice pravočasno zatrjeval, da je bilo zaradi dejanj delavke, zaposlene pri tožnici, porušeno zaupanje na strani delodajalke, in bi v tej zvezi ponudil ustrezne dokaze. Ker je sodišče kljub pravočasnemu ugovoru prekluzije sodbo oprlo na prepozno vloženi izjavi J. Š. in J. P. z dne 22. 4. 2014, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Omenjenih izjav tudi sicer ne bi smelo presojati, ker nista bili predmet dokaznega postopka v individualnem delovnem sporu. Pri ugotavljanju vzročne zveze med odvetniško napako in vtoževano škodo je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je delavki plačala nekaj, kar ji po sodbi ni bila dolžna plačati, saj delavka v individualnem delovnem sporu ni postavila reparacijskega zahtevka. Podana je tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni možno preizkusiti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo višino škode. Sodbe se tudi ne da preizkusiti v delu glede odločitve o odbitni franšizi. Odločitev sodišča, da tožeči stranki prizna stroške za zastopanje v individualnem delovnem sporu, stroške sodnih taks in poštne stroške v višini 580,79 EUR, je v nasprotju s 15. točko prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti in je materialnopravno zmotna. Ker se sodišče do ugovora tožene stranke v tej zvezi ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno izračunalo stroške postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje z naložitvijo stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni ugotavljalo, ali je delavka delala v času bolniškega staleža, ker zavarovanec tožene stranke, ki je kot pooblaščenec zastopal tožnico v individualnem delovnem sporu, ni zatrjeval zakonsko določenega pogoja za utemeljenost izredne pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR.(1) Zato je moralo sodišče prve stopnje v tem postopku ugotavljati obstoj obeh zakonskih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi pisnih izjav prič J. Š. in J. P. je ugotovilo, da je delavka v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe opravljala pridobitno delo in da zaradi izgubljenega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tako je ugotovilo, da sta obstajala oba z zakonom predvidena pogoja za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki. Delovno in socialno sodišče pa je s sodbo Pd 31/2007 (priloga A3) v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1369/2007 (priloga A4) ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki nezakonita.

6. Pritožba samega dejanskega stanja ne izpodbija konkretizirano, saj ne pojasni katero relevantno dejstvo in zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno. Ker višje sodišče na ta pritožbeni razlog ne pazi po uradni dolžnosti, je potrebno ta očitek zavrniti kot neutemeljen, in kot podlago odločbe vzeti na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s stopnjo pretežne verjetnosti dokazala, da bi v individualnem delovnem sporu delavke zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru, da bi odvetnik zatrjeval zakonsko določeni pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, uspela.

7. Pisne izjave prič J. Š. in J. P. z dne 10. 12. 2010 in z dne 22. 4. 2014 niso prepozne. V skladu z 236.a členom ZPP lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Ker je tožeča stranka že v tožbi predlagala zaslišanje prič J. Š. in J. P., tožena stranka pa zaslišanja omenjanih prič ni zahtevala, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo tožečo stranko na predložitev pisnih izjav in v skladu s šestim odstavkom istega člena odločilo, da se namesto zaslišanja prič preberejo njune pisne izjave. Pisne izjave niso prepozne, ker je tožeča stranka že v tožbi predlagala zaslišanje omenjenih prič in je pisne izjave predložila na podlagi poziva sodišča. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da omenjenih pisnih izjav sodišče ne bi smelo presojati, ker nista bili predmet dokaznega postopka v individualnem delovnem sporu. Inštančno delovno in socialno sodišče je zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage o drugem pogoju presodilo, da vprašanje, ali se je delavka v bolniškem staležu ukvarjala s pridobitno dejavnostjo, ni (več) relevantno. Tako se je moral obstoj tega dejstva ugotavljati v tem postopku z izvedbo v tem postopku predlaganih dokazov. Ravno primerjava obeh izvedenih dokaznih postopkov o vprašanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je v tej zadevi in v zadevi Pd 31/2007) vsebinsko najbolje odgovori na osrednje vprašanje spora, in sicer kako skrbno je odvetnik tožeče stranke izpolnjeval prevzete obveznosti mandatarja.(2)

8. Ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati na nezakonit način, ima delavec pravico zahtevati tudi odpravo posledic nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi reparacijo.(3) Zaradi pravnomočne ugotovitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožeča stranka dolžna odpraviti posledice nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če bi delavka reparacijski zahtevek uveljavljala v posebni tožbi, bi nastali le dodatni stroški, saj bi sodišče zaradi pravnomočne ugotovitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja njenemu zahtevku moralo ugoditi. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da ni podana vzročna zveza med odvetniško napako in vtoževano škodo, ker delavka že v tožbi v individualnem delovnem sporu ni postavila reparacijskega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je glede višine škode sledilo specifikaciji v tožbi, podprti s predloženimi dokazili (A6-A28 in A33-A51). Ker tožena stranka obračunu posameznih postavk škode ni ugovarjala, glede na določilo 214. člen ZPP ni bilo potrebno natančneje obrazložiti višine terjatve. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da ni mogoče preizkusiti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo višino škode.

10. Sodišče prve stopnje je že v prvi sodbi z opr. št. VII Pg 554/2011 z dne 28. 5. 2013 upoštevalo ugovor tožene stranke v zvezi z odbitno franšizo in tožbeni zahtevek v višini 10 % prisojenega zneska zavrnilo. Ker se tožeča stranka zoper prvo sodbo ni pritožila, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini odbitne franšize pravnomočna. Pritožbena navedba, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ni relevantna, saj sodišče o že razsojeni stvari ne odloča ponovno.

11. Pritožnica pa pravilno opozarja, da se sodišče do ugovorih navedb tožene stranke o izključitvi zavarovalnega kritja za škodo v zvezi s plačilom storitve na temelju 15. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti sploh ni opredelilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo višje sodišče v tem delu, to je glede zneska 580,79 EUR, sodbo razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče o ugovoru tožene stranke opredeliti in ponovno odločiti o stroških, ki jih je tožeča stranka plačala zavarovancu tožene stranke kot odvetniku v višini 523,26 EUR in stroških sodnih taks ter poštnih stroškov v višini 57,53 EUR. Pri tem naj upošteva 9. člen Zakona o odvetništvu, ki določa poklicno zavarovanje za vso škodo, ki bi utegnila nastati stranki v zvezi z opravljanjem odvetnikovega poklica.

12. Posledično je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev, saj je ta v skladu s 154. členom ZPP odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Višje sodišča pripominja, da je sodišče v izpodbijani sodbi stroške izračunalo napačno, ker je v skladu s 154. členom ZPP relevanten le končni uspeh strank.

13. Ker v preostalem delu pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1) V času individualnega delavnega spora delavke je takrat veljavni Zakon o delavnih razmerjih v prvem odstavku 110. člena določal, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Osma alineja prvega odstavka 111. člena ZDR je določala, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe opravlja pridobitno delo.

(2) Primerjaj II Ips 290/1999. (3) Primerjaj VIII Ips 97/2011.