Jedro

Konkretizirana dejstva tožeče stranke, ki jih tožena stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za ne zanikana in priznana.

Zahteva za povračilo pravdnih stroškov, ki jo je tožeča stranka podala dva dni po prejemu sodbe (torej takoj, ko je izvedela, da obravnave, na kateri bi še lahko pravočasno priglasila stroške postopka, ne bo), je pravočasna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Glede pritožbe zoper sodbo:

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11394/2011 z dne 1. 2. 2011 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika.

2. Zoper sodbo se pravočasno, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Nasprotja v obrazložitvi, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, in s katerim pritožba meri na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, so le navidezna. Konkretni postopek se je začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka (takrat dolžnik) je zoper sklep o izvršbi vložila (obrazložen) ugovor, v katerem je navedla zgolj, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, saj o nikakršnem dolgu ni bila obveščena. Tak ugovor je obrazložen ugovor, zaradi česar je bil izdan sklep na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe. Tožeča stranka je v vlogi z dne 30. 8. 2011 celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino izterjevane terjatve, in sicer: da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi sedmih zavarovalnih pogodb, sklenjenih 26. 2. 2010, na podlagi katerih je toženi stranki tudi izstavila vtoževane račune, s katerimi se je tožena seznanila ob njihovem prejemu, saj jih je podpisala; zaradi nespoštovanja plačilnih rokov pa ji je poslala tudi opomin pred zapadlostjo celotne premije, na katerega se tožena stranka ni odzvala in svojih obveznosti ni plačala. Ker tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke z dne 30. 8. 2011, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka trditev tožeče, da sta sodelovali na podlagi sedmih zavarovalnih pogodb, sklenjenih 26. 2. 2010 in da ji je poslala tudi opomin pred zapadlostjo celotne premije, ni (obrazloženo) zanikala. Tako konkretizirana dejstva tožeče stranke, ki jih tožena stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za ne zanikana in priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). S tako ugotovitvijo zato sodišče prve stopnje kljub povzetku ugovornih trditev ni prišlo samo s seboj v nasprotje.

7. Z očitanjem kršitve določbe 214. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je kljub ugovoru tožene štelo trditve tožeče stranke iz prve in tretje alineje 7. točke za priznane, pa tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, zato je višje sodišče ni upoštevalo.

8. Ob ugotovitvi, da tožena stranka prejema opomina pred zapadlostjo celotne zavarovalne premije ni zanikala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožena stranka prejema opomina ni zanikala, je s tem tožečo stranko dolžnosti dokazati to dejstvo razbremenila. Sodišče prve stopnje je posledično to priznano dejstvo moralo vzeti v podlago sodbe.

9. Posledično pa je tudi materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so v skladu z določbo četrtega odstavka 525. člena Obligacijskega zakonika, zaradi neplačila že zapadlih premij v plačilo zapadli tudi ostali, do tedaj nezapadli obroki.

10. Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno, in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper sklep:

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v roku 8 dni povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 311,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

13. Zoper sklep se pravočasno, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločitev.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom ZPP.

16. S pritožbo očitani kršitvi tretjega in četrtega odstavka 163. člena ZPP nista podani. Prvo naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je obravnavalo predlog tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov, ki je bil podan šele po izdaji sodbe, kar je po presoji pritožnika prepozno. Drugo pa s tem, ko je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo z ločeno odločbo in ne hkrati s sodbo.

17. V skladu z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Kdaj mora stranka zahtevati povrnitev stroškov je torej odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja.

18. V konkretnem primeru je prišlo, upoštevajoč pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, do zaključka postopka in izdaje sodbe brez oprave naroka. Ta, kot izpostavlja pritožnik, v sporih majhne vrednosti (tudi gospodarskih), kjer ima sodišče, če ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe ali če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala, možnost izdaje odločbe o sporu tudi brez razpisa naroka (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP), ni vedno obvezen del postopka. A gre še vedno le za izjemo. Če za uporabo te izjeme ni pogojev, sodišče tudi v gospodarskem sporu majhne vrednosti glavno obravnavo opravi. Zato pritožbeno sodišče meni, da tožeča stranka ob dopolnitvi tožbe, kateri bi redno lahko sledila ne le glavna obravnava, temveč pred njo še vsaj odgovor tožene stranke na tožnikovo dopolnitev tožbe in še po ena pripravljalna vloga vsake stranke, še ni bila dolžna računati, da naroka ali vsaj še ene njegove vloge, v kateri bi tudi še lahko priglasila nadaljnje stroške postopka, v konkretni zadevi ne bo. Upoštevati je namreč potrebno, da je to, ali se bo o tožbi odločilo brez oprave naroka, odvisno (tudi) od aktivnosti nasprotne stranke. Tožeča stranka zato ni bila dolžna predvidevati, da tožena te pravice morda ne bo izkoristila. Njena zahteva za povračilo nadaljnjih (pravdnih) stroškov, ki jo je dala dva dneva po prejemu sodbe (torej takoj, ko je izvedela, da obravnave, na kateri bi še lahko pravočasno priglasila stroške postopka, ne bo), je zato, upoštevajoč pri tem vsebino 7. odstavka 163. člena ZPP, ki ureja podobne položaje, pravočasna.

19. Posledično pa je pravilno tudi napadeno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o zahtevi za povračilo stroškov odločalo s posebnim sklepom, po izdaji sodbe, saj prej o nadaljnjih stroških še ni moglo odločiti (prim. tretji, četrti, sedmi in osmi odstavek 163. člena ZPP). Zato tudi pritožbeni očitek kršitve četrtega odstavka 163. člena ZPP, ni podan.

20. S takim zakonitim postopanjem tudi ni moglo zagrešiti očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo na podlagi uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Po določbi prvega odstavka mora tako stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Za (pravilno) uporabo tega pravila sami razlogi za uspeh niso pomembni. Zato toženi stranki s tem, ko ob seznanitvi z odločitvijo o nadaljnjih stroških postopka in teku pritožbenega roka zoper njo, še ni bila seznanjena z razlogi za uspeh tožeče stranke, možnost obravnave pred sodiščem in možnost obrazložene pritožbe, ni bila odvzeta.

21. Končno pa je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi tudi v stroškovnem delu, z izpodbijanim sklepom pa tožeči stranki priznalo tudi celotne stroške pravdnega postopka, pritožnik meni, da je kršilo določbo tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, po kateri se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnje, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. S sklepom o izvršbi je sodišče tožeči stranki priznalo le strošek plačane sodne takse za predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in ne tudi kakšne nagrade, zato očitana kršitev ni podana.

22. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

23. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, sama krije z njuno vložitvijo povezane stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).