Jedro

Pravica do denacionalizacije pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 352-11/2010/47 (7004) z dne 26. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.286,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo 1/5 nepremičnine poslovno stanovanjske stavbe v Mariboru, ..., ob podržavljenju parc. št. 201 - hiša v izmeri 575 m2, dvorišče v izmeri 222 m2, pripisana pri vl. št. ... k.o... Odločeno je še bilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožnika sta se zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 4902-6/2013/2/00641111 z dne 6. 1. 2014 njuno pritožbo zavrnilo.

2. Upravna organa v svojih obrazložitvah navajata, da po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

3. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Na tej podlagi so bili sprejeti zakoni v Avstriji, na podlagi katerih so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe niso imele te pravice. FIP predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba je v 2. členu predvidela, da bodo tem osebam pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG). Takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP so do pravic, določenih v 2. členu pogodbe, bili upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

4. Upravna organa ugotavljata, da je iz listine o podelitvi avstrijskega državljanstva urada štajerske deželne vlade z dne 16. 12. 1954 razvidno, da je bilo A.A., kakor tudi njegovim mld. otrokom hčeri B.B. in sinu C.C. podeljeno avstrijsko državljanstvo, kar pomeni, da je imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, saj je imel na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 pa je bil avstrijski državljan in bil je oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki iz druge svetovne vojne ali njenih posledic. Ne glede na to, ali je bivši lastnik dejansko dobil odškodnino od tuje države, je na navedeni podlagi imel možnost dobiti odškodnino, zato ga po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče šteti za upravičenca, prav tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenke njegovi hčerki. Glede na to je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Zatrjuje, da bi odločitev morala temeljiti na potrdilu Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 10. 5. 2012, iz vsebine katerega izhaja, da ne oče tožnikov in ne njegovi pravni nasledniki za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti do nje niso bili upravičeni. To listino bi morala tožena stranka šteti kot javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa ta dokaz v postopku ni bil upoštevan. Na podlagi FIP sprejet KVSG ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Ker razlaščencu ni nastala škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, ni bil upravičen do odškodnine. Upravni organ je nadalje ugotavljal le subjektivne okoliščine za pridobitev statusa oškodovanca po FIP, pogojev za pridobitev odškodnine po notranji avstrijski zakonodaji pa ni ugotavljal. Prav tako ni ugotavljal, ali razlaščenec ni presegel premoženjskega cenzusa v smislu Zakona o prijavi škode in UVEG. Razen tega sta FIP in tudi druga notranja avstrijska zakonodaja kot pravno priznano škodo, za katero je bilo sploh mogoče dobiti odškodnino, priznavale samo škodo na gospodinjski opremi ter škodo na predmetih potrebnih za opravljanje poklica. Tovrstna škoda pa razlaščencu niti ni nastala. Tako je evidentno, da od Republike Avstrije ni mogel prejeti odškodnine. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Slovenska odškodninska družba (sedaj Slovenski državni holding) d.d. kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev.

8. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 55/2014-11 z dne 13. 1. 2015, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi tožnika glede na drugi odstavek 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen nista upravičena do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ker je imel njun pravni prednik zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Na tej podlagi je imel tožnikov pravni prednik pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je spadala med upravičence do odškodnine po določbah FIP. Zato upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi mu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

9. Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 62/2015 z dne 8. 7. 2015 zavržena.

10. Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-758/15-17 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. II U 55/2014-11 z dne 13. 1. 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

11. Tožba je utemeljena.

12. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

13. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

14. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

15. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

16. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

17. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s temdokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

18. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel pravni prednik tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobil, če bi jo uveljavljal. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

19. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. členaZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

20. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

21. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

22. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

23. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 EUR za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-758/15-17 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po 5. točki tarifne št. 30 Odvetniške tarife v zvezi s 1. točko tarifne št. 18 (pct., kot je naveden v tožbi, je 58.742,84 EUR) je tožeča stranka upravičena do nagrade za revizijo v višini 757,35 EUR. K temu je sodišče prištelo še 166,62 EUR za 22 % DDV in 15,15 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife). Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 1.286,82 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.