Jedro

Določbo prvega stavka petega odstavka 110. člena ZPCP-2 je potrebno razlagati tako, da skupaj z naročnikom nista hkrati solidarno odgovorna tako pošiljatelj kot tudi prejemnik blaga, pač pa le tisti od njiju, ki sodeluje pri organizaciji prevoza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 820,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 671,98 EUR s pripadki (II. točka izreka).

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

2. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne _kršitve postopka pa se ne ozira._ _Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje_

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (1) da je tožnica v letu 2018 opravila dva prevoza po naročilu družbe C. d. o. o., pri čemer je blago od prodajalca – avstrijske družbe B., GmbH dostavila toženki kot kupcu tega blaga; (2) da je pri tem poslu C. d. o. o. nastopala v vlogi špediterja, naročnik prevoza špediterju pa je bil prodajalec blaga – B., GmbH; (3) da je tožnica vtoževana računa za prevoz blaga (A1 in A4) izstavila družbi C. d. o. o.; (4) da je bila prevozna pogodba sklenjena s klavzulo Incoterms CPT, skladno s katero je obveznost plačila prevoza do namembnega kraja Šenčur (Voklo) prevzel prodajalec.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da je na podlagi petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPCP-2) za plačilo voznine poleg naročnika prevoza lahko odgovoren ali pošiljatelj ali pa prejemnik, ne pa oba skupaj. Ker pravdni stranki glede spornega prevoza nista bili v pogodbenem razmerju oziroma je obveznost sklenitve prevozne pogodbe prevzel prodajalec, je presodilo, da solidarna odgovornost toženke za plačilo voznine ni podana.

_Presoja pritožbenega sodišča in odgovori na posamezne pritožbene očitke_

8. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja prvi stavek petega odstavka 110. člena ZPCP-2. Ta določa, da za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ne plača prevoza v določenem roku.

9. Citirano določbo je tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebno razlagati tako, da skupaj z naročnikom nista hkrati solidarno odgovorna tako pošiljatelj kot tudi prejemnik blaga, pač pa le tisti od njiju, ki sodeluje pri organizaciji prevoza. Takšni razlagi sporne zakonske določbe pritrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/2019 z dne 24. 9. 2019, v kateri se je Vrhovno sodišče oprlo na namensko razlago zakonske spremembe. Vrhovno sodišče je tako razložilo, da iz pojasnil predlagatelja zakona1 izhaja, _da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo_.

10. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS obravnavalo položaj pošiljatelja v razmerju do prevoznika blaga. Nobenega razloga ni, da bi za solidarno odgovornost prejemnika veljalo drugače. Tako za pošiljatelja kot za prejemnika torej velja, da sta lahko skupaj z naročnikom solidarno odgovorna za plačilo voznine le tedaj, ko delujeta kot nalogodajalca sklenitelju prevozne pogodbe. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko za plačilo voznine hkrati z naročnikom solidarno odgovarja le eden izmed obeh udeležencev posla. Kot rečeno je to tisti, ki je v pravnem razmerju z naročnikom (špediterjem).

11. Glede na obrazloženo in dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru stroške prevoza kril prodajalec, ki je tudi poskrbel za sklenitev prevozne pogodbe do namembnega kraja, pa je nadalje materialnopravno pravilen zaključek, da na podlagi petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 ni podana solidarna odgovornost toženke za obveznosti iz prevozne pogodbe.

12. Materialnopravno zmotno je tudi stališče pritožnice, da naj bi toženka kot kupec oziroma prejemnik blaga vstopila v pogodbeno razmerje s tožnico kot prevoznikom v trenutku, ko je nanjo prešla nevarnosti izgube ali poškodovanja blaga2. Posledice prehoda nevarnosti so zgolj v tem, da je po trenutku prehoda nevarnosti kupec dolžan plačati kupnino tudi, če blaga zaradi naključnega uničenja, poškodbe ali izgube ni prejel oziroma je bilo to poškodovano, prodajalec pa je od kupca upravičen zahtevati plačilo kupnine. Omenjeno pravilo ureja torej razmerje med strankama prodajne pogodbe in nima vpliva na nastanek obligacijskopravnih zavez iz prevozne pogodbe, kot si to napačno razlaga pritožnica. Prejemnik namreč ni stranka prevozne pogodbe že ob njeni sklenitvi, pač pa vanjo vstopi kasneje3. Prevozna pogodba zanj tudi ne ustvarja obveznosti, ampak mu daje zgolj upravičenje4. Njegova pravica do vstopa v prevozno pogodbo je načeloma vezana na pridobitev pravice do razpolaganja z blagom5, to pa je praviloma takrat, ko blago prispe v namembni kraj. Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava zato niso utemeljene.

13. Tudi pritožbena navedba o tem, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu v nasprotju s seboj, s čimer pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 7. točki obrazložitve povsem razumljivo pojasnilo, da vprašanje prehoda nevarnosti naključnega uničenja oziroma poškodovanja blaga ni povezano s tem, kdo je v obravnavanem primeru zavezan za plačilo stroškov prevoza.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj toženka ne spada med tiste osebe, ki bi bile vzročno povezane s sklenjeno prevozno pogodbo, saj je o tem prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve podalo jasne in pravilne razloge. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

15. S pritožbeno navedbo, da so _napačne navedbe sodišča, da je obveznost skleniti prevozno pogodbo in plačati prevoz v tem primeru izključno na strani prodajalca_, tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožbenemu sodišču na te navedbe ni potrebno odgovarjati.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel, pač pa je v njem toženka le ponovila svoja naziranja iz postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Poročevalec državnega zbora z dne 29. 3. 2011. 2 V primeru klavzule CPT je to takrat, ko je blago izročeno prevozniku. 3 Drev A., Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti, doktorsko delo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, str. 109. 4 Prav tam. 5 Kranjc, V., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1171.