Jedro

Že iz vsebine 161. člena DZ, kot materialnopravne podlage, je razvidno, da začasna odredba ni sredstvo za urejanje konfliktnega razmerja med starši še pred dokončno ureditvijo razmerja v sodnem postopku, ampak da je začasna odredba omejena le na nujne primere, v katerih je zaradi ogroženosti otrok potrebno še pred dokončno ureditvijo začasno urediti razmerja med starši in otroki, to pa tako, da bo zagotovljena največja korist otrok. V primeru, da predlaga izdajo začasne odredbe predlagatelj, je na njem trditveno in dokazno breme, da verjetno izkaže otrokovo ogroženost in nujnost izdaje predlagane začasne odredbe zaradi varstva največje koristi otroka.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi (točka II. izreka) potrdi.

II. Predlagateljica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2021 odločilo: - pod točko I izreka delno ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 12. 3. 2021, pa tudi po uradni dolžnosti in izdalo začasno odredbo, da se sodna poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Celju pod št. N 138/2016 z dne 26. 4. 2016 v delu glede ureditve stikov v točki 8 nadomesti in se stiki med očetom N. Ž. (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec) in mld. otrokoma J. Ž. in M. Ž., z dnem izdaje začasne odredbe začasno določijo tako, da potekajo vsak drugi vikend od sobote od 9.00 ure, ko oče pride po sinova na dom matere, do nedelje do 17.00 ure, ko ju oče na dom matere tudi vrne. Sodišče je določilo tudi izvršilno sredstvo v primeru kršitve začasne odredbe ter odločilo, da pravno sredstvo zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve; - pod točko II izreka zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca v preostalem delu.

2. Nasprotni udeleženec je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje (torej točko II izreka), saj za pritožbo zoper ugodilni del (torej točko I izreka sklepa) ne bi imel pravnega interesa. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugodi predlogu nasprotnega udeleženca glede primarne določitve vikend stikov od petka do nedelje z nočitvijo, v juliju in avgustu v času šolskih počitnic v nedeljo do 20.00 ure, v času šole pa do 18.00 ure, ter v avgustu določi večdnevne stike sinov z očetom, kar se naj datumsko konkretizira, podredno pa tako, kot je sicer podredno predlagal nasprotni udeleženec.

V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje kršilo 157. in 156. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ-1), ko je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca, da se po večih mesecih zgolj občasnega videvanja sinov med poletnimi počitnicami 2021 določijo večdnevni stiki. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otrok. Pri določanju stikov je zato treba izhajati iz spoznanja, da je po ločitvi staršev v največjo korist otroku čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema. Če imata starša približno enakovredne in pozitivne starševske sposobnosti je njuna enakovredna nadaljnja vključenost v vzgojo otroka v otrokovo korist. Nasprotni udeleženec je imel od rojstva otrok pa do novembra 2020 popolnoma neovirane, a redne večtedenske kontakte, od takrat dalje pa zato, ker ne želi več prijateljevati z njuno materjo, skrajšane in s strani matere motene stike. Stiki, kot jih je z začasno odredbo določilo sodišče prve stopnje, nasprotnega udeleženca kot očeta postavljajo v neenakopraven položaj, za kar pa ni nobene dejanske in pravne podlage. Pri njihovi določitvi sodišče ni upoštevalo, da živi in dela v tujini. Predlagateljica ni dokazala nobene takšne ogroženosti otrok, da bi bilo potrebno očetove stike omejiti na vsakih 14 dni od sobote do nedelje. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo nasprotnemu udeležencu določilo bistveno manj stikov, kot jih je imel pred sporom s predlagateljico in pred izdajo začasne odredbe, saj je imel takrat stike tudi v petek popoldan. Sodišče ne ugotavlja nobene ogroženosti otrok v odnosu do očeta. Zato ne razume, zakaj omejitev stikov očetu med počitnicami. Razlogov o tem izpodbijana odločba nima. Že zgolj ″postopno uvajanje″ nočitev pri očetu predstavlja jasno diskriminacijo očeta, kar je nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja. Ob poročilu CSD o postopnem uvajanju nočitev otrok pri očetu in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je oče izkazal, da zna ustrezno poskrbeti za sinova, ki sta nanj tudi navezana, obstaja verjetnost, da bo še pred končno odločitvijo z začasno odredbo sprejeta omejitev stikov v škodo otrok. Ni pravnih in dejanskih razlogov, zaradi katerih bi se očetu še pred končno odločitvijo tako omejili stiki z otrokoma, kot je to prinesla začasna odredba in ki v praksi pomeni zgolj štiri dni v mesecu. Obstaja večja verjetnost, da bodo takšni omejeni stiki v škodo sinov, še zlasti, ker se konflikti med staršema povečujejo. Zato so takšni, na štiri dni v mesecu omejeni stiki, ki ne dajejo podlage za dolgoročen zdrav razvoj otrok, h kateremu morata prispevati oba starša, v škodo otrok, predlagateljica pa bo imela še večjo možnost odtujitve otrok od očeta. Z izdano začasno odredbo določen obseg stikov, ki bi naj veljal do dokončne ureditve, ki je ni pričakovati v letu 2021, brez nadaljnjih stikov med počitnicami, prazniki, pomeni odtujevanje sinov od očeta. Slednje bo odgovornost sodišča in predlagateljice. Oče se zaveda, da izpodbijana začasna odredba pomeni samo minimalno obvezo glede stikov in da se lahko starša dogovorita tudi za več ali manj stikov, vendar pa glede na dosedanja stališča matere to ne bo mogoče. Mati letovanja otrok na morju z očetom ne bo dovolila, čeprav si je sama to brez vprašanja in proti volji nasprotnega udeleženca dovolila in sinova junija 2021 odpeljala na morju v Republiko Hrvaško. Izpodbijani sklep pritožnik šteje kot rezultat neaktivnosti in neodločnosti sodišča za konkretnejše odločanje o stikovanjih, kar pa bo konflikte med staršema še intenziviralo. Oče si iz razlogov omejevanja konfliktov že od 13. 11. 2020 prizadeva za postopnost stikovanja brez matere in pripravo pogojev za sprejem odločitve o enakovrednosti preživetega časa obeh staršev z otrokoma. Sodišče prve stopnje razlogov za to, da bi bil oče, pri katerem ni bil ugotovljen noben ogrožajoč dejavnik, na postopnem uvajanju v stike, ne navaja, zato je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo materinih trditev v predlogu, saj je že iz njih razviden materin ogrožujoč odnos do sinov, ki bo iz pretiranega nadzora vodil v manipulacijo in odtujitev otrok od povsem normalnega očeta, s tem pa v nenadomestljivo škodo. Oče, ki ima vse kapacitete dobrega očeta, se s tem, da ne more imeti več večdnevnih stokov z otrokoma, ne strinja. Sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da zaradi tako omejeno določenih stikov sinova ne bosta ogrožena. Izdana začasna odredba namena stikov, ki je v ohranitvi vezi med očetom in sinovoma, ne zasleduje. Glede na materino dosedanje škodljivo ravnanje in neresnične navedbe in njen odnos z J., ki ga je nasprotni udeleženec že izpostavil, ko mati ne želi in ne dovoli stikov sinov z očetom zaradi maščevanja očetu zaradi razpadlega prijateljevanja in ko sinovoma to jasno sporoča, bi bila naloga sodišča in CSD, da to spoznajo in jo ustavijo. Sicer bosta sinova čez nekaj časa popolnoma odtujena od očeta in bosta zaradi lojalnosti do matere sama navedla, da ne želita k očetu. Zato pa je zgolj štiri dnevni mesečni stik otrok z očetom za otroka ogrožujoč. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega argumenta, zakaj tako omejeni stiki sinov z očetom, to pa niti ne samo do septembra 2021, kot je predlagal CSD, ampak do zaključka postopka. Nasprotni udeleženec je dokazal, da je normalen starš, ne razume pa, zakaj tega ne dokazuje predlagateljica in da lahko predlagateljica odkazuje obseg stikov. Ob tem pa se s tem, ko zaradi zasledovanja lastnih interesov predlagateljica otrok ne pripravi na stike, stanje iz dneva v dan poslabšuje. Zgolj štiri dnevni obiski na mesec nasprotnemu udeležencu ne zagotavljajo, da bi lahko vzpostavil družinsko vzdušje, ki ga potrebujeta otroka, pa čeprav jima je tega zmožen nuditi enako kot predlagateljica. Zgolj njena prizadetost zaradi odrinjenosti ne bi smela biti razlog, da oče s sinovoma ne bi smel imeti počitnic ali večdnevnega stika v juliju ali avgustu 2021. Ker razlogov o tem izpodbijani sklep ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pozabilo, da ima nasprotni udeleženec po sodni odločbi izposlovani po predlagateljici, skupno skrbništvo. Zato pa ni niti pravne niti dejanske podlage, da bi mu bili tako neenakopravno z začasno odredbo omejeni stiki in da se mu ne omogoči počitnic s sinovoma. Glede na pojasnilo sodnice na naroku 3. 5. 2021, da ni potrebno tako dolgo uvajalno obdobje, kot je predlagala predlagateljica, to je do vstopa v šolo in da bo po dveh, treh enkratnih nočitvah določila več nočitev in počitnic, je začasna odredba za nasprotnega udeleženca še večje presenečenje. Nasprotni udeleženec ni predlagal zgolj vikend stikov na 14 dni, ampak je to le ena od predlaganih variant. Ker živi in dela na Dunaju, je predlagal tudi večdnevno stikovanje, ker je takšne stike do novembra 2020 imel. Upa, da se bo predlagateljica spametovala in da se bosta lahko konstruktivno dogovorila. Zaradi dosedanjega samovoljnega ravnanja predlagateljice je sicer zahteval intervencijo sodišča, a je bil očitno neuspešen.

3. Predlagateljica je na pritožbene očitke pritožnika odgovorila, da so ti neutemeljeni in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev od pritožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, predstavlja materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe kot ukrepa za varstvo koristi otrok, 161. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ). Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Procesna pravila v zvezi s takšnimi začasnimi odredbami določa 100. člen ZNP-1. Ta določa, da se začasna odredba izdaja po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje, torej Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Že iz vsebine 161. člena DZ kot materialnopravne podlage je razvidno, da začasna odredba ni sredstvo za urejanje konfliktnega razmerja med starši še pred dokončno ureditvijo razmerja v sodnem postopku, ampak da je začasna odredba omejena le na nujne primere, v katerih je zaradi ogroženosti otrok potrebno še pred dokončno ureditvijo začasno urediti razmerja med starši in otroki, to pa tako, da bo zagotovljena največja korist otrok. Glede na ureditveno (regulacijsko) naravo začasne odredbe pa je pri izdaji začasne odredbe z enako vsebino, kot je vsebina predlagateljevega zahtevka oziroma predloga, ob upoštevanju nujnosti njihove izdaje za zagotovitev pravnega varstva, potrebno upoštevati tudi pogoj reverzibilnosti, to je, da se lahko za udeleženca vzpostavi prejšnje stanje, če bi sodišče z naknadno sodno odločbo zahtevek ali predlog zavrnilo. V primeru, da predlaga izdajo začasne odredbe predlagatelj, je na njem trditveno in dokazno breme, da verjetno izkaže otrokovo ogroženost in nujnost izdaje predlagane začasne odredbe zaradi varstva največje koristi otroka.

6. Že ob takšnih pravnih izhodiščih se izkažejo kot pravno zmotne in neutemeljene pritožbene trditve pritožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo določila 156. in 157. člena DZ, pritožbeno poudarjanje namena urejanja stikov med starši in otroci, o potrebnosti upoštevanja enakočasnosti stikov otroka s staršema in enakopravnosti staršev pri uresničevanju stikov ter poudarjana zahteva, da bi z izdajo začasne odredbe moralo sodišče ustaviti predlagateljico pred njenimi ravnanji. Pravno zmotne in zato neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve pritožnika, da predlagateljica ni dokazala ogroženosti otrok, ki bi narekovale zavrnitev dela predloga nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe in da zaradi ugotovitve, da oče zna ustrezno poskrbeti za otroka, ki sta nanj tudi navezana, ni razlogov za zavrnitev dela predloga predlagatelja in takšno omejitev stikov tudi pred sprejemom dokončne odločitve.

7. Nasprotni udeleženec je s predlagano začasno odredbo predlagal začasno ureditev stikov v enakem obsegu in na enak način, kot je to sicer zahteval v predlogu za končno ureditev stikov. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu delno ugodilo in z izdajo začasne odredbe delno spremenilo dosedanjo, s sodno poravnavo dogovorjeno ureditev tako, da je določilo, da stiki med njim in obema sinovoma časovno nepretrgoma potekajo vsak drugi vikend od sobote od 9.00 ure do nedelje do 17.00 ure, nadaljnji predlog za določno ureditev še vseh nadaljnjih stikov pa zavrnilo. Zaključilo je, da že z takšno ugoditvijo delu predloga za začasno odredbo določen obseg in način izvrševanja stikov otrok z očetom1 dosega namen začasne odredbe v smislu varstva koristi otrok (pa tudi varstva vlagateljeve pravice do stikov). Ker pa nasprotni udeleženec ni izkazal, da bi zaradi ogroženosti otrok bilo z začasno odredbo nujno na predlagan način urediti tudi vse ostale razširjene stike, tudi še med počitnicami in prazniki, kar je sicer predmet dokončne odločitve (in v zvezi s čimer je, glede na potrebnost strokovnega znanja sodišče prve stopnje že določilo ustreznega izvedenca klinične psihologije), je nadaljnji predlog zavrnilo. Navedeno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje in posledični zaključki sodišča prve stopnje o zavrnitvi presežnega predloga za izdajo predlagane začasne odredbe so pravilni2 in jih pritožnik s pritožbenimi trditvami (da je imel do novembra 2020 pritožnik neovirane stike z otrokoma, da mu jih predlagateljica od takrat dalje zaradi lastnih razlogov in interesov omejujejo oziroma otežkoča, da sodišče ne ugotavlja na strani očeta nobenega ogrožanja v odnosu do otrok, da je izkazal, da zna ustrezno poskrbeti za otroka in je normalen oče, domnevanja, kako predlagateljica ravnala v zvezi z izvrševanjem stikov otrok z nasprotnim udeležencem po izdaji začasne odredbe, da predlagateljičina prizadetost ne bi smela vplivati na počitnikovanje in dopustovanje predlagatelja z otroki, …), ki takšnih zaključkov sodišča prve stopnje niti ne izpodbijajo, ne more omajati. Sicer neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da z delno ugoditvijo njegovemu predlogu in določitvijo obsega stikov vsak drugi vikend (kot je sicer predlagal sam pritožnik) od sobote od 9.00 nepretrgoma do nedelje do 17.00 ure, časovno niso obsežnejši kot pred izdajo začasne odredbe dogovorno izvrševani stiki (tudi vsak drugi vikend v petek od 17.30 do 20.00 ure, v soboto od 9.00 do 20.00 ure in v nedeljo od 9.00 do 20.00 ure). Ti ne samo, da so časovno obsežnejši, ampak z njihovo takšno določitvijo pritožniku zagotavljajo njihovo zanesljivost in neodvisnost od materine odobritve oziroma volje.

8. Glede na zgoraj predstavljena materialna in procesna pravila v zvezi z izdajo začasnih odredb in zgoraj navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep v zvezi z izpodbijano odločitvijo ne vsebuje razlogov, da bi bil oče na postopnem uvajanju v stike in zakaj oče kot dober starš, ne bi smel imeti s sinovoma večdnevne stike v juliju in avgust 2021 ali v času počitnic. Takšni razlogi glede na zgoraj predstavljeno namreč niso pravno pomembni.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ).

10. Z začasno odredbo urejena ureditev začasnih stikov je v korist otrok obeh udeležencev. Zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov predlagateljice odločilo, da jih ta trpi sama (člen 101 ZNP-1).

1 Nasprotni udeleženec je ogroženost otrok in potrebnost predlagane začasne odredbe utemeljeval s predlagateljičinim občasnim nedovoljevanjem med njima dogovorjenega izvrševanja stikov vsak drugi vikend in s predlagateljičinim nedovoljenjem, da bi v času teh vikend stikov otroka prespala pri njemu. 2 Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodišče ne navedlo razlogov za svojo takšno odločitev.