Jedro

Tožeča stranka meni, da je upravičena do nadomestila že ob vsakršni javni priobčitvi fonogramov. Tožena stranka pa se tožbenemu zahtevku upira s trditvami, da je na prireditvah predvajala le glasbo s posnetkov, ki niso bili nikoli izdani ali dani v prodajo ali drugače ponujeni javnosti, to je demo posnetke nastopajočih skupin z namenom preizkusa delovanja ozvočenja.

Ni komercialen že vsak fonogram, ki je priobčen javnosti.

Bistveno je, da so bili sporni fonogrami ustvarjeni z namenom preizkusa ozvočenja, prav tako pa nikoli niso bili izdani niti interaktivno dostopni. Tožena stranka je na obravnavanih prireditvah predvajala zgolj nekomercialne fonograme (neizdane demo posnetke z namenom tonske vaje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložitev in pritožba tožeče stranke

1. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V obravnavani zadevi je zahtevala plačilo denarnega nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov na enajstih prireditvah, ki jih je organizirala tožena stranka.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se komercialni fonogrami na teh prireditvah niso predvajali, temveč so se predvajali zgolj fonogrami, ki niso komercialne narave, to so demo posnetki nastopajočih skupin z namenom tonske vaje. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz „vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na temelju 353. člena ZPP potrdilo.

6. Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP). Izdaja pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela ali predmeta sorodne pravice z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti ali danih v promet (drugi odstavek 3. člena ZASP). V skladu s tretjim odstavkom 130. člena ZASP se kot fonogrami, ki so bili izdani v komercialne namene, štejejo (tudi) fonogrami, ki so bili dani na voljo javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo.(1) Iz teh določb sledi, da obveznost plačila nadomestila ne nastane ob vsaki priobčitvi fonograma javnosti, temveč le, če gre za fonogram, izdan za komercialne namene (v nadaljevanju komercialni fonogrami).

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila organizator enajstih obravnavanih prireditev in s tem uporabnik fonogramov tožena stranka. Sporno pa je, ali so bili na teh prireditvah predvajani komercialni fonogrami. Tožeča stranka meni, da je upravičena do nadomestila že ob vsakršni javni priobčitvi fonogramov. Tožena stranka pa se tožbenemu zahtevku upira s trditvami, da je na prireditvah predvajala le glasbo s posnetkov, ki niso bili nikoli izdani ali dani v prodajo ali drugače ponujeni javnosti, to je demo posnetke nastopajočih skupin z namenom preizkusa delovanja ozvočenja.

8. Pod pojem komercialni fonogram spadajo tiste izdaje zvočnih posnetkov, ki so namenjene tržni eksploataciji s kakršnokoli obliko prodaje oziroma so bile dane javnosti na voljo na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo (interaktivno). Določba 130. člena ZASP pa ne zajema nekomercialnih fonogramov, na primer posnetkov RTV organizacij, namenjenih za njihove oddaje, neizdanih fonogramov, ki so namenjeni le za dokumentacijo ali zasebno uporabo glasbenikov ipd.(2) Lastnost komercialnosti je torej pogojena tako z namenom ustvaritve fonograma kot tudi z njegovo dostopnostjo javnosti.(3)

9. Pritožnikovo tolmačenje pojma komercialni fonogram je glede na določbo 130. člena ZASP preširoko. Ni namreč komercialen že vsak fonogram, ki je priobčen javnosti.(4) Zato v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so se fonogrami pred prireditvami/med odmori predvajali javnosti (naključnim obiskovalcem prireditve), ni odločilnega pomena. Bistveno je, da so bili sporni fonogrami ustvarjeni z namenom preizkusa ozvočenja, prav tako pa nikoli niso bili izdani niti interaktivno dostopni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka na obravnavanih prireditvah predvajala zgolj nekomercialne fonograme (neizdane demo posnetke z namenom tonske vaje).

10. Pritožbeni očitek o napačni uporabi dokaznega bremena ni utemeljen. Zmotno je pritožnikovo stališče, da se obstoj pravice tožeče stranke do nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov domneva. Kot že poudarjeno, ima tožeča stranka pravico do nadomestila le v primeru javnega predvajanja komercialnih fonogramov. Tožena stranka je temu konkretizirano nasprotovala, za svoje trditve pa je predložila tudi dokaze. Zato je bilo na tožeči stranki, da ta dokazni uspeh tožene stranke ovrže. Ker pa tožeča stranka ni predložila nobenih drugih dokazov, ki bi potrjevali resničnost njenih navedb glede komercialne narave predvajanih fonogramov, temveč je le vztrajala pri materialnopravno zmotni razlagi pojma komercialni fonogram, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokaznega bremena ni zmogla (prim. 212. člen ZPP).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja o napačni dokazni oceni. Tožeča stranka je z listinskimi dokazi in z zaslišanjem terenskih zastopnikov dokazala le, da so se na prireditvah predvajali fonogrami(5), ne pa tudi, da so bili ti komercialne narave. Tožena stranka pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke M. A. in priče Č. B. ter s pisnima izjavama tonskih tehnikov D. S. in T. H. (priloga B4 in B5) dokazala, da so bili na vseh enajstih prireditvah predvajani le neizdani demo posnetki z namenom tonske vaje, ki predstavljajo nekomercialne fonograme. Zgolj dejstvo, da se sporni zvočni posnetki nahajajo na zgoščenki, ki jo je predložila tožena stranka (priloga B3), pa še ne pomeni, da gre za komercialne fonograme, kot to zmotno meni pritožnik. Prav tako je nepomembno, da se je s prireditvami dosegala gospodarska korist. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno le, kakšno naravo imajo predvajani fonogrami. Iz doslej navedenega pa izhaja, da tožeča stranka ni dokazala njihove komercialne narave. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo nadomestila pravilna.

Pravdni stroški

12. Tožeča stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Stroški pritožbenega postopka

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Z novelo ZASP-A (Ur. l. RS, št. 9/2001) je bila razširjena definicija pojma „fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene“ tudi na fonograme, ki so bili dani na voljo javnosti v okviru pravice po 32.a členu ZASP. To pomeni, da so plačilu nadomestila za radiodifuzno oddajanje ali za drugo javno priobčitev podvrženi tudi tisti fonogrami, ki se radiodifuzno oddajajo ali drugače javno priobčijo iz interaktivnega vira. Glej Poročevalec DZ, št. 47 z dne 10. 6. 2000. Op. št. (2): Prim. Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 313 in 314. Op. št. (3): Prim. Rejc in Artnak, Miksanje glasbe ter varstvo pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, Pravna praksa, 2015, št. 49-50, str. 16-17. Op. št. (4): Prim. sodbo VSL I Cp 270/2016 z dne 4. 5. 2016. Op. št. (5): Kar med strankama niti ni bilo sporno.