Jedro

Toženec je trdil, da je tožnica za gorsko kolesarjenje vedela že od sklenitve pogodbe dalje, ker je zavarovalni agent poznal toženca in je vedel, da se ukvarja s tem športom. Izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da zavarovalni agent ni vedel, da se toženec ukvarja s športom, in je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica šele s prejemom detektivskega poročila izvedela, da se je toženec že več let pred sklenitvijo pogodbe ukvarjal z gorskim kolesarjenjem. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo prvo vprašanje, na katerega je toženec odgovoril nikalno, postavljeno enostavno in zelo na splošno: "Ali se ukvarjate s športom na zemlji, v vodi ali v zraku? In če da, s katerim". Izkustveno nelogično bi bilo takšno vprašanje razumeti, kot da je treba nanj odgovoriti pritrdilno le, če se stranka ukvarja z nevarnim športom. Še posebej, ker temu sledi vprašanje o rizičnih športih, na katerega je toženec prav tako odgovoril nikalno.

Detektivska pogodba ima naravo pogodbe o naročilu (mandatna pogodba). Vendar pooblastilo stranke dano detektivski agenciji nima enake narave kot pooblastilo pooblaščencu v pravdnem postopku. Iz same narave pogodbe ne izhaja in tudi zakon ne določa, da naj bi se štelo, da se v trenutku seznanitve detektivske agencije z določenim dejstvom domneva, da se je s tem podatkom seznanil tudi pooblastitelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 371,86 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavarovalna pogodba po polici nezgodnega zavarovanja razveljavi z dnem sklenitve pogodbe 1. 9. 2018 (I. točka izreka) ter da je toženec tožnici dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 1.900,66 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec in predlaga njeno spremembo, tako da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je tožnica zamudila trimesečni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka. Iz pooblastila detektivski agenciji je razvidno, da je že takrat pri tožnici obstajal sum o toženčevem zamolčanju podatkov. Rok je zato potekel najkasneje z dnem 11. 6. 2020. Po sodni praksi se šteje, da rok prične teči na dan, ko zavarovalnica izve za kršitev pogodbe, četudi še z gotovostjo ne ve, ali je bila kršitev resnična. Preverjanju tega suma je namenjen trimesečni rok. Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 125/2014 z 19. 2. 2015 izpostavlja, da je zavarovalnica pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z zavarovanji, zato ne zadošča, kaj je tožnica vedela, ampak kaj bi ob ustrezni profesionalni skrbnosti morala vedeti.

Pooblaščenčeva dejanja imajo enak učinek, kot če bi jih storila stranka sama, zato je treba šteti za dan, ko je tožnica izvedela za domnevno kršitev, dan, ko je zanjo izvedela detektivska agencija. Detektivska agencija je fotografije s spleta pridobila že 20. 3. 2020. Toženec nobenega podatka ni namerno zamolčal. Na vsa vprašanja je odgovoril nikalno, ker je ocenil, da zahtevani podatki bodisi niso relevantni bodisi je zavarovalni agent za njih vedel. Večina zamolčanih podatkov sicer ni takšnih, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe. Tudi vprašanje, če se ukvarja s športom. Na vprašanje je odgovoril nikalno, ker mu je zavarovalni agent dejal, da je pomembno samo, če se ukvarja z nevarnimi športi. Toženec se z nevarnim športom ne ukvarja in zamolčanje tega podatka ni razlog, da tožnica ne bi sklenila pogodbe. Ni dokazano, da se je toženec ukvarjal z ekstremnim gorskim kolesarjenjem downhill. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo priči A. A., da je zamolčanje ljubiteljskega gorskega kolesarjenja razlog za odklonitev sklenitve pogodbe, pri čemer tožnica tega sploh ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo 7. in 212. člen ZPP. Izpovedi priče v tem delu ne bi smelo upoštevati. V nobenem primeru pa gorsko kolesarjenje ne predstavlja okoliščine, zaradi katere tožnica ne bi sklenila pogodbe. Zavarovalnica bi v takšnem primeru zahtevala le doplačilo premije skladno z 933. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo, se opredelila do pritožbenih navedb in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z ugovorom zastaranja pritožbeno sodišče soglaša z dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevala razveljavitev zavarovalne pogodbe pred potekom treh mesecev od dneva, ko je izvedela za neresničnost prijave ali za zamolčanje (tretji odstavek 932. člena OZ).

6. Tožnica je zatrjevala več kršitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je lahko vsaka izmed zatrjevanih kršitev ob izpolnjenih pogojih samostojen razlog za razvezo pogodbe. Pravilno je ugotovilo, da je toženec ob sklenitvi pogodbe namenoma zamolčal, da se rekreativno ukvarja z gorskim kolesarjenjem. Gre za okoliščino takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari.

7. Tožnica je v tožbi in med postopkom trdila, da je za gorsko kolesarjenje prvič izvedela, ko je prejela detektivsko poročilo. Detektiva je pooblastila zaradi nenavadnih okoliščin nastanka domnevnega škodnega dogodka in ker zavarovanec ni predložil medicinske dokumentacije, ne pa zaradi suma, da se toženec ukvarja s športom. Tudi toženčev ugovor nepravočasnosti uveljavljanja zahtevka po tretjem odstavku 932. člena OZ je temeljil na dejstvih, povezanih z njegovim zdravstvenim stanjem. Trdil je, da je zavarovalnica že veliko prej razpolagala z zdravstveno dokumentacijo in toženčevim zdravstvenim kartonom in je glede nastanka poškodb sum obstajal že 11. 3. 2020, ko je pooblastila detektivsko agencijo. Ker je bil razlog za razveljavitev pogodbe nevarna športna dejavnost, je za odločitev o zadevi bistveno zgolj, kdaj je tožnica izvedela, da se toženec ukvarja z gorskim kolesarjenjem.

8. Toženec je trdil, da je tožnica za gorsko kolesarjenje vedela že od sklenitve pogodbe dalje, ker je zavarovalni agent poznal toženca in je vedel, da se ukvarja s tem športom. Izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da zavarovalni agent ni vedel, da se toženec ukvarja s športom, in je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica šele s prejemom detektivskega poročila izvedela, da se je toženec že več let pred sklenitvijo pogodbe ukvarjal z gorskim kolesarjenjem. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2014 z 19. 2. 2015 z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj tožnica pred prejemom detektivskega poročila ni vedela, niti sumila, da je toženec zamolčal podatke v zvezi z ukvarjanjem s športom. Sum tožnice se je namreč nanašal le na vprašanje toženčevega resničnega zdravstvenega stanja in vprašanje resničnosti mehanizma oz. okoliščin nastanka poškodbe. Tudi iz danega pooblastila ne izhaja nič konkretnega o morebitnem ukvarjanju ali sumu ukvarjanja toženca s športi. Gre za povsem splošno pooblastilo, naj se opravi podrobna terenska preiskava škodnega dogodka.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da se za dan, ko je tožnica izvedela za toženčevo udejstvovanje na športnem področju, upošteva dan, ko je bila detektivska agencija seznanjena s fotografijami toženca. Tožnica in detektivska agencija sta sklenili pogodbo o izvedbi detektivskih storitev. Detektiv lahko za stranko opravlja dejavnost le na podlagi pisnega pooblastila, iz katerega je razvidno področje zbiranja informacij na podlagi zakona, namen zbiranja informacij in obseg danega pooblastila.1 Detektivska pogodba ima naravo pogodbe o naročilu (mandatna pogodba). Vendar pooblastilo stranke dano detektivski agenciji nima enake narave kot pooblastilo pooblaščencu v pravdnem postopku. Iz same narave pogodbe ne izhaja in tudi zakon ne določa, da naj bi se štelo, da se v trenutku seznanitve detektivske agencije z določenim dejstvom domneva, da se je s tem podatkom seznanil tudi pooblastitelj.

10. Toženec v nasprotju s prepričljivo in medsebojno skladno dokazno oceno pavšalno navaja, da podatkov ni zamolčal namerno, ampak ker je mislil, da je pomembno le, če se ukvarja z nevarnimi ali tekmovalnimi športi, kar naj bi potrdil zavarovalni agent. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo prvo vprašanje, na katerega je toženec odgovoril nikalno, postavljeno enostavno in zelo na splošno: "Ali se ukvarjate s športom na zemlji, v vodi ali v zraku? In če da, s katerim". Izkustveno nelogično bi bilo takšno vprašanje razumeti, kot da je treba nanj odgovoriti pritrdilno le, če se stranka ukvarja z nevarnim športom. Še posebej, ker temu sledi vprašanje o rizičnih športih, na katerega je toženec prav tako odgovoril nikalno. Ob predočenju toženčevih izjav zaslišanemu zavarovalnemu agentu je B. B. sicer deloma nejasno izpovedal, da je tožencu dejal, da so mišljeni nevarni oz. tekmovalni športi in da njegov odgovor velja za splošna vprašanja v športu, takoj za tem pa dodal, da če je toženec že na splošno vprašanje o športih odgovoril nikalno, potem je logično, da je odgovor na naslednje vprašanje o rizičnih športih nikalen. Iz celotne izpovedbe B. B. je nedvomno mogoče razbrati, da je tožencu postavljal vprašanja skladno z obrazcem in je prvo vprašanje razumel kot splošno vprašanje. Izrecno je izpovedal, da če stranka na prvo vprašanje odgovori nikalno, pomeni, da se s športom sploh ne ukvarja, če pa odgovori pritrdilno, nadalje raziskuje, s katerim športom se ukvarja ter na kakšen način, tekmovalno ali rekreativno. Če bi mu toženec odgovoril, da se ukvarja z gorskim kolesarjenjem, bi ga vprašal, ali tekmovalno ali rekreativno, vendar ker je že na splošno vprašanje odgovoril nikalno, njegovih športnih aktivnosti nadalje ni več ugotavljal. Čeprav je toženca poznal že vrsto let, ni vedel, da se ukvarja s športom in tudi ni bil seznanjen s predhodnim uveljavljanjem zavarovalnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino postavljenih vprašanj in izpovedbo zavarovalnega agenta B. B. utemeljeno zaključilo, da je toženec zavestno zamolčal okoliščine o športni aktivnosti.

11. Pravilna je tudi ocena, da gre pri gorskem kolesarjenju za takšno dejavnost, zaradi katere tožnica s tožencem ne bi sklenila zavarovalne pogodbe pod enakimi pogoji, če bi ji bilo ob sklepanju znano, da se ukvarja s tem športom. Sodišče prve stopnje v tem delu ni odločalo mimo trditvene podlage. Tožnica je trdila, da se je toženec že pred domnevnim škodnim dogodkom in tudi kasneje ukvarjal z nevarnim športom, da se ukvarja z gorskim kolesarstvom in je aktiven v kolesarskem društvu. Ni odločilno, da je mestoma navedla v oklepaju, da se toženec ukvarja z disciplino gorskega kolesarjenja downhill, med postopkom pa je bilo ugotovljeno, da se ukvarja z disciplino SLO Enduro. Bistveno je, da je trdila, da se je toženec ukvarjal z gorskim kolesarjenjem, ki se uvršča v kategorijo rizičnih oz. nevarnih športov, da je v takšnih primerih zavarovalna premija višja in tožnica takšne pogodbe ne bi sklenila, če bi bila seznanjena z vsemi dejstvi. Slednje je prepričljivo potrdila priča A. A., ki je kot referentka zaposlena pri tožnici na področju osebnih zavarovanj. Izpovedala je, da se gorsko kolesarjenje razvršča med nevarne športe in je v takšnih primerih zavarovalna premija višja. Pritožba ne izpostavlja nobenega tehtnega razloga, zakaj naj bi bila izpovedba A. A. neverodostojna.

12. Ali preostala domnevno zamolčana dejstva predstavljajo takšne okoliščine, da zaradi njih tožnica ne bi sklenila enakega zavarovanja, ni bistveno. V konkretnem primeru 933. člen OZ, na katerega se sklicuje pritožba, ni uporabljiv. Navedeni člen se nanaša na primere, ko je zavarovalec podal neresnično prijavo ali je opustil dolžno obvestilo, pa tega ni storil namenoma. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je toženec namenoma zamolčal, da se ukvarja s športno dejavnostjo.

13. Ker glede na navedeno v pritožbi izpostavljeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo priglašeni strošek za sestavo odgovora na pritožbo 300 EUR (500 točk), pavšalni znesek za izdatke za stranko 4,80 EUR in DDV 67,06 EUR, skupaj 371,86 EUR. Ta znesek je toženec dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Prim. prvi odstavek 25. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1), ki določa, da detektiv opravlja dejavnosti izključno na podlagi pisnega pooblastila, iz katerega je razvidno področje zbiranja informacij iz tega zakona, namen zbiranja informacij in obseg danega pooblastila. V primeru sklenjene pogodbe med detektivom in stranko mora biti pooblastilo priloga pogodbe.