Jedro

Revizija ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 965, št. 970 in št. 271, vl. št. 17 k.o... ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 984, vpisane pri vl. št. 1 iste k.o... Istočasno je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za potrebe navedenih gospodujočih zemljišč obstoji v breme tožeče stranke kot lastnika parc. št. 984 in 986, vl. št. 1 k.o..., služnostna pravica hoje in voženj z vsemi kmetijskimi stroji. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, nakar je tožena stranka proti takšni odločitvi vložila revizijo, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim sklepom takšno odločitev potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavržena revizija tožene stranke, je ta vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala njeno razveljavitev. Vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče tožečo stranko, ki v tožbi na ugotovitev obstoja služnosti ni označila vrednosti spornega predmeta, pozvati, naj to stori. Šele potem bi lahko bilo odločeno o dopustnosti revizije. Tožena stranka je postavljena v neenakopraven položaj in prikrajšana za zakonsko določeno pravno sredstvo, kar je v nasprotju z Ustavo RS. Zaradi napačne razlage določil ZPP je tožena stranka onemogočena v izvrševanju ustavno varovanih pravic.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 186. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 (ZPP/77) bi morala tožeča stranka, ki je vtoževala ugotovitev neobstoja služnosti, v tožbi, ker predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta. Tega ni storila niti v tožbi, niti na prvem naroku za glavno obravnavo (40. člen ZPP/77), niti kasneje, tožena stranka pa se v enakih okoliščinah ni poslužila svoje pravice do predlaganja vrednosti spornega predmeta. Upoštevajoč določbe ZPP/77 (tožba je bila namreč vložena dne 19.9.1990) je sodišče druge stopnje - ob izhodišču, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in da je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja - pravilno ugotovilo, da bi morala biti pravica do revizije zagotovljena že z navedbo spornega predmeta v tožbi in da se glede na navedene zakonske določbe tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 (ZPP/99).

Tožena stranka je nasprotno tožbo zaradi ugotovitve obstoja služnosti vložila dne 19.11.2001, pri čemer pa je po določbah ZPP/99 označila vrednost spornega predmeta z zneskom 300.000 SIT. Takšna navedba vrednosti pa glede dovoljenosti revizije nasprotuje določbi drugega odstavka 367. člena ZPP/99. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo dovoljeno revizijo le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Znesek 300.000 SIT kot vrednost spornega predmeta prej navedenega mejnega zneska ne presega, zaradi česar je sodišče druge stopnje utemeljeno sprejelo stališče, da revizija ni dovoljena tudi v navedenem obsegu in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o njenem zavrženju (prvi odstavek 374. člena ZPP/99).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP/99.