Jedro

Revizija zatrjuje, da sta bila tožba in poziv toženi stranki napačno vročena v slovenskem in ne srbskem jeziku, vendar iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da je zaprošena država (Srbija) izvršitev takšne vročitve zavrnila, kar bi glede na določilo 4. člena Haaške konvencije o civilnem postopku lahko storila, če bi ocenila, da bi takšne vrste vročitev lahko škodovala njeni suverenosti ali varnosti. Poleg tega se na podlagi drugega odstavka 1. člena Konvencije vse težave, ki bi nastale v zvezi s konzulovo prošnjo (za vročitev), rešujejo po diplomatski poti. Citirani člen pomeni, da je v primeru vročanja po diplomatski poti tudi za reševanje težav, ki bi se pojavile v zvezi z vročitvijo pisanj v jeziku, ki ni jezik zaprošene države, predvidena diplomatska pot, zato takšnih "težav" tožena stranka ne more reševati v sodnem postopku (v obravnavani zadevi s sklicevanjem na bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

Ob upoštevanju določil 2. člena in 1. točke prvega odstavka 6. člena Konvencije je dopuščeno tudi vročanje neposredno po pošti, torej brez prevoda, če naslovnik pošiljko sprejme. Glede takega načina vročanja je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da prevod pisanja ni odločilen za pravilnost vročitve, če naslovnik pošiljko sprejme.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova stroškov dopisništva 20.716,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2003 do plačila, v preostalem pa je obrestni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Naložilo ji je tudi plačilo neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 20. 3. 2001 do 31. 5. 2002 (2. točka izreka) in plačilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s plačevanjem prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Zaradi nesklepčnosti je zavrnilo zahtevek, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da je ta dolžna z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, zahtevek za plačilo stroškov za posebno nego in prehrano in zahtevek za plačilo odškodnine za prestani strah ter za pretrpljene telesne, duševne bolečine in strah med zdravljenjem, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tožbo s prilogami vročilo toženi stranki s poštno povratnico in tudi po diplomatski poti. Ker je ta odgovorila na tožbo v srbskem jeziku, jo je sodišče pozvalo, naj predloži prevod v slovenskem jeziku. Tožena stranka ni ravnala skladno s tem pozivom, zato je sodišče odgovor na tožbo na podlagi četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) zavrglo in o zadevi izdalo zamudno sodbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani (t. j. ugodilni) del sodbe v 1. in 3. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da prisojene zamudne obresti tečejo od zapadlosti do plačila oziroma dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže višine glavnice, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Glede odločitve o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti je revizijo dopustilo, ni pa je dopustilo glede zavrnitve pritožbe o 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri vodenju postopka upoštevalo samo slovensko nacionalno pravo. Tudi pritožbeno sodišče, ki je preverjalo zakonitost izvedenega sodnega postopka, ni upoštevalo Haaške konvencije o civilnem postopku z dne 1. 3. 1954 (v nadaljevanju: Konvencija, Ur. l. FLRJ, dodatek št. 6/62), čeprav imata status države pogodbenice tako Republika Slovenija kot Srbija. S tem je utemeljen razlog iz 3. točke 390. (najbrž je mišljena 3. točka prvega odstavka 370.) člena ZPP. V skladu s prvim členom Konvencije bi morala biti tožba in poziv na odgovor na tožbo prevedena v srbski jezik. Ker sta bili vlogi toženi stranki po diplomatski poti vročeni v slovenskem jeziku, ji je bila s tem kršena možnost obravnavanja pred sodiščem in pravica, da uporablja svoj jezik. Podan je revizijski razlog iz 1. in 2. točke 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom (točke 7, 8 in 9) 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. V uvodu revizije je sicer navedeno, da je vložena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje (o nedopustitvi revizije?), vendar se po vsebini revizija v celoti nanaša na izpodbijanje pravilnosti drugostopenjske sodbe, zato se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na presojo te odločbe. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je očitek revizije, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 7., 8. in 9. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer zaradi napak sodišča prve stopnje pri vročanju tožbe ter poziva toženi stranki v zvezi z odgovorom na tožbo (po oceni revizije bi ji morala biti vročena v prevodu v srbski jezik). Kadar je treba kaj vročiti osebi v tujini, se opravi vročitev po diplomatski poti, če v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu ni drugače določeno (prvi odstavek 135. člena ZPP). Takšen mednarodni sporazum predstavlja tudi Haaška konvencija o civilnem postopku. V prvem odstavku 1. člena Konvencije je določeno, da se bo v državah pogodbenicah v civilnih in trgovinskih zadevah vročanje pisanj namenjenih osebam, ki se nahajajo v tujini, opravljalo na prošnjo, ki jo bo konzul države prosilke naslovil na pristojni organ zaprošene države; prošnja, ki mora vsebovati navedbo organa, ki pisanje pošilja, ime in lastnost strank, naslov prejemnika in naravo pisanja, mora biti sestavljena v jeziku zaprošene države; pristojni organ, kateremu so bila pisanja poslana, bo konzulu poslal dokazilo o vročitvi, oziroma sporočil, zakaj vročitev ni bila opravljena. V 3. členu je med drugim določeno, da se prošnji priloži pisanje, ki se vroča, v dveh izvodih. Če je pisanje sestavljeno bodisi v jeziku zaprošene države bodisi v jeziku, dogovorjenem med dvema državama, ali če mu je priložen prevod v enega od teh jezikov, zaprošeni organ opravi vročitev pisanja na način, ki je predpisan z notranjo zakonodajo zaprošene države.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila toženi stranki tožba vročena z navadno pošiljko, pa tudi po diplomatski poti (Ministrstvo za pravosodje je v dopisu z dne 20. 11. 2003 sodišču prve stopnje poslalo dokaz o vročitvi). Po diplomatski poti ji je bil vročen tudi poziv, naj odgovor na tožbo, katerega je vložila v srbskem jeziku, predloži v prevodu v slovenski jezik. Ugotovitve sodišča o opravljeni vročitvi in o načinu vročitve (diplomatska pot) predstavljajo ugotovitve dejanske narave, na katere je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Revizija sicer zatrjuje, da sta bila tožba in poziv toženi stranki napačno vročena v slovenskem in ne srbskem jeziku, vendar iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da je zaprošena država (Srbija) izvršitev takšne vročitve zavrnila, kar bi glede na določilo 4. člena Konvencije lahko storila, če bi ocenila, da bi takšne vrste vročitev lahko škodovala njeni suverenosti ali varnosti. Poleg tega se na podlagi drugega odstavka 1. člena Konvencije vse težave, ki bi nastale v zvezi s konzulovo prošnjo (za vročitev), rešujejo po diplomatski poti. Citirani člen pomeni, da je v primeru vročanja po diplomatski poti tudi za reševanje težav, ki bi se pojavile v zvezi z vročitvijo pisanj v jeziku, ki ni jezik zaprošene države, predvidena diplomatska pot, zato takšnih "težav" tožena stranka ne more reševati v sodnem postopku (v obravnavani zadevi s sklicevanjem na bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

9. Ob upoštevanju določil 2. člena in 1. točke prvega odstavka 6. člena Konvencije je dopuščeno tudi vročanje neposredno po pošti, torej brez prevoda, če naslovnik pošiljko sprejme. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožba vročena toženi stranki tudi po navadni pošti, torej je pošiljko sprejela. Glede takega načina vročanja je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sklep II Ips 430/2006 z dne 15. 2. 2007), da prevod pisanja ni odločilen za pravilnost vročitve, če naslovnik pošiljko sprejme.

10. Revizija neutemeljeno očita kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo (kot je razvidno iz revizijskih navedb je za toženo stranko sporna izpolnitev pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, t. j. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor). Kot izhaja iz vsega zgoraj obrazloženega pri vročanju tožbe toženi stranki v odgovor ni bilo napak, zato drugostopenjska sodba pravilno ugotavlja, da je bil za izdajo ugodilnega dela izpodbijane zamudne sodbe izpolnjen tudi pogoj glede vročanja. Prav tako neuspešen je revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi v podkrepitev obstoja te kršitve je revizija zatrjevala napake pri vročanju tožbe in poziva, ki glede na zgoraj obrazloženo niso dokazane.

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek kršitve 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Na takšno kršitev bi se lahko tožena stranka uspešno sklicevala, če bi ji sodišče zavrnilo zahtevo za uporabo svojega jezika na narokih in ob drugih procesnih dejanjih pred sodiščem (prvi odstavek 102. člena ZPP). Do nastopa takšnega primera v obravnavani zadevi, v kateri je bila zaradi pasivnosti tožene stranke izdana zamudna sodba, niti ni moglo priti.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizija nižjima sodiščema očita, da nista upoštevali določil Konvencije. Vrhovno sodišče je že zgoraj obširno pojasnilo razloge, zakaj ta določila pri vročanju toženi stranki niso bila kršena. O zmotni uporabi materialnega prava revizija drugih navedb ne vsebuje. Tožena stranka ima sicer pravni interes za vložitev revizije zgolj glede tistega dela izpodbijane ugodilne sodbe, v katerem ji je naloženo plačilo stroškov dopisništva (vrednost spornega predmeta dosega revizijski prag iz drugega odstavka 368. člena ZPP). Pravilno uporabo materialnega prava je zato Vrhovno sodišče preizkusilo le glede tega dela izpodbijane sodbe.

14. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so dogovorjeni stroški za dopisniško mesto v Ljubljani znašali 3000 DEM mesečno (tožeča stranka vtožuje navedene stroške za čas od 20. 3. 2001 do 31. 5. 2002). Ker tožena stranka teh zneskov tožeči stranki ni poravnala, je sodišče tožbenemu zahtevku za njihovo plačilo (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pravilno ugodilo. 15. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.