Jedro

Izhodišče pri preizkusu so enake značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in videza domnevno kršečega izdelka. Pri tem je treba primerjati videz izdelka, kakor je ta opredeljen v registraciji, z videzom domnevno kršečega izdelka. Varovan je namreč takšen videz izdelka in ne eden od več mogočih videzov izdelka, kot je predložen sodišču kot priloga. Ti vzorci, ki so bili predloženi sodišču, lahko prikazujejo le eno od mogočih oblik, ne pa tudi že vseh mogočih.

Izhodišče pri presoji so ujemajoče se značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in domnevno kršečega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 282,78 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala prepoved uvoza, prodajanja in vsakršnega drugega gospodarskega izkoriščanja posode, ki naj bi bila imitacija posode tožeče stranke „Superbacinella Stella“, zavarovane z modelom skupnosti št. 000339262-0001, umik vseh imitacij posod iz prometa, odstranitev vsega oglaševalskega materiala glede teh posod, in objavo uvoda sodbe.

2. Hkrati s tožbo je vložila še predlog za izdajo začasne odredbe. S predlogom za izdajo začasne odredbe je v bistvenem delu tožeča stranka predlagala prepoved uvoza, trženja in vsakršnega drugega gospodarskega izkoriščanja posode, ki naj bi bila imitacija posode tožeče stranke „Superbacinella Stella“, zavarovane z modelom Skupnosti št. 000339262-0001, naložitev denarne kazni v primeru kršitve in zaseg posod in oglaševalskega materiala.

3. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da tožena stranka krši pravice tožeče stranke iz modela Skupnosti. Kršila naj bi jih tako, da tožena stranka zavestno daje v promet izdelek, ki je ponaredek z modelom tožeče stranke zavarovanega videza izdelka.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je sicer, da tožeča stranka je imetnica modela modela Skupnosti št. 000339262-0001. Z njim je zavarovana oblika plastične posode ovalne oblike z dvema ročajema za prenašanje. Tožena stranka daje v promet podoben izdelek srbskega izdelovalca A. A., ki je registriran kot mednarodni model pri WIPO pod št. DM/084418, registriral ga je prav dobavitelj tožene stranke A. A. iz Beograda.

5. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala kršitve. Pri svojem preizkusu utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe se je prvostopenjsko sodišče omejilo na morebitno kršitev pravic iz modela. Ali je tožena stranka konkurirala nelojalno in bi bila lahko nemara izdaja začasne odredbe utemeljena na tem pravnem temelju, prvostopenjsko sodišče ni preizkušalo.

6. Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da je njena posoda prva ovalna posoda z dvema ročajema. Varstvo oblike bi se moralo raztezati na vse modele, ki informiranemu uporabniku ne dajejo splošno drugačnega vtisa. Očitno naj bi bilo v tej zadevi, da gre za poskus kopiranja uveljavljenega produkta tožeče stranke z majhnimi spremembami. V izpodbijanem sklepu naj bi bile neutemeljeno povzete ugotovitve o razlikah med oblikama modelov. Te razlike naj bi bile nepomembne. Presoja bi morala potekati na splošno tako, da bi povzela skupni učinek delov. Ne bi smela zgolj analitično, razdrobljeno in podrobno naštevati razlike med modeloma. Celotni vtis naj bi bil takšen, da gre za isti izdelek. Primerjati bi se smele le tiste lastnosti, ki so vsebovane v listini o registraciji modela z lastnostmi, ki jih ima domnevni ponaredek. Pri presoji ponaredka bi bilo zato potrebno izpustiti tiste razlike, ki se ne opirajo na v potrdilu o registraciji modela navedene lastnosti. Razlike naj bi bile tako majhne, da so nezaznavne. Tožena stranka naj bi ponaredek tržila celo ob uporabi črtnih kod tožeče stranke, kar naj bi ustvarilo v očeh kupcev vtis, da gre za isti izdelek.

7. Nepravilna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni sklicevala na nelojalno konkuriranje. To naj bi storila tako, da se je sklicevala na vse navedeno v točki I. 8. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. V odgovoru navaja, da je videz posode, ki jo je uvažala, zavarovan kot mednarodni model št. DM/084 418. Te pravice tožeča stranka ni izpodbijala. Z začasno odredbo naj ne bi bilo dopustno izvotliti izključne pravice imetnika mednarodnega modela, ker bi se s tem izničil pomen mednarodnega modela, še preden bi se sodišče prepričalo o dejstvih, potrebnih za glavno odločitev. Navaja še, da posod ne izdeluje in jih tudi ne prodaja več. V nadaljevanju postavlja še vrsto trditev v zvezi s dajanjem posod v promet. 9. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

I. KRŠITEV MODELA SKUPNOSTI

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica registriranega modela Skupnosti št. 000339262-0001. Te ugotovitve, kot tudi drugih ugotovitev glede podobnosti in razlik med obema izdelkoma pritožnik ne izpodbija. Izpodbija le presojo sodišča o pomenu razlik.

11. Model Skupnosti je urejen v Uredbi št. 6/2002 o modelih Skupnosti (v nadaljevanju: UMS). Spremenjena je bila z Uredbo št. 1891/2006. V UMS je urejeno materialno pravo, vendar dokaj obsežno tudi procesno pravo, vključno s postopanjem v pravdnem postopku in sodno pristojnostjo (čl. 79 in nasl. UMS). Preizkus obstoja kršitev modela tožeče stranke se mora opraviti torej na temelju UMS.

12. Za presojo utemeljenosti predloga tožeče stranke, in pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, se smiselno uporabljajo za istovrstne postopke veljavna pravila nacionalnega prava (čl. 88 ods. 3 Uredbe). V tej zadevi se torej uporablja 123. člen ZIL-1, ki se med drugim uporablja tudi za modele (črka a) 1. odstavka 123. člena ZIL-1).

13. Pritožbeno sodišče je, enako kot že pred njim prvostopenjsko sodišče presodilo, da tožeča stranka ni izkazala kršitve modela Skupnosti s stopnjo verjetnosti (črka b) 1. odstavka 123. člena ZIL-1). To je ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe; če manjka ta predpostavka, začasne odredbe ni dopustno izdati.

14. Z modelom Skupnosti se zavaruje videz izdelka (čl. 4 ods. 1 UMS). Registrirani model Skupnosti daje imetniku izključno pravico do njegove uporabe in do tega, da prepreči njegovo uporabi vsaki tretji osebi, ki nima soglasja imetnika modela (čl. 19 ods. 1 st. 1 UMS).

15. Z modelom Skupnosti se varuje videz izdelka zoper izdelek z videzom, ki ne daje drugačnega celotnega vtisa kot z modelom varovani videz izdelka (čl. 10 ods. 1 UMS). Če napravi drug (konkurenčen, domnevno kršeči) izdelek drugačen celotni vtis kot z modelom varovani videz izdelka, ni kršitve. Zahteva imetnika modela Skupnosti za varstvo je v takšnem primeru neutemeljena. Merilo, ki ga je potrebno uporabiti za presojo celotnega vtisa je „seznanjeni uporabnik“ (čl. 10 ods. 1 UMS). „Seznanjeni uporabnik“ očitno ni niti strokovnjak, niti povprečni, praviloma neobveščeni uporabnik. Pritožbeno sodišče meni, da se je pri opredelitvi nedoločenega pojma „seznanjeni uporabnik“ treba opreti na definicijo, kot jo je dalo že Višje deželno sodišče v Düsseldorfu: „Pri tem predpostavlja označba „seznanjen“, da uporabnik pozna različne modele, ki obstajajo na zadevnem gospodarskem področju, da ima določena znanja glede elementov, ki jih takšni modeli navadno imajo in da te izdelke na temelju svojega interesa uporablja s precej veliko pozornostjo, ni pa oblikovalec ali pa tehnični strokovnjak“ (odločba OLG Düsseldorf, z dne 31. 1. 2012 – I-20 U 175/11, objavljena tudi v GRUR-RR 2012, 200 (204) – Tablet PC; citirano po Koch v Vögele [izdajatelj]: Geistiges Eigentum – Intellectual Property, 2014, str. 42, r. št. 138).

16. Izhodišče pri preizkusu so enake značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in videza domnevno kršečega izdelka. Pri tem je treba primerjati videz izdelka, kakor je ta opredeljen v registraciji, z videzom domnevno kršečega izdelka (glej Pohar, Prikaz videza izdelka pri registraciji modela, PP 20-21/2016, str. 35; gl. tudi na navedenem mestu opombo pod črto št. 7). Varovan je namreč takšen videz izdelka in ne eden od več mogočih videzov izdelka, kot je predložen sodišču kot priloga. Ti vzorci, ki so bili predloženi sodišču, lahko prikazujejo le eno od mogočih oblik, ne pa tudi že vseh mogočih. Tako je bilo vsaj v tej zadevi.

17. Pritožba je utemeljeno opozorila na to, da barva izdelka ali velikost nista registrirani (str. 4 zgoraj). Tidve značilnosti torej ne moreta biti znaka, glede katerih bi bilo mogoče presojati podobnost ali različnost celotnega vtisa. Kot znaka za ugotavljanje podobnosti tako ni mogoče uporabiti ne barve ne velikosti posode in tudi ne morebitnih razlik v tipu uporabljene plastike. Brez pomena za odločitev v tej zadevi so tudi oznake, torej napis „Stefanplast“ in „Made in Italy“ ter napisi „Superbacinella Stella“ oziroma odsotnost napisov na posodi izdelovalca A. A. 18. Izhodišče pri presoji so ujemajoče se značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in domnevno kršečega. Te značilnosti obstajajo: z modelom varovani videz izdelka je v resnici v grobem podoben videzu izdelka, ki ga prodaja tožena stranka. Oba izdelka sta ovalni plastični posodi z dvema ročajema, ki se prilegata posodi, če sta ročaja zložena (prvostopenjski sklep, r. št. 9 in 11).

19. Kljub tem podobnostim je celotni vtis za seznanjenega uporabnika različen, kolikor je to sploh mogoče preizkusiti v postopku za izdajo začasne odredbe. Razlike so že v obodu posod: zunanja stena posode, s katero naj bi tožena stranka domnevno kršila model tožeče stranke, je rebrasta. Zunanja stena posode tožeče stranke je gladka. Znotraj ima posoda izdelovalca A. A. rob, ki ga z modelom zavarovana posoda nima. Posoda tožeče stranke ima na zgornjem robu dve luknji, ki jih posoda izdelovalca A. A. nima.

20. Tudi ročaja sta oblikovana različno: ročaja z modelom zavarovane posode sta gladka, ročaji na A. A. posodi pa niso takšni: imajo dobro vidne rebraste zareze in vdolbine, na obeh straneh pa prizmatične vdolbine. Stičišča ročajev na posodi tožeče stranke so okrogle oblike, na A. A. posodi pa klinaste oblike.

21. Pritožbeno sodišče se pri preizkusu pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča ni moglo opreti na sodbo SEU C-488/10, ker se nanaša na drugačno zadevo, kot je predložena. Prav tako sodišče ni upoštevalo trditve tožeče stranke v pritožbi, da je zavarovana oblika posode prva z dvema ročajema (pritožba, str. 3), kajti takšne trditve v prvostopenjskem postopku ni dala. Ker črtne kode niso del zavarovanega videza izdelka, do kršitve modela Skupnosti ne more priti z uporabo črtnih kod. Iz istih razlogov so neupoštevne tudi navedbe pritožbe o tržnem položaju obeh strank.

22. Pritožbeno sodišče se tudi ni ukvarjalo s pritožbenim odkazovanjem na navedbe v drugi pripravljalni vlogi, zlasti v točki IX. Ker je tožeča stranka vložila pritožbo zoper prvostopenjski sklep, mora navesti pač takšne razmisleke, s katerimi skuša prikazati nepravilnost razlogov prvostopenjskega sklepa, če želi uspeti s svojo pritožbo. Golo odkazovanje na drugo vlogo, ki ni v neposredni zvezi z izpodbijano odločbo pač ne zadošča. II. NELOJALNA KONKURENCA

23. Pritožba je neutemeljena tudi, kolikor očita prvostopenjskem sklepu, da ni uporabil določb ZPomK-1 o nelojalni konkurenci. Tožeča stranka se je namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno sklicevala na to, da naj bi bila imetnica pravice iz 37. člena ZIL-1. Takšno sklicevanje je sicer zmotno, saj je imetnica modela Skupnosti, in ne modela po pravu Republike Slovenije. Ne glede na to je bilo njeno trditev mogoče razumeti le tako, kot da želi le preizkus morebitnih kršitev iz modela. V točki I svoje vloge je namreč navajala različne trditve, ki se nanašajo tako na domnevno kršitev modela Skupnosti kot tudi nelojalno konkuriranje. Zgolj iz sklicevanja na navedbe v točki I svoje vloge torej ni bilo mogoče sklepati, da želi, da sodišče odloči tudi na temelju določb ZPOmK-1 o nelojalni konkurenci.

III. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

24. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

25. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade v višini 700 OT za odgovor na pritožbo, 50 OT za poročilo stranki, povrnitev materialnih stroškov v višini 2 % in DDV. Po tar. št. 27/6 je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo po tar. št. 18 v višini 500 OT, kar znaša 229,50 EUR. Upravičena je tudi do povrnitve materialnih stroškov 1 % od 500 OT, kar pomeni 5 OT ali 2,29 EUR (3. odstavek 11. člena OT) in DDV od obojega, skupaj torej 282,78 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica plačati v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

26. Ni pa tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v presežku, ker za njen zahtevek ni pravnega temelja. Isto velja tudi za poročilo stranki; to delo je plačano že s nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.