Jedro

Upnik mora navesti banko, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu, ki ga upnik verjetno ni mogel ugotoviti. Sodišče prve stopnje zavrže predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih, če upnik določno ne opredeli banke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (II.točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka) je prvostopno sodišče zavrglo predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova kot nepopoln v delu, ki se nanaša na rubež in prenos denarnega dobroimetja pri banki.

Proti sklepu je upnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v dopolnitvi predloga ni navedla banke, kjer naj se opravijo poizvedbe o dolžnikovem dobroimetju, saj prvo sodišče obenem ugotavlja, da je upnica predlagala postopanje po drugem odstavku 140. člena ZIZ. Ker ni razpolagala s podatkom, pri kateri banki ima dolžnik račun in ker je splošno znano, da tovrstnih informacij banke niso dolžne posredovati na zahtevo niti njenemu pooblaščencu, je v smislu omenjene določbe predlagala sodišču, naj na podlagi zakona opravi predmetne poizvedbe pri vseh bankah, ki so registrirane v Republiki Sloveniji (RS). Po mnenju pritožnice oziroma njenega pooblaščenca je tudi s procesnega stališča neracionalno, da bi v predl-ogu navedla le posamezno banko, saj bi v primeru neuspešne poizvedbe bilo treba vložiti nov predlog.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da upnica na poziv sodišča (glej list. št. 2 spisa) ni dopolnila predloga za izvršbo tako, da bi bil primeren za dovolitev izvršbe na denarna sredstva na dolžnikovih računih. Po določbi prvega odstavka 40.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z drugim odstavkom 140. člena (ZIZ) mora upnik, ki verjetno izkaže, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu, navesti banko, pri kateri naj sodišče opravi poizvedbe o dolžnikovem računu oziroma hraniln-i vlogi. To pomeni, da je sodišče pri dovolitvi predmetne izvršbe vezano na predlog upnika glede navedbe banke, ki jo mora določno opredeliti, sicer tudi ni po upniku izkazana verjetnost, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu. Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZIZ je upravljalec podatkov dolžan upniku, ki s pravnomočnim in izvršilnim naslovom izkaže pravni interes, posredovati, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov, tudi podatke o obstoju in številki računa, na katere-m ima dolžnik denarna sredstva. Skladno s citirano določbo je konkretno neupoštevno zatrjevanje upnice v pritožbi, da tovrstnih informacij banke niso dolžne posredovati, saj niti v pritožbi ne ponudi dokazov (ne izkaže za verjetno), pri kateri banki je skušala pridobiti podatke o dolžnikovem računu. S tem v zvezi upnica v dopolnitvi predloga za izvršbo (glej list. št. 3 spisa) tudi ni določno navedla banke, ko je zgolj pavšalno predlagala sodišču, naj opravi predmetne poizvedbe pri vseh bankah v RS; zato -j odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št.26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.