Jedro

Tožnik ni izkazal verjetnega obstoja okoliščin, na katere se sklicuje v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Za obdobje, v katerem je prišlo do zamude roka, namreč ni predložil nobenega dokaza o zatrjevanih okvarah (npr. računa o popravilu), niti o svojem slabem zdravstvenem stanju, ki bi mu preprečevalo pravočasno vložiti tožbo. Iz predloga celo izhaja, da mu tega na zadnji dan roka ni preprečilo zdravstveno stanje, ampak le okvara računalniške opreme in kopirnega stroja.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 8. 1. 2013 pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo z dne 21. 9. 2012 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno zastopanje na prvi in drugi stopnji v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 5358/2012, v kateri tožnik nastopa kot subsidiarni tožilec, ki je vložil obtožni predlog zoper okrožni državni tožilki – uradni osebi.

Tožnik zaradi prepozno vložene tožbe obenem predlaga tudi vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je za zamudo izvedel zadnji dan roka, saj je do nje prišlo zaradi okvare računalniške programske opreme in napake na kopirnem stroju, ki je ni mogel odpraviti. Vloge pa pred tem ni mogel pripraviti in vložiti zaradi slabega zdravstvenega stanja, ki se je kazalo kot depresija, melanholičnost in težka utrujenost, do česar je prišlo zaradi postopka N 3/2012 pred Okrajnim sodiščem v Krškem za odvzem delne opravilne sposobnosti. V tem postopku je dne 30. 7. 2012 s sklepom tudi prišlo do dejanskega odvzema sposobnosti za vodenje upravnih in sodnih postopkov. Predlaga, naj sodišče njegovemu predlogu ugodi in šteje tožbo kot pravočasno. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Vrnitev v prejšnje stanje predlaga stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek 24. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, če je šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek). V skladu s tretjim odstavkom istega člena je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob njegovi vložitvi, v roku za vložitev predloga pa je treba opraviti tudi zamujeno dejanje.

Iz navedenega izhaja, da so predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje zamuda roka iz opravičenega vzroka, da je stranka zaradi zamude prekludirana, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje v zakonsko predpisanem roku in da skupaj s tem opravi tudi zamujeno procesno dejanje. Katere so okoliščine, ki se štejejo za opravičeni razlog za zamudo, ZUS-1 ne določa. Po ustaljeni sodni praksi gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti ali odvrniti, niti jih ni mogoče pripisati krivdi stranke.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 28. 11. 2012. To pomeni, da bi moral tožnik v naslednjih 30 dneh vložiti tožbo v upravnem sporu, vendar pa je to storil šele 8. 1. 2013, ko je zaradi zamude predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče meni, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja okoliščin, na katere se sklicuje v predlogu. Za obdobje, v katerem je prišlo do zamude roka, namreč ni predložil nobenega dokaza o zatrjevanih okvarah (npr. računa o popravilu), niti o svojem slabem zdravstvenem stanju, ki bi mu preprečevalo pravočasno vložiti tožbo. Iz predloga celo izhaja, da mu tega na zadnji dan roka ni preprečilo zdravstveno stanje, ampak le okvara računalniške opreme in kopirnega stroja.

Ker tožnik ni verjetno izkazal, da je zamudil rok iz opravičenega razloga, je sodišče njegov predlog zavrnilo.

Zaradi zavrnjenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje je prepozna tudi tožba.

Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba, s katero je bil končan upravni postopek, vročena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP (fikcija vročitve).

Tretji odstavek navedenega člena določa, da pusti vročevalec v primeru, ko ni mogoče opraviti osebne vročitve, v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, pisno sporočilo. V njem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta v tem roku ne prevzame, po četrtem odstavku istega člena velja, da je vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, vročevalec pa po preteku roka pusti dokument v naslovnikovem hišnem predalčniku. To pomeni, da v primeru, ko stranka v 15-dnevnem roku ne prevzame dokumenta, vročitev velja za opravljeno 15. dan in ne naslednji dan po preteku roka, ter da za tek roka za vložitev tožbe v upravnem sporu ni pomembno, kdaj je bil dokument puščen v naslovnikovem hišnem predalčniku.

Sodišče na podlagi vročilnice v upravnih spisih ugotavlja, da je bil tožnik o prispeli odločbi obveščen 13. 11. 2012, zato se je 15-dnevni rok za prevzem pošiljke iztekel 28. 11. 2012. Naslednji dan je tako začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, ki se je iztekel 28. 12. 2012. Ker je bila tožba v obravnavanem primeru vložena priporočeno po pošti 8. 1. 2013, torej po preteku zakonskega roka, jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

V zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku sodišče še pojasnjuje, da se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopku odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.