Jedro

S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka za podajšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

Ker je tekom tega upravnega spora bila tožniku izdana odločba Upravne enote, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, torej postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe. To pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je pri naslovnem sodišču 12. 7. 2024 vložil tožbo zoper uvodoma naveden sklep Upravne enote Celje, s katerim je bilo odločeno, da (1.) se prekine postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika do rešitve predhodnega vprašanja in (2.) se tožniku naloži, da upravni organ obvesti o izidu kazenskega postopka takoj po pravnomočnosti sodbe ter (3.) stroški v postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 20. 5. 2024 pri Upravni enoti Celje vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Navedeni so pogoji za izdajo tovrstnega dovoljenja iz prvega in petega odstavka 35. člena, tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2 in neobstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena ZTuj-2, od katerih je izpostavljeno določilo šeste alineje prvega odstavka, da se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V postopku reševanja prošnje je upravni organ po poizvedbi pri Okrajnem sodišču v Celju ugotovil, da je zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Celju vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Postopek, ki teče na Okrožnem sodišču v Celju glede kaznivega dejanja, je predhodno vprašanje. Ker je postopek še v fazi reševanja in bo predvidoma dolgotrajnejši, je upravni organ na podlagi prvega odstavka 147. člena in 148. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo prekinil, dokler pristojno sodišče pravnomočno ne odloči o tem predhodnem vprašanju.

3.Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V tožbi navaja, da je toženka postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca prekinila zgolj iz razloga, ker je tožnik udeležen v kazenskem postopku. Uveljavlja absolutno kršitev pravil postopka, saj izpodbijani sklep ni obrazložen oz. je obrazložitev pomanjkljiva in nerazumljiva, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Gre le za golo sklicevanje na določbe ZTuj-2 in ZUP, ni pa obrazložena ocena, da pri tožniku obstaja dvom v spoštovanje pravnega reda RS, ki je sprejeta zgolj na podlagi dejstva, da je stranka kazenskega postopka, ta pa je šele v začetni fazi (vložitev obtožnice), zato takšnega zaključka ni mogoče postaviti.

5.Čeprav se nanaša konkretni postopek na podaljšanje dovoljenja za bivanje tujca v Republiki Sloveniji, je v obrazložitvi govora o izdaji dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Prav tako ni navedena zakonska določba, po kateri je izdana odločitev. Tožnik predvideva, da je toženka odločitev sprejela na podlagi ocene, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, česar v izpodbijanem sklepu z ničemer ne konkretizira. V sklepu ni s pravno relevantnimi dejstvi in dokazi pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje katerega od pogojev za podaljšanje dovoljenja, temveč gre le za prepis zakonskega določila, kakor tudi posamezne navedbe iz spisovnega gradiva, ki jih ni ovrednotila in obrazložila na način, da bi opravila presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Vztraja, da je izpodbijana odločitev neobrazložena, s čimer je poseženo v njegove obrambne pravice in je kršena pravica do poštenega postopka. Izpodbijana odločitev pomeni tudi poseg v domnevo nedolžnosti. Glede prekinitve postopka ni jasno, kaj je predhodno vprašanje in kateri cilj se v tem primeru varuje. Tožnik meni, da v konkretni zadevi predhodno vprašanje ne obstaja. Tožnik je v kazenskem postopku, za katerega še ni bil obstojen in ni jasno, na čem temelji dvom, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije, ob dejstvu, da je tožnik že več let v Republiki Sloveniji in je to edini razlog, iz katerega izhaja dvom v spoštovanje pravnega reda države. Te določbe se v konkretni zadevi ne more uporabiti, saj prekomerno posega v pravice tožnika, ki s to odločitvijo ne more potovati, ogroženo je bivanje njegove družine v Republiki Sloveniji, ki imajo izdano dovoljenje za bivanje na podlagi združitve družine. S takšnim nepojasnjenim in nerazumnim ravnanjem bo upravni organ, glede na omogočeno nemoteno delo in bivanje v Republiki Sloveniji do pravnomočne odločitve o kazenskem postopku in nadaljnji odločitvi o (ne)podaljšanju dovoljenja, tožnika več let držal v neizvestnosti in ne bo odločil o njegovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, hkrati pa mu bo omogočil bivanje v Republiki Sloveniji brez izdane odločbe.

6.Toženka je sodišču posredovala upravni spis in v odgovoru na tožbo predlagala zavrženje tožbe, saj upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dopusten, saj ne gre za upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) niti drug akt, ki jih je mogoče izpodbijati na podlagi 5. člena ZUS-1. Pojasnila je tudi razloge za izdajo izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka.

7.Tožnik je na navedbe toženke odgovoril v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2024. Toženka pa je v vlogi z dne 15. 10. 2024 odgovorila še na te tožnikove navedbe.

8.Sodišče je tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz naslednjih razlogov:

9.V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zoper sklep o prekinitvi postopka za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Toženka je postopek, ki ga vodi pod številko 214-3039/2024-6203, prekinila, saj je pri reševanju zadeve naletela na predhodno vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same zadeve, to je obstoj kaznivega dejanja, o čemer poteka postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju, čemur pa tožnik nasprotuje.

10.V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

11.Glede na zakonske določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes, ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes pa je izkazan, če si z vložitvijo tožbe v upravnem sporu tožnik lahko izboljša svoj pravni položaj. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu.

12.Tožnik s tožbo predlaga odpravo izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka, podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje. S tožbo v upravnem sporu je torej zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

13.Tekom tega upravnega spora je bila tožniku izdana odločba Upravne enote Celje št. 214-3039/2024-6203-38 z dne 16. 6. 2025, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji z dne 20. 5. 2024 za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Naslovno sodišče je namreč 10. 7. 2025 prejelo tožnikovo tožbo v upravnem sporu, ki je vložena zoper izpodbijano odločbo Upravne enote Celje št. 214-3039/2024-6203-38 z dne 16. 6. 2025, ki jo je tožnik tudi priložil tožbi (po pozivu sodišča na dopolnitev tožbe). Ta (nov) upravni spor se vodi pod opr. št. IV U 95/2025. Tako je sodišče ugotovilo, da postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe št. 214-3039/2024-6203-38 z dne 16. 6. 2025.

14.Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu glede prekinitve postopka sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila. Ker upravni postopek ni več prekinjen, pač pa se je nadaljeval in tudi zaključil z vsebinsko odločitvijo (ki je predmet presoje pred naslovnim sodiščem v zadevi IV U 95/2025), to pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.

15.Sodišče je tako ugotovilo, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tožnik svojega položaja s tožbo ne more izboljšati, zaradi česar je s tem sklepom tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

16.Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave ter izvajalo dokazov, kot je to predlagano v tožbi, ker glede na navedeno niso podane vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

17.Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Prvi odstavek 147. člena ZUP določa: Če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje. Prvi odstavek 148. člena ZUP določa: Organ, ki vodi postopek, mora postopek prekiniti, če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa.

2Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS: sklep I Up 121/2018 z dne 17. 10. 2018, sklep I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019, sklep I Up 86/2021 z dne 30. 3. 2022, sklep I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017 in drugi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6 Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 37

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.