Jedro

Sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja, da je oškodovanka res določene očitke zoper obdolženca pred preiskovalnim sodnikom omilila, vendar bo preizkus verodostojnosti njenih izpovedb še predmet nadaljnjega postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18. 3. 2021, opr. št. II Ks 9207/2021, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. S. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 19. 5. 2021 do 16.00 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 19. 2. 2021 od 16.00 ure dalje. Osumljen je storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora sta se pravočasno pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Obdolženi pa v svoji pritožbi povzema svoje zdravstvene težave ter izraža pripravljenost za zdravljenje. Obžaluje besede, ki jih je izrekel materi in ostalim članom družine. Prosi, da se mu omogoči rehabilitacija, saj bi rad postal vzoren oče in sin.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb obeh pritožnikov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom prvega sodišča pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora zoper obdolženca še vedno podan. Zagovornik sicer kot edini omembe vreden dokaz, s katerim razpolaga okrožno državno tožilstvo, navaja uradni zaznamek oškodovanke D. S. o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, zapisan na Policijski postaji v R. 19. 2. 201, saj naj bi oškodovanka na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 9. 3. 2021 izpovedovala povsem drugače. Sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja, da je oškodovanka res določene očitke zoper obdolženca pred preiskovalnim sodnikom omilila, vendar bo preizkus verodostojnosti njenih izpovedb še predmet nadaljnjega postopka. Dejstvo pa je, da obdolženca ne obremenjujejo zgolj njene izjave, pač pa tudi pričevanji prič M. J. in G. E. ter nenazadnje tudi zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 19. 2. 2021, kar vse je sodišče prve stopnje korektno analiziralo pod omenjeno točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Priča M. J. je prepričljivo opisala v kakšnem stanju je videla oškodovanko kritičnega dne in kaj ji je oškodovanka povedala v zvezi z obdolženčevim početjem, priča G. E., ki je v svojstvu policista opravil ogled kraja kaznivega dejanja, pa je zanesljivo ocenil, da so bile poškodbe na vratih sveže. Tudi ne gre pritrditi zagovorniku, da predmetno kaznivo dejanje ni podano, ker bi morala biti obdolženčeva ravnanja trajajoča in ponavljajoča. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je nasilje zoper oškodovanko izvajal v času od 12. 2. do 19. 2. 2021. V opisu kaznivega dejanja je prav tako neoporečno opisano s kakšnimi ravnanji naj bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj in na ta način uresničil tudi ta zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja. Zato se ne gre strinjati z zagovornikom, da naj bi v obravnavanem primeru šlo morebiti zgolj za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1. 6. Neutemeljeni so očitki obrambe ter obdolženca, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko obdolženec kontinuirano izvaja psihično in fizično nasilje zoper mater) in subjektivne (predkaznovanost, storitev dejanja v času preizkusne dobe, obdolženčeva odvisnost od alkohola, ki je nedvomno povezana z njegovim inkriminiranim ravnanjem) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. 7. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi oziroma oškodovanke, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo in ustrezno argumentiralo okoliščine na podlagi katerih šteje, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, nanje pa je navezalo razumen sklep, da te nevarnosti pri njem ni mogoče odpraviti z blažjim prisilnim ukrepom (hišnim priporom oziroma prepovedjo približanja oškodovanki) in na ta način zagotoviti varnost oškodovanke. Pritožbene navedbe, da bi bil ustrezen nadomestni ukrep tudi prepoved približanja oškodovanki, med katerim bi obdolženec prebival pri prijatelju ali pa v motelu, sodišča druge stopnje ne prepričajo v učinkovitost takšnega milejšega ukrepa, še zlasti ob dejstvu, da obdolženca od ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja ni odvrnila niti pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in enajstih mesecev zapora, saj je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tekom trajanja preizkusne dobe, prav tako pa ni izvrševal določenega mu varstvenega nadzorstva v okviru te prejšnje pogojne obsodbe z zdravljenjem odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.