Jedro

Tožena stranka ni upoštevala zagovora tožnika, da je plačilo globe za prekršek v višini 400,00 EUR zagotovil takoj in da je takoj, ko je prejel odločbo o vrnitvi z rokom za prostovoljno zapustitev Slovenije, državo tudi zapustil, kar pomeni, da se je v tem okviru v celoti podredil pravnemu redu Slovenije. Tožnik v Slovenijo ni vstopil nezakonito in tožena stranka ni ugotovila, da bi že kdaj prej kršil predpise o tujcih v Sloveniji. Tožna stranka ni imela nobene podlage za sklep, da dejstvo, da ni vložil pravnega sredstva zoper odločbo o prekršku, pomeni, da se je strinjal z odločitvijo policije v prekrškovnem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5662/2015-15 z dne 22. 12. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14 -UPB1, 90/14, 19/15 in 47/15 -ZZSDT; v nadaljevanju: ZTuj-2) v upravni zadevi izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji na zahtevo tujca A.A., državljana Bosne in Hercegovine, s stalnim prebivališčem ... BIH, odločila, da se prošnja tožnika, državljana Bosne in Hercegovine, za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je družba A. d.o.o. dne 9. 6. 2015 pri tukajšnjem upravnem organu vložila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v skladu z določilom 37. člena ZTuj-2. Pri preverjanju zadržkov, ki jih ZTuj-2 opredeluje v 55. členu, je upravni organ vpogledal v evidenco policije, v kateri je vpisan prekršek z dne 20. 11. 2014 zaradi kršenja Zakona o tujcih in sicer iz razloga kršenja drugega odstavka 145. člena navedenega zakona, ki govori o nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji in o prebivanju tujca v nasprotju z namenom za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje. Upravni organ je dne 15. 6. 2015 z dopisom zaprosil Policijsko postajo Medvode, ki je navedeni prekršek obravnavala, za posredovanje dokumentacije v zvezi s storjenim prekrškom in z opisom dejanskega stanja in okoliščin prekrška. Policisti so upravnemu organu dne 18. 6. 2015 posredovali njihove ugotovitve in odločbo o vrnitvi tujca. Pri preverjanju uradnih evidenc so policisti ugotovili, da A.A. ne poseduje dovoljenja za prebivanje z namenom zaposlitve. Ob tem so policisti tudi preverjali zakonitost njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter ugotovili, da je vstopil v Slovenijo z namenom turističnega prebivanja, s čimer je izkoristil brezvizni režim z Bosno in Hercegovino. Z zbiranjem obvestil je bilo ugotovljeno, da je A.A. z ostalimi delavci (B.B., C.C. in D.D.) dejansko opravljal delo oz. je pospravljal gradbišče na naslovu ... v Medvodah. V skladu z določili 60. člena ZTuj-2 je tako tujec nezakonito prebival na območju Republike Slovenije, ker si pred vstopom v državo ni pridobil enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in je tako storil prekršek po 2. točki 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, za katerega mu je bil izdan plačilni nalog št. 11065517-6. Ker je iz navedenih okoliščin izhajalo, da je tujec nezakonito prebival na območju Republike Slovenije, kamor je prišel kot turist oz. na obisk sorodnikov, je s tem zavestno kršil zakonodajo in je s strani policijske postaje prejel odločbo, v kateri mu je bil postavljen 8 dnevni rok da prostovoljno zapusti državo. Tujec zoper plačilni nalog in odločbo o vrnitvi ni vložil zahteve za sodno varstvo.

3. Upravni organ je dne 30. 7. 2015 v skladu z določili ZUP z dopisom tujca seznanil z ugotovitvami v postopku in z določili 55. člena ZTuj-2. Dne 20. 8. 2015 je upravni organ prejel tudi pisno izjavo tujčevega pooblaščenca Odvetniške pisarne B. d.o.o., v kateri se je pooblaščenec izjasnil o ugotovitvah v postopku upravnega organa. Odvetniška pisarna navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za delo na črno in da stranka izrecno izpostavlja, da v času obiska sorodnikov ni bila v nikakršnem delovnem razmerju. A.A. naj bi bil dne 20. 11. 2014 na lokaciji ..., Medvode, viden skupaj s stricem E.E., katerega je obiskal v Republiki Sloveniji. Zakaj je E.E. čistil in pospravljal objekt na naslovu ... v Medvodah, stranki ni znano, sama mu je zgolj priskočila na pomoč iz velike hvaležnosti, saj je v času obiska stanovala pri njem. Za opravljeno pomoč ni nikoli prejela nikakršnega plačila. Pooblaščenec izpostavlja, da stranka za opravljeno delo ni prejela plačilo, ker je bistven element »dela na črno«, v konkretnem primeru tako ni mogoče pojmovno govoriti o delu na črno. Odvetniška družba izpostavlja, da domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v ZTuj-2, ni urejena na način, da bi zgolj pravnomočna odločba o kateremkoli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu.

4. Med postopkom ni predložil dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, da navedenega prekrška ni storil. Beseda "lahko" v tem določilu, ki vzpostavlja diskrecijo upravnega organa, pa se povezuje z določilom 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki postavlja dodaten pogoj za izdajo dovoljenja, in sicer, da ni izkazana domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Upravni organ odvetniški pisarni pojasnjuje, da je zakonodajalec v primeru Zakona o tujcih postavil zelo stroge kriterije in glede na citirano določilo ni potrebno, da bi nekdo sploh moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Določilo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenja za prebivanje v Republike Slovenije tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Niti ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj iz navedenega določila to ne izhaja.

5. V postopku ni sporno, da je bila tujcu izdana odločba o prekršku oz. plačilni nalog zaradi kršitve določil 145. člena ZTuj-2, ker se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito, ter da mu je bila dne 20. 11. 2014 izdana s strani Policijske postaje Medvode odločba o vrnitvi tujca. Na navedeno odločbo o prekršku policijske postaje tujec ni vložil pravnega sredstva, ampak je navedeno kazen poravnal, kar pomeni, da prekršek nezakonitega bivanja in dela na črno za njega ni bil sporen. Navedeno dejstvo pa po presoji upravnega organa utemeljuje domnevo iz 6. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, čim nastopi katera izmed okoliščin iz prvega odstavka navedenega člena. To pomeni, da je upravni organ dolžan vlogo zavrniti, čim je ena izmed okoliščin podana. Glede na takšno ureditev in ugotovljeno dejansko stanje, pa niso relevantni ostali ugovori odvetniške pisarne in samega tujca, da v času prekrška ni delal na črno in da je samo njegovemu stricu in D.D. pomagal pri natovarjanju kamiona. Upravni organ ne more slediti tujčevim izjavam na zapisnik glede na to, da iz policijskega zapisnika jasno izhaja, da je bil tujec skupaj z ostalimi delavci viden na gradbišču na naslovu ... v Medvodah, kjer se je nahajal v kombiniranem vozilu družbe A. d.o.o., kjer naj bi se tujec tudi zaposlil. Pri vizualnem pregledu policistov pa je bilo ugotovljeno, da se na odprtem delu vozila nahaja veliko gradbenega materiala in pripomočkov za gradnjo. V razgovoru s policisti pa je D.D. povedal, da ga je dne 20. 11. 2014 poklical E.E., ki je delovodja družbe A. d.o.o., in mu rekel, da ima zanj delo, da gredo počistiti gradbišče, s seboj pa so vzeli še tri fante in sicer A.A. in C.C. in B.B. Iz navedenega očitno izhaja, da ni šlo za sorodstveno pomoč, na katero se sklicuje odvetniška družba, ampak za delo na črno in z njim povezanim nezakonitim prebivanjem.

6. Če se tujec ni strinjal z ugotovitvami v policijskem postopku, pa bi lahko zoper plačilni nalog v določenem roku zahteval sodno varstvo. Na zaslišanju in z dopisom z dne 30. 7. 2015 je bil tujec seznanjen, da se dovoljenje za začasno prebivanje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Seznanjen je bil, da je upravni organ podvomil v dejanski namen njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji. Upravna enota je presodila, da je odločilno dejstvo, da je tujec delal na črno pri družbi A. d.o.o., preden si je pridobil ustrezno dokumentacijo za prebivanje in delo in na ta način v Republiki Sloveniji prebival nezakonito, kljub temu, da je to med postopkom zanikal. Iz policijskega zapisnika dovolj jasno izhaja, da je tujec še pred izdanim dovoljenjem za prebivanje in delo delal pri družbi A. d.o.o.. Po oceni upravne enote je s tem ravnanjem grobo kršil pravni red Republike Slovenije, zaradi česar upravni organ sklepa, da obstaja utemeljen razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Upravna enota meni, da bi se tujec moral že ob odločitvi, da gre skupaj s poslovodjem družbe in ostalimi delavci s kombiniranim vozilom družbe na gradbišče, zavedati posledic svojega ravnanja, in sicer, da mu bo prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji lahko zavrnjena. Pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, je upravni organ upošteval tudi načelo sorazmernosti in pri tem organ ocenjuje, da je nezakonito prebivanje grob prekršek slovenskega pravnega reda in zato je predpisana tudi visoka globa v višini 800 EUR. Tujec je imel možnost v sodnih postopkih dokazovati svojo nedolžnost (glede storjenega prekrška), pa tega očitno ni storil, zato je odločba, s katero je bila izrečena globa zaradi nezakonitega prebivanja, postala pravnomočna, s tem pa tudi policijski opis dejanj, ki iz nje izhajajo, zato upravni organ ne more upoštevati tujčevih in izjav odvetniške pisarne, da v konkretnem primeru ni šlo za delo na črno in posledično nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji.

7. Upravni organ prav tako meni, da z ne izdajo dovoljenja v konkretnem primeru ne bo prekomerno poseženo v tujčevo pravico do dela, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanja javnega reda. Tujec namreč v sodnem postopku ni izkazal, da očitanega prekrška nezakonitega prebivanja ni storil. 8. V tožbi se tožnik sklicuje na določene listine, ki so v upravnem spisu, vključno z zapisnikom zaslišanja in pisno izjavo o ugotovljenih dejstvih oziroma okoliščinah postopka izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji z dne 18. 8. 2015. Glede na navedeno je moč ugotoviti, da je tožena stranka prepričana, da je tožeča stranka kršila slovensko zakonodajo s tem, ko je v času zasebnega obiska prebivala brez potrebnih dovoljenj in opravljala delo brez potrebnih dovoljenj. Navedena sklepa pa sta nedvomno posledica napačno in nepopolno raziskanega in ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni prebivala nedovoljeno ter brez potrebnih dovoljenj, saj je tožeči stranki kot državljanu Bosne in Hercegovine omogočeno prebivanje v Republiki Sloveniji v trajanju 90 dni v obdobju 180 dni, in sicer brez vizuma, z namenom turističnega obiska. In ravno to je počela tožeča stranka. V Republiki Sloveniji je zgolj obiskala svojo družino in prijatelje. E.E. je namreč stric tožeče stranke. Obisk pa nikakor ni trajal dlje kot 90 dni v obdobju 180 dni. Tako je zmotno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka pred vložitvijo prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavestno kršila slovensko zakonodajo.

9. Da tožeča stranka ni prebivala v Republiki Sloveniji dlje kot 90 dni v razmiku 180 dni, je tožeča stranka obrazložila že v svoji pisni izjavi z dne 18. 8. 2015 v točki II.; enako je ugotovila tudi Policijska postaja Medvode, in sicer, da je tožeča stranka vstopila v Republiko Slovenijo z namenom turističnega prebivanja, pri čemer pa ni bilo nikoli ugotovljeno, niti zatrjevano, da bi tožeča stranka ta brezvizni režim prekoračila, na podlagi česar logično sledi, da je tožeča stranka v Republiki Sloveniji prebivala zakonito, saj za turistični obisk v trajanju manj kot 90 dni tujec ne rabi nikakršnega dovoljenja za prebivanje. Navedeno (torej sam namen obiska) je izrecno povedala tožeča stranka tudi na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, in sicer, da je bila na zasebnem obisku pri sorodniku in prijateljih. Na podlagi vsega navedenega tako sledi, da je organ prve stopnje nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje.

10. Tožeča stranka tudi ni nikoli opravljala dela v Republiki Sloveniji in tako tudi ni mogla kršiti slovenske zakonodaje, saj za kratkotrajno prijateljsko pomoč tožeča stranka nedvomno ne potrebuje nikakršnega dovoljenja za delo; nasprotno stališče pa bi nas lahko pripeljalo tudi do absurdne situacije, ko bi bila policija pooblaščena za to, da bi lahko po domovih preverjala, ali tujci na obisku pri prijateljih pomivajo posodo in s tem, če bi sledili stališču organa prve stopnje, opravljajo delo brez potrebnega delovnega dovoljenja in posledično zavestno kršijo slovensko zakonodajo (pri čemer pa gre prvostopni organ še korak dlje, in iz tega izpelje neizpodbojno domnevo, da se takšna oseba tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije).

11. Pri tem pa je tožeča stranka že v pisni izjavi z dne 18. 8. 2015 pojasnila, da v času obiska prijateljev ni bila v nikakršnem delovnem razmerju. Dne 20. 11. 2014, ko je bila okoli 15.00 ure videna na lokaciji ..., Medvode, je bila na tej lokaciji skupaj s sorodnikom, stricem E.E., katerega je obiskala v Republiki Sloveniji. Zakaj je E.E. čistil in pospravljal objekt na naslovu ... v Medvodah, stranki postopka ni znano, sama pa mu je zgolj priskočila na pomoč (iz velike hvaležnosti, saj je v času obiska lahko stanovala pri njem). Za opravljeno pomoč stranka postopka tudi ni prejela nikakršnega plačila - slednje s strani pristojnega organa ni bilo nikoli niti zatrjevano, kaj šele dokazano. Ker je plačilo za opravljeno delo bistven element dela na črno, v konkretnem primeru o delu na črno že pojmovno ni mogoče govoriti.

12. V zvezi s tem stranka postopka izpostavlja še drugo alinejo 7. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1) v povezavi z 9. členom istega zakona, ki jasno določata, da sorodstvena pomoč ne predstavlja dela na črno, pri čemer se kot sorodstvena pomoč šteje brezplačno opravljanje del in storitev za osebo, s katero je v stranski sorodstveni vrsti do vštetega tretjega kolena. Prav tako se v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 7. člena ZPDZC-1 kot zaposlitev na črno izrecno ne šteje kratkotrajno delo. Glede na to, da je stranka postopka sorodniku pri čiščenju in pospravljanju objekta pomagala samo dne 20. 11. 2014 (pristojni organ prav tako ni ugotovil, da bi opravljala kakršnokoli delo pred ali po tem datumu), je šlo v konkretnem primeru kvečjemu za kratkotrajno sorodstveno pomoč, nikakor pa ne za zaposlitev na črno.

13. Da v konkretnem primeru prav zares ni šlo za delo na črno, potrjuje tudi dopis Izjava o dejstvih in okoliščinah prekrška poslovodje gospodarske družbe A., d.o.o., z dne 20. 2. 2015, podana na podlagi Obvestila in pouka odgovorni osebi pravne osebe številka 71016-100/2015-3, z dne 11. 2. 2015. V zadevnem dopisu je poslovodja gospodarske družbe A. d.o.o. pojasnil naslovnemu organu, Finančnemu uradu Republike Slovenije, Finančni urad Brežice, da do storitve prekrška po 2. odstavku 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ni prišlo, saj gospodarska družba A. d.o.o., v spornem obdobju, se pravi 20. 11. 2014 niti pred tem ali po tem datumu, ni opravljala nikakršnih storitev na naslovu ... v Medvodah, zato osebe, ki so se tistega dne nahajale na tem območju, med njimi tudi stranka postopka, nikakor niso opravljale dela po navodilu in za račun gospodarske družbe A. d.o.o., zato tudi ni moglo priti do očitanega prekrška. Sicer je poslovodja gospodarske družbe A. d.o.o. globo za izrečen prekršek v celoti poravnal, vendar zgolj in samo iz razloga uveljavljanja pravice do polovičnega plačila izrečene globe, sicer pa še vedno vztraja pri vseh navedbah iz Izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 11. 2. 2015. Iz navedenega sledi, da je tožeča stranka dne 20. 11. 2014 objekta na naslovu ... v Medvodah ni čistila in pospravljala po navodilih in za račun gospodarske družbe A. d.o.o., vendar je zgolj priskočila na pomoč prijatelju, kar nikakor ni v nasprotju z veljavno slovensko zakonodajo, zato je tožeča stranka tudi ni mogla zavestno kršiti, kot ji to zmotno očita naslovni organ. Kot dokaz med drugim predlaga tudi zaslišanje stranke.

14. Tožeči stranki je znano, da je bila obtožena storitve prekrška po drugi točki drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, na podlagi česar je tudi bil tožeči stranki izdan plačilni nalog št. 11065517-6, ki ga je tožeča stranka v celoti poravnala. Pri tem pa tožeča stranka izpostavlja, da je plačilni nalog plačala iz razloga, ker je bila prepričana, da to mora storiti (kar tudi neposredno kaže na to, da se tožeča stranka v celoti podreja pravnemu redu Republike Slovenije); v pravnem pouku je bila sicer navedena možnost pritožbe, vendar pa tožeča stranka takrat še ni imela pooblaščenca in je kot prava neuka stranka plačilni nalog takoj plačala, da bi se izognila kasnejšim zapletom oziroma še večji globi. Zato je neutemeljen zaključek organa prve stopnje, da plačilo globe s strani tožeče stranke pomeni, da za tožečo stranko očitan prekršek nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji ni bil sporen, saj bi v nasprotnem primeru morala vložiti zahtevo za sodno varstvo.

15. Kot je izpostavilo Upravno sodišče v sodbi z opravilno številko I U 1410/2012 z dne 6. 2 2013, domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, v ZTuj-2 ni urejena na način, da bi pravnomočna odločba o kateremkoli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, da se oseba pravnemu redu ne bo podrejala tudi v prihodnje, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu. Če se navedeno aplicira na konkreten primer, to pomeni, da zgolj domnevna storitev prekrška nezakonitega bivanja in opravljanja dela na območju Republike Slovenije nikakor ne zadostuje za sklep, da se tožeča stranka v prihodnosti ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

16. Temu je treba dodati še dejstvo, da že samo zaprosilo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, na podlagi katerega se vodi predmetni postopek, kaže na to, da želi tožeča stranka zakonito bivati na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako iz predložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je njen poglavitni namen bivanja na ozemlju Republike Slovenije vključitev v organiziran delovni proces, torej zakonito opravljanje dela, kar je tožeča stranka izpovedala tudi na zaslišanju dne 3. 12. 2015. Vse navedene okoliščine v medsebojni povezavi jasno kažejo na to, da tožeča stranka spoštuje pravni red Republike Slovenije, oziroma, a contrario, obstoj navedenih okoliščin, skladno s sodno prakso, izključuje enostranski sklep, da naj se tožeča stranka zaradi (domnevne) storitve prekrška v preteklosti v prihodnje ne bi podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

17. Trditev tožene stranke, da beseda „lahko“ v določbi 55. člena ZTuj-2 vzpostavlja diskrecijo organa in da glede na citirano določilo sploh ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za ta prekršek, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je napačna. Prvostopni organ določbo 55. člena ZTuj-2 tolmači povsem arbitrarno, kar se jasno vidi tudi v sami obrazložitvi odločbe, ki je v takšni meri protislovna in pomanjkljiva, da gre v konkretnem primeru tudi za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

18. Tako je torej povsem nejasno, ali je prvostopni organ zavrnil izdajo dovoljenja za prebivanje in delo iz razloga domnevnega dela na črno, ali zaradi domnevnega nezakonitega prebivanja na območju Republike Slovenije. Pri tem pa je treba še izpostaviti, da tožeči stranki ni bil nikoli izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška dela na črno niti ni bil dela na črno nikoli obtožen, kot to na strani 4/5 obrazložitve pavšalno navaja tožena stranka, pa čeprav je na strani 2/5 sama zapisala, da je bil plačilni nalog izdan zgolj in samo zaradi (domnevne) storitve prekrška po drugi alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, kjer torej delo na črno ni z ničemer omenjeno. Tako je povsem nelogična tudi obrazložitev prvostopnega organa na strani 3/5 odločbe, da je namreč tožeča stranka s plačilom naloga pokazala, da očitan prekršek nezakonitega bivanja in dela na črno za tožečo stranko ni bil sporen. Tako je povsem nelogično, kako lahko tožena stranka s plačilom naloga za prekršek po drugi alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, v povezavi s 60. členom ZTuj-2, ki oba urejata nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji, in torej samega vprašanja nezakonitega dela sploh ne obravnavata in ne obsegata, vzpostavi vzročno zvezo, da je tožeča stranka s tem konkludentno priznala, da je opravljala delo na črno. Še manj logično pa je, zakaj in na podlagi česa naj bi predhodna kaznovanost kar apriori pomenila, da se tujec v prihodnje ne bo podredil pravnemu redu Republike Slovenije.

19. Navedena obrazložitev izpodbijane odločbe ostaja v tolikšni meri nejasna in nepopolna tako glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, kot tudi glede pravne podlage, da ne omogoča njenega preizkusa (bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

20. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da iz opisa dejanskega stanja Policijske postaje Medvode dovolj jasno razvidno, da v konkretnem primeru ni šlo za kratkotrajno prijateljsko pomoč kot to vztrajno zatrjuje tožeča stranka, ampak za delo na črno, ker je A.A. skupaj s stricem E.E. kot direktorjem gospodarske družbe A. d.o.o., ki se v Republiki Sloveniji ukvarja z gradbeništvom in ostalimi delavci odšel s službenim vozilom v lasti družbe A. d.o.o. pospravljati gradbišče v Zbiljah, kjer se obnavljajo stanovanjski objekti, kar upravni organ absolutno ne more smatrati kot prijateljsko pomoč. Upravni organ je ugotovil, da plačilni nalog in odločba o vrnitvi tujca, ki ju je izdala Policijska postaja Medvode zajemata zelo obsežen opis dejanskega stanja in ne zgolj abstraktni opis prekrška določil 145. člena ZTuj-2 in obširno konkretizirata dejansko stanje storilcu očitanega prekrška. Prekrškovni organ pa je v obširnem opisu plačilnega naloga in odločbe o vrnitvi tujca opisal, da je šlo v konkretnem primeru tujca za delo na črno, prekrškovni organ pa je navedel izjave tudi ostalih udeležencev v postopku. Konkretizacija dejanskega stanja storilcu očitanega prekrška je v spremnem dopisu in v odločbi o vrnitvi dovolj jasno in obširno opisana, da očitano dejanje tujca predstavlja razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Že navedeni opis plačilnega naloga z izjavami ostalih udeležencev predstavljajo konkretizacijo navedenega prekrška. Iz opisa dejanskega stanja in izjav ostalih udeležencev izhaja, da je prekrškovni organ kršiteljem (odgovorni osebi in zastopniku pravne osebe in tujcem) na kraju prekrška omogočil, da se neposredno po storjenem prekršku osebno izjavijo o prekršku, v skladu z določili ZP-1. Kršitev je bila ugotovljena z osebno zaznavo policistov, policista Policijske postaje Medvode sta bila fizično navzoča ob storitvi prekrška in sta sama na podlagi lastnega opažanja ugotovila znake »dela na črno« in posledično nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji. Policista sta bila tako v obravnavanem primeru navzoča pri storilcih očitanih prekrškov. Ob tem pa upravni organ ponovno ponavlja, da v kolikor se tujec ni strinjal z očitanim prekrškom bi lahko v določenem roku zahteval sodno varstvo.

22. V pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2016 tožnik ponavlja argumente iz tožbe in se sklicuje tudi na sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 486/2014 z dne 22. 4. 2015, po kateri pri ugotavljanju domneve ne gre za to, da upravni organ išče in ugotavlja izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da ima organ obveznost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

23. Tožba je utemeljena.

24. Po določbi 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zgolj domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je nizek dokazni standard, vendar je kljub temu sodišče moralo tožbi ugoditi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi necelovite dokazne ocene v povezavi s tem, da je upravni organ stranki sicer formalno omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena ZUP), dejansko pa pravno relevantnih navedb tožnika ni vključila v dokazno oceno, kar pa je lahko vplivalo tudi na pravilno uporabo materialnega prava.

25. Upravno sodišče je že v več odločbah razlagalo predmetno določilo ZTuj-2 v povezavi z določilom 10. člena ZUP in sicer, da mora uradna oseba napraviti dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (na primer: I U 708/2015-12 z dne 3. 2. 2016, odst. 17). Pri ugotavljanju domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu namreč ne gre za to, da upravni organ išče in ugotavlja izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice (8. člen ZUP), kar pomeni, da ima organ obveznost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 234/2015-10 z dne 16. 9. 2015). Gre torej za ustaljeno sodno prakso, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati, pa je ni.

26. Tožena stranka namreč ni upoštevala zagovora tožnika, da je plačilo globe za prekršek v višini 400.00 EUR zagotovil takoj in da je takoj, ko je prejel odločbo o vrnitvi z rokom za prostovoljno zapustitev Slovenije, državo tudi zapustil, kar pomeni, da se je v tem okviru v celoti podredil pravnemu redu Slovenije. Tožnik v Slovenijo ni vstopil nezakonito in tožena stranka ni ugotovila, da bi že kdaj prej kršil predpise o tujcih v Sloveniji. Upoštevajoč pojasnilo tožnika v upravnem postopku, zakaj je takoj zagotovil plačilo globe, tožna stranka ni imela nobene podlage za sklep, da dejstvo, da ni vložil pravnega sredstva zoper odločbo o prekršku, pomeni, da se je strinjal z odločitvijo policije v prekrškovnem postopku. Nadalje iz obrazložitve odločbe o vrnitvi z dne 20. 11. 2014 izhaja, da tožnik ni bil zaznan s strani policije na mestu, kjer naj bi opravljal določeno delo, ampak ko je policija pri kontroli prometa ustavila kombinirano vozilo, na katerem se je v odprtem delu nahajal gradbeni material in delovna oprema. Izjave, ki so jih podali udeleženci prekrškovnega postopka, sicer kažejo na to, da so pred tem delali na nekem gradbišču, vendar samo v trajanju 1 ure in pol. Tožnik pa je povedal, da je stricu, pri katerem je bival, z neplačanim delom zgolj pomagal oziroma vračal uslugo. Tožena stranka bi torej v dokazno oceno morala vključiti tudi možnost, da tožnik v takih okoliščinah ni mogel vedeti, da počne nekaj nezakonitega.

27. Tudi zaradi upoštevanja materialnega prava bi tožena stranka v ugotovitvenem postopku morala preveriti, ali ni šlo v konkretnem primeru zgolj za sorodstveno pomoč (2. alineja 1. odstavka 7. člena v zvezi z 9. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) ali za kratkotrajno delo (1. alineja 2. odstavka 7. člena ZPDZC-1).

28. Nadalje tožena stranka brez zakonitega razloga ni upoštevala izjave direktorja družbe A. d.o.o., F.F., z dne 20. 2. 2015, da dne 20. 11. 2014 niti pred tem ali po tem datumu, družba A. d.o.o. ni opravljala nikakršnih storitev na naslovu ... v Medvodah in zato ni mogoče, da bi tožnik za omenjeno družbo opravljal kakršne koli dejavnosti. Nepravilno vodeni ugotovitveni postopek je posledica napačnega razumevanja in uporabe 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2), kajti tožnik ima prav, ko se v tožbi sklicuje na sodno odločbo Upravnega sodišča, po kateri domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije ni urejena na način, da zgolj pravnomočna odločba o katerem koli prekršku avtomatično pomeni, da mora organ prošnjo zavrniti, ampak je treba glede na konkretne okoliščine primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1410/2012, 6. 2. 2013).

29. Glede na to, da je tožnik sporno dejavnost povezoval s sorodstvom in sorodstveno pomočjo E.E., bi tožena stranka sporna dejstva lahko preverila oziroma ugotovila tudi z njegovim zaslišanjem.

30. Sodišče je zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in omenjenih pomanjkljivosti glede izvedbe dokazne ocene, kar je lahko vplivalo tudi na uporabo materialnega prava, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

31. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.