Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so se v konkretnem primeru toženčeve študijske obveznosti zaključile šele z dnem podelitve magistrskega naziva. Pritožbeno sodišče šteje, da je toženec vse študijske obveznosti izpolnil pravočasno, in sicer z oddajo magistrske naloge 14. 8. 2006. Kar se je z oddano magistrsko nalogo dogajalo kasneje, namreč ni bilo več v njegovi domeni. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženec oddal magistrsko nalogo, ki je izpolnjevala vse standarde, potrebne za podelitev naziva.

Pravilna je odločitev sodišča, da je pri določitvi višine dolga potrebno izhajati iz dejansko prejetega zneska štipendije in ne iz revaloriziranega zneska. Čeprav je bil sicer slednji s pogodbo dogovorjen, pa iz samega določila ne izhaja način revalorizacije kot ga predvideva 372. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka za znesek 16.072,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10 2012 dalje do plačila razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek glavnice v višini 22.302,98 EUR nadomesti z zneskom 3.175,83 EUR, znesek 2.669,24 EUR (zavrnilni del) pa z zneskom 5.724,68 EUR ter v II. točki izreka glede odmerjenih pravdnih stroškov, kjer se znesek 2.732,53 EUR zniža na znesek 1.770,49 EUR.

III. V preostalem delu se pritožbi toženca in v celoti tožnika zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Tožnik je dolžan tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 1.364,19 EUR EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 176714/2012 z dne 21. 11. 2012 pustilo v veljavi v prvem odstavku za znesek 22.302,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do dneva plačila in v tretjem odstavku za izvršilne stroške. V preostalem delu je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu (za znesek 2.669,24 EUR) zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.732,53 EUR (III. točka izreka), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odredilo je, da se tožniku vrnejo stroški predujma za postavitev začasnega zastopnika v višini 650,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta obe stranki. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je bil znesek revalorizacije dogovorjen s pogodbo o štipendiranju, zato bi ga sodišče moralo priznati. Materialno pravo v konkretnem primeru tako predstavlja izrecen dogovor pravdnih strank, ki ne nasprotuje 3. členu OZ in bi ga sodišče kot takega moralo dopustiti. Če je sodišče dogovor strank ocenilo kot nejasnega, bi ga moralo razlagati s pomočjo namenske in jezikovne razlage ter z uporabo razlagalnih pravil, določenih v 83. členu OZ. Tudi sicer ima takšen dogovor naravo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Poudarja, da 168. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede obsega povrnitve premoženjske škode določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Odškodnine se tako revalorizirajo že po samem zakonu, kar je v odločbi II Ips 738/2007 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Način valorizacije se opravi s količniki gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin, ki se pri nas uporablja kot merilo inflacije, kar je upoštevano v tožbenem zahtevku. Pravdni stranki sta tako ob podpisu pogodbe imeli v mislih prav takšen način revalorizacije.

3. Toženec v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dejstvo, da je odločitev za znesek 16.072,24 EUR že pravnomočna in o njej sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno odločati. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v tem delu razveljavi, tožbo pa zavrže. Vztraja na stališču, da je študij zaključil z oddajo magistrske naloge, in sicer 14. 8. 2016, kasnejši datum (2. 11. 2016) pa predstavlja zgolj datum podelitve naziva. Poudarja, da je tega dne v celoti izpolnil svoje študijske obveznosti, na kasnejše ravnanje fakultete pa ni imel vpliva. Poudarja, da je v ta namen predložil tudi potrdilo C. Business School, do katerega se sodišče ni opredelilo. Preizkus sodbe v tem delu zato ni mogoč. Poudarja, da se je v Sloveniji zaposlil v 30 dneh od zaključka študija, zato bi sodišče moralo upoštevati tudi čas od 1. 10. do 2. 11. 2016. Ker je bil v Sloveniji zaposlen 50 dni, to predstavlja 14,41% obveznosti, tako, da je toženki dolžan plačati le 16.072,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, o čemer je odločitev že pravnomočna. Meni, da je napačen tudi izračun zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti bi namreč v skladu z 8. členom pogodbe lahko pričele teči šele tri leta po končan študiju, sodišče pa bi se moralo opredeliti tudi do predlaganega odloga plačevanja obveznosti. Tudi sicer zamudne obresti od zneska 17.858,20 EUR znašajo 3.528,70 EUR, sodišče pa je z določitvijo obresti od 1. 10. do 16. 11. 2012 odločalo tudi preko postavljenega zahtevka. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov, saj je bilo v ponovljenem postopku spornih le še 9.000,00 EUR, tožnica pa ni uspela v celoti, česar sodišče ni upoštevalo.

4. Na pritožbo tožnika je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

O zavrženju tožbe:

6. Po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Na to pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je bilo o tožbenem zahtevku do višine 16.072,24 EUR že pravnomočno razsojeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1580/2015 z dne 4. 11. 2015 (list. št. 213 do 218), je pritožbeno sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP pritožbi toženca ugoditi in s sklepom sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o pravnomočnemu delu zahtevka razveljaviti, tožbo pa zavreči. V ponovljenem postopku bi namreč sodišče prve stopnje smelo odločati zgolj o zahtevku, ki presega znesek 16.072,24 EUR, tj. glede glavnice in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 8.899,98 EUR, zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 16. 10. 2012 dalje do plačila in glede odločitve o stroških.

O temelju obveznosti:

7. V konkretni zadevi tožnik od toženca zahteva vrnitev zneska štipendije zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, določenih v Pogodbi o štipendiranju (v nadaljevanju pogodba) ter Aneksu št. 1 k pogodbi o štipendiranju (v nadaljevanju aneks). Toženec sicer priznava obstoj obveznosti vrnitve štipendije, nasprotuje pa izračunu višine tožbenega zahtevka in teka zakonskih zamudnih obresti.

8. Za izračun glavnice je bistveno odgovoriti na vprašanje datuma zaključka študija, pri čemer toženec tudi v pritožbi vztraja na stališču, da je za končanje študija bistvena oddaja magistrske naloge dne 14. 8. 2006 in ne prejem naziva »master of science«, ki mu je bil podeljen dne 2. 11. 2006. Iz prve alineje 6. člena pogodbe (priloga A3) izhaja, da mora štipendist v celoti in redno izpolnjevati vse svoje obveznosti in uspešno zaključiti študij v roku, ki je izrecno naveden v pogodbi, in sicer najkasneje do 31. 8. 2006. Pritrditi velja pritožbi toženca, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V dokaz izpolnitve študijskih obveznosti je namreč toženec predložil potrdilo fakultete C. Business School z dne 2. 12. 2014 (priloga B9), iz katere izhaja, da konec študija pomeni predložitev magistrske disertacije. Do navedenega dokaza se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav je listino v dokaznem sklepu navedlo. Na podlagi pogodbe o zaključku študijskih obveznosti in navedene listine tako pritožbeno sodišče šteje, da je toženec vse študijske obveznosti izpolnil pravočasno, in sicer dne 14. 8. 2006. Kar se je z oddano magistrsko nalogo dogajalo kasneje, namreč ni bilo več v njegovi domeni. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženec oddal magistrsko nalogo, ki je izpolnjevala vse standarde, potrebne za podelitev naziva. Tako ne gre za hipotetični primer, ki ga v obrazložitvi navede sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da so se v konkretnem primeru toženčeve študijske obveznosti zaključile šele z dnem podelitve magistrskega naziva. Ker je sodišče zmotno razlagalo pogodbo in ob tem ni presojalo listine pod prilogo B9, ki sta jo stranki imeli možnost obravnavati pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določbo tretje alineje 358. člena ZPP in sodbo v tem delu ustrezno spremenilo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

O višini terjatve:

9. Ugotovitev datuma zaključka študija je bistvena za presojo dneva izpolnitve pogoja po šesti alineji 6. člena pogodbe, ki določa, da se mora štipendist pri delodajalcu v Sloveniji zaposliti v 30 dneh od uspešno zaključenega študija vsaj za toliko časa kot je prejemal štipendijo. Ker je pritožbeno sodišče štelo, da je bil študij uspešno zaključen že 14. 8. 2006, je bilo potrebno znižati obveznost vračila štipendije za 50 in ne zgolj za 17 dni. Namesto glavnice v višini 18.778,17 EUR je toženec ob izpolnitvi 50/347 (14,4 %) pogodbene obveznosti dolžan povrniti še 16.072,38 EUR in ne 17.858,20 EUR kot je materialno pravno zmotno izračunalo sodišče prve stopnje.

10. Pravilna pa je odločitev sodišča, da je pri določitvi višine dolga potrebno izhajati iz dejansko prejetega zneska štipendije in ne iz revaloriziranega zneska. Čeprav je bila sicer slednji s pogodbo dogovorjen, pa iz samega določila 8. člena pogodbe ne izhaja način revalorizacije kot ga predvideva 372. člen OZ. Po navedeni določbi se stranki lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti valorizira glede na spremembe cen za blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula), ali glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom. Gre za izjemo od načela monetarnega nominalizma (371. člen OZ), ki mora biti v pogodbi izrecno določen, izbrani način valorizacije pa je v tem primeru bistvena sestavina pogodbe. Pritožbeno sklicevanje tožnika, da sta imeli pravdni stranki ob podpisu pogodbe v mislih 168. člen OZ, in sicer način valorizacije po cenah ob izdaji sodne odločbe, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožniku namreč ni uspelo izkazati, da tovrstnih navedb brez svoje krivde ni mogel podati prej, takšen način valorizacije pa tudi sicer ne izhaja iz same pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da toženec ni dolžan povrniti zahtevanega revaloriziranega zneska štipendije v višini 1.403,35 EUR. Pritožbo tožnika je zato potrebno v celoti zavrniti.

11. Sodišče je pri odločanju o začetku teka zamudnih obresti štelo, da je s tožbo uveljavljani znesek zapadel na dan, ko je tožnik tožencu z dopisom odobril obročno plačilo dolga (priloga A19). Takšno stališče sodišča je zmotno. Dogovor o obročnem plačilu dolga namreč nikoli ni bil realiziran, kar je bil tudi razlog za uveljavljanje tožnikove terjatve po sodni poti, pri čemer se povrnitev slednje zahteva v skupnem znesku in ne obročno. Iz prve pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2014 (list. št. 117 do 123) tako izhaja, da tožnik poleg revaloriziranega zneska glavnice zahteva tudi kapitalizirane zamudne obresti na dan 1. 10. 2012 v višini 4.790,70 EUR. Ob tem se tožnik sicer sklicuje na obračun zamudnih obresti, kjer so obresti izračunane od dneva zapadlosti posameznega obroka do dne obračuna, tj. od 1. 9. 2009 do 1. 10. 2012 (priloga A25), čemur toženec utemeljeno nasprotuje. Dogovor o obročnem plačilu glavnice namreč med pravdnima strankama ni bil sklenjen, zato je pri določitvi zapadlosti terjatve potrebno izhajati iz pogodbe. V drugem odstavku 8. člena pogodbe je tako določeno, da je štipendist dolžan zakonite zamudne obresti plačati od dneva zapadlosti dolgovanega zneska, šesta alineja 6. člena pa določa, da štipendist prične z vračanjem štipendije v dveh letih po zaposlitvi oziroma v treh letih po končanem študiju, pri čemer jo je dolžan povrniti najkasneje v obdobju, enakem tistemu, v katerem jo je prejemal. Pritožba toženca pravilno opozarja, da bi se zakonske zamudne obresti lahko obračunale šele po preteku treh let in 347 dni od končanja študija in ne od 2. 9. 2009 kot je zmotno navedlo sodišče. Ob predpostavki, da je bil študij zaključen 14. 8. 2006, je bil toženec s plačilom v zamudi od 27. 7. 2010. Ker tožnica zahteva kapitalizirane obresti, te v obdobju od 27. 7. 2010 do 1. 10. 2012 (kot jih zahteva tožnica) znašajo 3.175,83 EUR. Izračun, ki ga je pritožbeno sodišče izvedlo na podlagi spletne aplikacije Vrhovnega sodišča RS, je priloga konkretne odločbe. To je tudi znesek, ki ga toženec (poleg pravnomočno določenega) še dolguje tožniku. V skladu s 381. členom OZ je toženec tožnici od dneva vložitve predloga za izvršbo, to je od 16. 11. 2012 dolžan povrniti tudi zakonite zamudne obresti.

O odločitvi pritožbenega sodišča:

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 22.302,98 EUR nadomestilo z zneskom 3.175,83 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), znesek 2.669,24 EUR (zavrnilni del) pa z zneskom 5.724,68 EUR. V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ter je glede na tožnikov dosežen uspeh (77%) in dejstvo, da odmera stroškov pritožbeno ni izpodbijana odločilo, da tožniku pripada 2.104,05 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ob tem toženec v pritožbi zmotno meni, da bi se stroški v ponovljenem postopku smeli odmerjati zgolj od nepravnomočno odločenega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče je namreč ob prvem odločanju odločitev o pravdnih stroških razveljavilo v celoti. Toženec je v postopku na prvi stopnji dosegel 23 % uspeh. Glede na priglašene stroške mu je pritožbeno sodišče priznalo 578,50 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 534 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 20 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, kilometrino na relaciji G. – L. – G. 4 x 38 km, kar po ceni 0,37 EUR na kilometer znaša 56,24 EUR, vse povečano za 22 % DDV (261,52 EUR) pa 1450,26 EUR oziroma glede na uspeh 333,56 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 1.770,49 EUR. V tem delu je bilo zato potrebno sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeniti in odmerjene pravdne stroške v znesku 2.732,53 EUR ustrezno znižati.

14. Ker je s pritožbo toženec delno uspel, tožnik pa je v celoti propadel, mu je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), z izjemo stroškov odgovora na tožnikovo pritožbo. V tem delu gre namreč za nepotreben strošek, saj toženec z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške v zvezi z njim krije sam (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik je dolžan tožencu povrniti 712 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210, 20 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, vse skupaj povečano za 22 % DDV (161,04 EUR) in plačilo sodne takse v višini 675,00 EUR, kar glede na dosežen pritožbeni uspeh (87 %) znaša 1.364,19 EUR. Stroške je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.