Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo znova odločati o predlogu toženke za izločitev angažiranega izvedenca in se v tem okviru opredeliti do razlogov, ki jih le-ta uveljavlja, s čimer se bo izognilo omenjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

Dokaze izvaja sodišče in sodišče je tisto, ki mora samo in po uradni dolžnosti poskrbeti, da se dokazi izvedejo pravilno. Povedano drugače, sodišče mora tudi v primeru, če ni zahtev in predlogov strank, samo poskrbeti, da nepristranski in neodvisni izvedenec izdela ustrezno ekspertizo.

Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožnica jamčevalne zahtevke uveljavljati v ustrezni obliki. Formalno sicer ni bila stranka prodajne pogodbe, vendar je dejanski kupec vozila, na katerega so bili (pritožbeno nesporno) preneseni jamčevalni zahtevki, medtem ko je leasingodajalec dejansko samo plačal kupnino. Pravilna je toženkina pritožbena teza, da bi morala tožnica skladno z najprej neenotno in nato ustaljeno sodno prakso (glej predvsem odločbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17.10.2013) pri jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak poleg dajatvenega uveljavljati tudi oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine.

Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Sodišče prve stopnje je po pravilu o materialnem procesnem vodstvu bilo dolžno tožnico vzpodbuditi k pravilnem oblikovanju zahtevka. Namen razjasnjevalne dolžnosti je tudi preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga. Zaradi pobude sodišča prve stopnje se v konkretnem primeru cilj pravde, gledano z očmi nepravnika, ne bi spremenil. Vsem udeležencem postopka (sodišču prve stopnje, tožnici in toženki) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo uveljavlja tožnica oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi pravilnega oblikovanja zahtevka v ničemer ne bi spremenil.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi in se izpodbijani II. in IV. točka izreka sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Celju I Pg 398/2019 z dne 8. 6. 2024 ter sklep Okrožnega sodišča v Celju I Pg 398/2019 z dne 12.2.2024 razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 8.6.2024 (I.) zaradi umika tožbe ustavilo postopek za plačilo zneska v višini 6.398,66 EUR, (II.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 12.697,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2019 dalje do plačila, (III.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 5.724,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2019 dalje do plačila in (IV.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v 15-ih dneh po vročitvi odločbe plačati 3.371,45 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom z dne 12.2.2024 je zavrnilo zahtevo toženke za izločitev izvedenca z dne 4.9.2023.

2.Zoper sodbo in sklep z dne 8.6.2024 oziroma zoper II. in IV. točko1 izreka odločbe ter zoper sklep z dne 12.2.2024 (izpodbijani del) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse (za predmetno presojo) pravno relevantne pritožbene očitke, izpodbija tako imenovani ugodilni del sodbe s stroškovno odločitvijo in sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev angažiranega izvedenca. Izpostavlja, da je tožnica uveljavljala zahtevek iz naslova zmanjšanja kupnine in da bi morala posledično poleg dajatvenega zahtevka uveljavljati še oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine (glej odločbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17.10.2013, ki jo je toženka posredovala v spis in ki je bila spregledana s strani sodišča in tožnice, ki jo zastopa kvalificiran pooblaščenec). Z morebitno spremembo tožbe ali vložitvijo nove tožbe je tožnica prekludirana (glej 480. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 478. člen OZ o znižanju kupnine v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe ter v tej smeri skupaj z angažiranim izvedencem ni upoštevalo navedb toženke in stališč iz zgoraj izpostavljene odločbe VS RS. Tožnica ni zatrjevala oziroma uveljavljala zmanjšanja kupnine iz naslova več predhodnih lastnikov vozila in uporabnikov, zato je bilo odločeno mimo in preko zahtevka. Sporazumno dogovorjena cena za vozilo je bila 40.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vsebinske pripombe toženke na izvedensko mnenje, s čimer je storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca sodišče prve stopnje z ničemer ni vsebinsko odgovorilo na očitke in razloge toženke, s čimer je storilo bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe toženka, ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, ponovi razloge iz zahteve za izločitev, ki so okvirno v tem, da je izvedenec kršil navodilo sodišča o opravi ogleda, da je omogočil sodelovanje pri ogledu tožnici in partnerki njenega zakonitega zastopnika (tudi zaslišani priči), da je toženki onemogočil sodelovanje pri ogledu, da ni deloval neodvisno in nepristransko ter so izkazane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost in terjajo njegovo izločitev, da je komuniciral s tožnico in (ključno) pričo ter očitno v postopku preferiral tožnico, da je slednje razvidno iz same ekspertize (npr. za zakonitega zastopnika tožnice in pričo uporablja naziv "dobroverna kupca"), da je bil izvedenec v podobnem primeru Okrožnega sodišča v Celju s sklepom P 100/2017 z dne 1.6.2021 (op. ki ga je toženka vložila v spis) izločen, ipd.. S takšnim ravnanjem je bila storjena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glej podoben primer VSC Cp 351/2023 z dne 19.10.2023). S predmetnim je izkazan pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje in izvedenec se do pripomb toženke na izvedensko mnenje nista z ničemer opredelila, s čimer sta bili storjeni zgoraj očitani absolutni bistveni kršitvi določb ZPP. V nadaljevanju pritožbe toženka smiselno ponavlja svojo siceršnjo kritiko izvedenskega dela (pripombe), ki jo je okvirno mogoče povzeti v tem, da izvedenec odgovorov ni podal z uporabo metod stroke in tehnike in da je uporabljal vrednostne sodbe, deloma sodil, preferiral tožnico in prekoračil trditve, kar so vse dodatne okoliščine za njegovo izločitev. Obširno, konkretizirano in sklicujoč se na izvedene dokaze izpodbija ugotovitve o dejanskem številu prevoženih kilometrov v času prodaje vozila, puščanju olja iz motorja in zahtevani skrbnosti tožnice ter dodaja, da se sodišče prve stopnje do njenih pripomb v tej smeri ni opredelilo. V zvezi s stroškovno odločitvijo sodišču prve stopnje očita, da je ob nepravilni uporabi 158. člena ZPP napačno ugotovilo postopkovni uspeh pravdnih strank in da tožnici ne bi smelo priznati stroškov v zvezi s sklepom o stroških izvedenca z dne 7.6.2024, saj predmetni sklep še ni pravnomočen, ker je toženka zoper sklep vložila pravočasno in dovoljeno pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno.2 Ker je jasno, da si je razpravljajoča sodnica preuranjeno ustvarila trdno mnenje glede obravnavane zadeve in posledično pomembnega sklopa navedb toženke ni obravnavala ter ni pričakovati, da bo takšno videnje in način vodenja postopka v razmerju do toženke spremenila, je po prepričanju slednje zaradi zagotovitve videza nepristranskosti sojenja in zagotovitve standarda poštenega sojenja ob morebitni razveljavitvi odločbe zadevo treba vrniti v novo sojenje pred drugega sodnika.

3.Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim meni, da je pravilno postavila le dajatveni zahtevek in da je bilo pravilno upoštevano izvedensko mnenje glede realne tržne vrednosti vozila upoštevaje stvarne napake. Izpostavlja, da ni stranka prodajne pogodbe, zato nima oblikovalnega zahtevka, in da razliko med dogovorjeno in dejansko vrednostjo vozila lahko uveljavlja le kot odškodnino. Iz previdnosti dodaja, da je niti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni pozvalo na popravo zahtevka niti toženka tovrstne nesklepčnosti tožbe na prvi stopnji sojenja ni zatrjevala. Ugoditev pritožbeno prvič zatrjevanim trditvam o nesklepčnosti tožbe bi zato pomenila nesorazmeren poseg v tožničino pravico do učinkovitega pravnega varstva.

4.Pritožba je utemeljena.

Posebej o pritožbi zoper sklep z dne 12.2.2024

5.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo obširno uveljavljane razloge toženke za izločitev angažiranega izvedenca, ki jih je toženka uveljavljala skupaj s številnimi pripombami zoper izvedensko ekspertizo in so zgoraj povzeti le okvirno. Sklep sodišča prve stopnje vsebuje naslednje štiri razloge za zavrnitev toženkine zahteve: 1. toženka ne zatrjuje izključitvenih razlogov, 2. po oceni sodišča ni izkazala odklonitvenih razlogov za izločitev izvedenca, 3. nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne daje podlage za izločitev izvedenca,3 in 4. okoliščina, da ogled vozila ni bil opravljen v prisotnosti zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank oziroma njunih pooblaščencev, ne predstavlja odklonitvenih razlogov za izločitev imenovanega izvedenca.4

6.Predmetna tako imenovana ožja obrazložitev izpodbijanega sklepa je v tolikšni meri poenostavljena in vsebinsko prazna, da je utemeljen toženkin očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z neopredelitvijo sodišča prve stopnje do toženkinih pravno relevantnih in konkretiziranih očitkov (glej obrazložitev zgoraj) oziroma z nespoštovanjem tako imenovanega standarda obrazloženosti prvostopenjskih odločb je bila storjena kršitev načela kontradiktornosti oziroma absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, zato je izpodbijani sklep na podlagi 3. alineje 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7.Sodišče prve stopnje bo moralo tako znova odločati o predlogu toženke za izločitev angažiranega izvedenca in se v tem okviru opredeliti do razlogov, ki jih le-ta uveljavlja, s čimer se bo izognilo omenjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Na tem mestu velja še pojasniti, da dokaze izvaja sodišče in da je sodišče tisto, ki mora samo in po uradni dolžnosti poskrbeti, da se dokazi izvedejo pravilno. Povedano drugače, sodišče mora tudi v primeru, če ni zahtev in predlogov strank, samo poskrbeti, da nepristranski in neodvisni izvedenec izdela ustrezno ekspertizo. V zvezi z navedenim je lahko pomembna okoliščina tudi (ne)pripravljenost izvedenca za določeno opravilo v okviru izdelave ekspertize (op. iz sklepa izhaja, da je angažirani izvedenec po pripombah toženke navedel, da v tem postopku ne želi več sodelovati kot izvedenec). Določbe ZPP o izločitvi izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno povzelo že v izpodbijanem sklepu, medtem ko se morebitne neustreznosti izdelane ekspertize odpravljajo skladno z določbo 254. člena ZPP.

Posebej o pritožbi zoper sodbo in sklep oziroma konkretneje zoper II. in IV. točko izreka odločbe (zoper ugodilni del sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov)

8.Drži uvodno pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek presojalo kot jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine5 iz naslova stvarnih napak. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v delu, kjer se slednje sklicuje na sodno prakso, ki v primeru obstoja pogodbe o finančnem leasingu in pogodbe o prodaji utemeljuje prenos uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak zoper toženko (dobaviteljica vozila) na tožnico (leasingojemalka in dejanski kupec vozila). Drugačno zavzemanje tožnice v odgovoru na pritožbo, da ni bila stranka prodajne pogodbe in da posledično nima na voljo oblikovalnega zahtevka, ni utemeljeno in pravzaprav nasprotuje njenemu siceršnjemu zavzemanju na prvi stopnji sojenja, da ima na voljo zahtevke iz naslova jamčevanja.

9.Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožnica jamčevalne zahtevke uveljavljati v ustrezni obliki. Formalno sicer ni bila stranka prodajne pogodbe, vendar je dejanski kupec vozila, na katerega so bili (pritožbeno nesporno) preneseni jamčevalni zahtevki, medtem ko je leasingodajalec dejansko samo plačal kupnino. Pravilna je toženkina pritožbena teza, da bi morala tožnica skladno z najprej neenotno in nato ustaljeno sodno prakso (glej predvsem odločbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17.10.2013) pri jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak poleg dajatvenega uveljavljati tudi oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine. Tega tožnica ni storila, vendar je treba slediti njenim podrednim trditvam iz odgovora na pritožbo, da je niti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) niti toženka nista opozorila na neustreznost zahtevka. Ne držijo toženkine pritožbene navedbe, da je predmetno odločbo VS RS posredovala v spis. Na odločbo se je le sklicevala v zahtevi za izločitev izvedenca in pripombah zoper izdelano ekspertizo. In to samo v smeri pravilne uporabe materialnega prava pri ugotavljanju višine znižanja kupnine,6 medtem ko ni zatrjevala ničesar v smeri pritožbeno uveljavljane nesklepčnosti zahtevka. Čeprav tožnica ni vložila pritožbe, lahko v okviru odgovora na pritožbo uveljavlja očitek, da bi bilo, če bi se glede nesklepčnosti zahtevka v celoti sledilo pritožbenemu zavzemanju, lahko prekomerno poseženo v njeno pravico do učinkovitega pravnega varstva.

10.Očitek tožnice glede morebitnega posega v njeno pravico do učinkovitega pravnega varstva v zvezi z dejstvom, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva, je utemeljen. Drži, da je tožnica zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, vendar bi moralo sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru vseeno opraviti materialno-procesno vodstvo s tem, da bi tožnico opozorilo na nesklepčnost njenega zahtevka. Konkreten primer je namreč specifičen, saj se nanaša na usklajevanje sodne prakse glede oblike tožbenega zahtevka in na stališča, ki jih je sodna praksa že izoblikovala in jih še oblikuje v zvezi s finančnim leasingom (op. v objavljeni sodni praksi ni moč zaslediti zgornjega stališča pritožbenega sodišča, da ima leasingojemalec, ki formalno ni stranka prodajne pogodbe, na voljo oziroma dolžnost postaviti tudi oblikovalni zahtevek). Sodna praksa (glej npr. odločbo VS RS II Ips 172/2016 z dne 22.9.2016) je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde). Še več, pravilno oblikovanje tožbenega predloga, ob nespremenjenem cilju pravde, ne pomeni spremembe tožbe, zato so toženkini pomisleki v smeri prekluzije po 480. členu OZ napačni (glej npr. odločbo VSL II Cp 901/2018 z dne 17.10.2018). Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Sodišče prve stopnje je po pravilu o materialnem procesnem vodstvu bilo dolžno tožnico vzpodbuditi k pravilnem oblikovanju zahtevka. Namen razjasnjevalne dolžnosti je tudi preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga. Zaradi pobude sodišča prve stopnje se v konkretnem primeru cilj pravde, gledano z očmi nepravnika, ne bi spremenil. Vsem udeležencem postopka (sodišču prve stopnje, tožnici in toženki) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo uveljavlja tožnica oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi pravilnega oblikovanja zahtevka v ničemer ne bi spremenil.

11.Tako sta utemeljena toženkin očitek o nesklepčnosti zahtevka za zmanjšanje kupnine in hkrati očitek tožnice o neopravljenem materialnem procesnem vodstvu v smeri pobude za odpravo nesklepčnosti.

12.Hkrati pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbeno uveljavljano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na relevantna materialnopravna stališča toženke (npr. o pravilni uporabi materialnega prava glede ugotavljanja znižanja kupnine), procesnopravna stališča (npr. na prekoračitev tožničine trditvene podlage v zvezi z upoštevanjem dejstva večih lastnikov in uporabnikov vozila pri znižanju kupnine) in (predvsem) na njene relevantne trditve o dejstvih (npr. na podane pripombe na izvedensko ekspertizo, ki jih v pritožbi toženka ponavlja in ki vsebujejo tudi sklicevanje na izvedene dokaze).

13.Predmetno je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP terjalo ugoditev toženkini pritožbi in razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih (tudi glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov) ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri čemer se pritožbeno sodišče zaradi obstoja zgornjih kršitev ni bilo dolžno in se ni posebej opredeljevalo do preostalih pritožbenih očitkov. Sodišče prve stopnje bo namreč najprej moralo opraviti dolžnost iz 285. člena ZPP, nato pa, če bo tožnica tožbeni predlog ustrezno popravila, o zadevi v razveljavljenem delu znova presoditi. Seveda vse ob pravilni uporabi procesnega in materialnega prava.

Sklepno

14.Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje so bile storjene omenjene kršitve določb postopka, za katere se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodbe in sklepa ter sklepa. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka in samo opraviti na prvi stopnji izpuščeno materialno procesno vodstvo ter samo odpraviti (absolutne) bistvene kršitve. Zato je izpodbijani del sodbe in sklep razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče kršitev ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje odpravilo omenjene kršitve. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).7 Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča, kljub vložitvi tožbe dne 28.8.2019, ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15.Pritožbeno sodišče ni sledilo toženkinemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. Iz zadeve po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da si je razpravljajoča sodnica ustvarila preuranjeno oziroma tako trdno mnenje in takšno videnje zadeve ter način vodenja postopka v razmerju do toženke, da bi bila v ponovljenem sojenju kakorkoli ogrožena videz nepristranskosti in standard poštenega sojenja. Gre za prvo sojenje in kljub zgoraj omenjenim kršitvam v zadevi ni razvidnih okoliščin, da v ponovljenem sojenju razpravljajoča sodnica ne bi sledila navodilom in napotkom pritožbenega sodišča ter (kar je bistveno) ne bi ravnala nepristransko in neodvisno ter pošteno v razmerju do obeh pravdnih strank.

16.Do preostalih (z izjemo nekaterih bistvenih) pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih procesnih kršitev v tem sklepu ni posebej opredeljevalo in niso bile predmet pritožbenega preizkusa.

17.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Toženka izrecno navaja, da ne izpodbija sklepa o delnem umiku (I. točka izreka odločbe), čemur pritožbeno sodišče sledi. Po njeno sklep nima neposrednega vpliva na nepravilnost in nezakonitost sodbe. Vseeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu izdati zavrnilno sodbo, in izpostavlja, da delni umik ni posledica delne izpolnitve (glej 158. člen Zakona o pravdnem postopku).