Jedro

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da plačilni nalog tega sodišča, opr. št. Pl 747/96 z dne 20.5.1996 ostane v veljavi za glavnico v znesku 21.882,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila ter za stroške mandatnega postopka v znesku 6.695,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 dalje do plačila. V preostalem delu pa je plačilni nalog tega sodišča razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 6.225,00 SIT, v petnajstih dneh pod izvršbo. Zoper to sodbo v njenem ugoditvenem delu se je pravočasno pritožila toženka. V pritožbi navaja, da za knjigo, ki jo je prejela, ni prejela nobene položnice od tožeče stranke, ki se je z naročilnico zavezala, da ji bo poslala položnice za plačilo posameznih obrokov. Prav tako tožeča stranka ni poslala niti enega opomina za plačilo knjig. Prav tako kot imajo kupci ob podpisu pogodbe obvezo, da izpolnijo svoj del pogodbe, ima prodajalec ob podpisu pogodbe oziroma ob izdaji naročilnice obvezo, da izpolni svoj del pogodbe, to je, da pošlje položnice za posamezne obroke kupcu na naslov, iz katerih bi bila razvidna višina in datum posameznih obrokov. Zato se ji ne more zaračunati zamudnih obresti, kajti zamuda bi bila razvidna prav iz poslanih položnic oziroma kakršnegakoli opomina, katerega ni prejela. Zahteva torej izpolnitev obveznosti, to je, da ji tožeča stranka pošlje položnice na pet obrokov, tako kot je bilo s podpisom pogodbe dogovorjeno, ali pa razdre pogodbo in knjigo vrne tožeči stranki. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora. Pritožba ni utemeljena. V obravnavnem primeru sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji na obroke, s katero se je tožeča stranka zavezala toženki izročiti knjigi, toženka pa tožeči stranki plačati kupnino v petih obrokih. V 17. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določeno, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar potrjuje tudi toženka, je tožeča stranka toženki izročila knjigi. Toženka pa sedaj v pritožbi zatrjuje, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ker ji ni poslala položnic za plačilo obrokov, kot se je zavezala. Takšna pritožbena trditev po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena, saj dejstvo, da tožeča stranka toženki ni poslala položnic, še ne pomeni, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti. Vsebina tožničine obveznosti je bila namreč v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine. Toženkina obveznost pa zaradi tega, ker ni prejela položnic, tudi ni prenehala. Prav tako ne drži trditev pritožbe, da bi bila šele iz položnic razvidna višina in datum posameznih obrokov, ob dejstvu, da so že v naročilnici navedeni tako višina kot datum prvega in zadnjega obroka. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožeča stran ka toženki ni poslala položnic, upoštevalo v tem pogledu, da je štelo, da toženka ni prišla v zamudo pred vročitvijo plačilnega naloga oziroma po preteku paricijskega roka in je zato tožeči stranki priznalo zamudne obresti od glavnice šele od tega trenutka dalje. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da je toženkina obveznost zapadla najkasneje ob izteku paricijskega roka po vročitvi plačilnega naloga toženki, zato ne prepričajo navedbe pritožbe, da tožeči stranki ne pripadajo zamudne obresti, ker toženka ni prejela nobenega opomina. Ker je torej tožeča stranka izpolnila svoj del obveznosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da mora svojo zapadlo obveznost izpolniti tudi tožena stranka in se pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ker tudi ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.