Jedro

Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.

Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 558,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15-tih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo kupnine za avto v znesku 16.500,00 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbenem postopku ponavlja, da tožeča stranka s toženo ni bila v pogodbenem razmerju, ker je rabljeno vozilo prodala tretji osebi. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče A. A. in za neizvedbo dokaza ni navedlo utemeljenega razloga. Ker zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil zaslišan, je bilo prekršeno tudi načelo obojestranskega zaslišanja, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe na prvi stopnji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O absolutno bistvenih kršitvah postopka**

5. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti. To načelo se po eni strani izraža skozi dolžnost sodišča, da ponudi vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo obojestranskega zaslišanja – prvi odstavek 5. člena ZPP), po drugi strani pa se kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena ZPP) in so torej stranke tiste, ki morajo navesti vsa relevantna pravna dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in za njih predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. ZPP kršitev načela kontradiktornosti določa kot absolutno bistveno kršitev postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Sodišče je na narok za glavno obravnavo 30. 9. 2022 povabilo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki se vabilu ni odzval, niti svoje odsotnosti ni opravičil. Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil, ker na narok, na katerem naj bi bil zaslišan, ni prestopil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.

7. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče pojasnilo, da je bil predlog za zaslišanje priče A. A. nesubstanciran. Takšnih dokaznih predlogov sodišče ni dolžno izvesti, ker tožena stranka ni navedla, o kateri okoliščini, ki je bistvena za odločitev v tej zadevi, naj bi pričala izpovedala. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe nesubstanciranega dokaznega predloga ni bila zagrešena, kot tudi ni prekršena pravica do enakosti pred zakonom.

**O pravni podlagi**

8. Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer 125. člen OZ, ki določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti pogodbenih strank, in določilo 80. člena OZ, ki ureja pooblastilo po zaposlitvi in določa, da osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.

9. Tožnik je v avtomobilskem salonu tožene stranke s prodajalcem, ki je bil zaposlen pri toženi stranki, 12. 3. 2019 sklenil pogodbo o prodaji osebnega vozila. Zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena, je prepričljivo obrazložilo v 11. in 12. točki obrazložitve. Takšnega zaključka tožena stranka ne more izpodbiti s pavšalno pritožbeno navedbo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena s tretjo osebo. Ker v pritožbenem postopku tudi ni več spora o okoliščini, da je tožnik po pooblastilu tožene stranke uredil prepis svojega vozila na toženo stranko in ji ga tudi izročil ter ga je slednja že tudi prodala novemu kupcu, sledi logičen zaključek, da je tožnik svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.

10. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot v celoti neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka je v pritožbenem postopku v celoti propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki v obsegu, kot sledi iz izreka te odločbe. Stroški odgovora na pritožbo so bili odmerjeni skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v tem spisu.