Jedro

Ker je sporne pogodbe podpisala oseba, ki ni imela pooblastila, torej neupravičena oseba, likvidacijski upravitelj pa jih ni odobril, se šteje, da pogodbe niso bile sklenjene. Pogodbe so zato neobstoječe. Vendar ker listine o njih obstajajo in ker so že imele pravne učinke, je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe ugotoviti njihovo ničnost. Sporne blagovne znamke po naravi predstavljajo naknadno najdeno premoženje I. S.. Ker ZPPSL postopka delitve premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka, ne ureja, sporne blagovne znamke pa predstavljajo dobrino, ki je za tožeče stranke takšnega pomena, da bi pravna neureditev njihove delitve ogrožala ustavno zavarovano pravico do lastnine in dedovanja, to narekuje zapolnitev praznine z analogijo z dednim pravom in sicer s postopkom dedovanja naknadno najdenega premoženja v primeru smrti posameznika (fizične osebe), ki je urejen v 221. členu ZD.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 6. točki izreka (sklep o stroških postopka) razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1., 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so pogodbe, sklenjene dne 9. 7. 1990 med I. S. in I. H. d.d. o prenosu pravice (prenosne izjave) do blagovnih znamk I., ki so bile tedaj pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu v bivši SFRJ registrirane pod reg. št. 32139 (prijavna št. Ž-527/83), reg.št. 32621 (prijavna št. Ž-733/82) in Ž 467/91, nične (1.točka izreka). Ugotovilo je, da je bila I. S. – v lividaciji na dan 27.5.1993 imetnica blagovnih znamk I., izvorno vodenih pod registrskimi številkami 32139 (prijavna številka Ž–527/83), reg. št. 32621 (prijavna številka Ž-733/82) in Ž-467/91 (2. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da so zaradi razpada bivše SFRJ v prejšnji točki navedene znamke bile uveljavljene v posamičnih novo nastalih državah na področju bivše SFRJ (v Republiki Sloveniji, na Hrvaškem v Srbiji in Črni gori, v Bosni in Hercegovini ter v Republiki Makedoniji) pod številkami, navedenimi v tč. 3. izreka sodbe ter da je tako I. S. – v likvidaciji imetnica v tej točki navedenih znamk (3. točka izreka). Toženi stranki I. je naložilo, da je dolžna v roku osmih dni izstaviti listino z izjavo volje, s katero dovoljuje, da se pri pristojnih uradih v prejšnji točki navedenih držav, ki vodijo registre znamk, vpiše I. S. – v likvidaciji kot imetnica vseh znamk, navedenih v prejšnji točki, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba (4. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice V. d.o.o., po katerem bi bila tožena stranka dolžna izstaviti listino, s katero bo pri pristojnem uradu za intelektualno lastnino mogoč vpis nosilstva blagovne znamke Iskra št. 15741 oziroma katerekoli druge blagovne znamke I. na tožnice – sospornike ter po katerem naj bi se ugotovilo, da je znak I., ki je registriran kot blagovna znamka št. 15741 (Ž-249/62), ki ga v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga in storitev uporablja tožnica V. d.o.o., istoveten ali podoben znamki, ki jo uporablja za zaznamovanje svojega blaga in storitev iste ali podobne vrste I. H. d.d. (sedaj I. d.d.), pri čemer je bil tak znak splošno znan kot označba blaga in storitev navedene tožnice, še preden je I. H. d.d. dne 30.8.1990 prijavila to znamko na svoje ime in je zato tožnica V. d.o.o. nosilka te znamke oziroma katerekoli druge blagovne znamke I. iz vseh razredov, ki se nanašajo na predmet njene dejavnosti (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka, kot je to razvidno iz 1.odstavka 6. točke izreka odločbe. Tožeči stranki V. d.o.o. pa, da je dolžna toženima strankama I. d.d. povrniti pravdne stroške v znesku 66.550,00 SIT, I. P. d.o.o. pa stroške v znesku 103.236,00 SIT z obrestmi (6. točka izreka).

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe (tč. 1., 2.,3., 4. in 6. izreka), iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v 1. in 6. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) glede 2., 3. in 4. točke izreka pa zavrže. Tožeče stranke I. E. d.d., M. d.d., I. M.L. d.d., in H. P. d.o.o., so na pritožbo odgovorile. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovorov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3.točki 2.odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP), ker je odločilo o stvari, o kateri bi glede na določbe 114.člena do 116.člena Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ, št. 19/81 s spr., v nadaljevanju ZVITIZR) moralo biti odločeno v upravnem postopku.

Določbe ZVITIZR za odločanje o pristojnosti v tem sporu niso uporabljive. Tožbe tožečih strank so bile vložene že v času veljavnosti Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št.13/92, v nadaljevanju ZIL; ta je začel veljati 4.4.1992), ki je za odločanje o ničnosti pravic določil pristojnost rednih sodišč ( 1.odstavek 87.člena ZIL) in sicer izključno pristojnost Temeljnega sodišča v Ljubljani (124.člen ZIL). V danem primeru pa se tudi sicer ne odloča o ničnosti odločbe o priznanju pravice industrijske lastnine (114.-116.člen ZVITIZR v zvezi z 71. - 92.členom ZVITIZR), temveč o ničnosti pogodb o prenosu pravice do blagovne znamke ISKRA, za kar je (in je tudi bila ob vložitvi tožbe) podana pristojnost rednega sodišča . Pristojnost tega je podana tudi za obravnavanje zahtevkov za izpolnitev pogoja po 4.odstavku 108.čena ZIL-1 ( v zvezi s 3.odstavkom 107.člena ZIL-1; Ur. l. RS, št. 45/01 s spr.), to je izdajo soglasja tožene stranke za vpis spremembe nosilca blagovnih znamk. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se od tožene stranke zahteva izjava volje, da soglaša s prenosom vseh teh znamk, ki so v posameznih registrih vpisane na njeno ime, na I. S.- v likvidaciji, kar pa tudi ni zahtevek po 3.odstavku 107.člena ZIL-1. Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, da ugovora sodne (in stvarne) nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani nista utemeljena.

Pritožnik se nadalje ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da likvidacijski upravitelj I. S. J. B. ni odobril spornih pogodb. Po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi potrjujejo takšno ugotovitev. Prvostopno sodišče je verjelo B., ki je izpovedal, da je štel, da so bile sporne blagovne znamke prenesene na toženo stranko že s sklenitvijo Pogodbe o ustanovitvi Holdinga z dne 25.12.1989 in jih zato ni štel za del likvidacijske mase. Pojasnil je, da mu v času likvidacijskega postopka sploh niso bile dane v odobritev in da je bila njegova drugačna izjava z dne 1.10.1990 neresnična, saj je to izjavo podpisal šele v letu 2000 na izrecno zahtevo tožene stranke, ko je bil v stiski. Njegova izpovedba je tudi po oceni pritožbenega sodišča tako prepričljiva, da ji je prvostopno sodišče, kljub drugačnemu izpovedovanju priče G., utemeljeno sledilo. B. je vztrajno in dosledno vztrajal pri svoji izpovedbi. Te ni spreminjal, v njej ni nasprotij, niti ni nasprotij med njo in ostalimi izvedenimi dokazi. B. je vztrajal pri svojem tudi ob soočenju z G.. Navedeno je prvostopno sodišče očitno vodilo k prepričanju, da B. izpoveduje resnico. Ker ponovnega soočenja tožena stranka ni predlagala, so njeni očitki prvostopnemu sodišču v tej smeri neutemeljeni.

Navedbe pritožnika: da je iz B. zadnjega pričanja jasno, da je vedel za zadevne prenose krovnih blagovnih znamk I. pri Zavodu za patente v Beogradu, čeprav je konkretno priznal le poznavanje ustanovitvene pogodbe I. H. iz decembra 1989, ki je v določilih 4. člena I. d.d. določala za novega nosilca Iskrinih krovnih blagovnih znamk, da je v času vodenja likvidacije I. S. kot likvidacijski upravitelj podpisoval vsebinsko identične prenosne pogodbe z veljavnostjo v drugih državah, da je bila temelj za podpisovanje odstopnih izjav pogodba o ustanovitvi I. d.d., da je bil B. v času likvidacije seznanjen z vsebinsko identičnim sporom kot je predmetni, ki je bil zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 47/94, še ne dokazujejo, da je B. odobril sporne pogodbe, niti da jih je odobril konkludentno.

Povsem pavšalno navržene so v pritožbenem postopku pritožnikove trditve o konkludentni odobritvi pogodb s strani pooblaščenca odvetnika J. G.. Zato niso upoštevne.

Dejstvo, da je bil G. ob podpisu pogodb vpisan v sodni register kot zastopnik I.S. za veljavnost pogodb ni relevantno. Prvostopno sodišče je pravilno kot pravnoodločilno ugotovilo, da je G. z dnem začetka likvidacijskega postopka prenehalo pooblastilo za zastopanje I. S. in prešlo na likvidacijskega upravitelja B.. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopnega sodišča glede pravnih posledic začetka likvidacijskega postopka, tudi glede začetka učinkovanja le-teh in vpliva na sklenjene pogodbe ter se razlogom prvostopnega sodišča v tem delu pridružuje.

Ker je torej sporne pogodbe podpisala oseba, ki ni imela pooblastila, torej neupravičena oseba, likvidacijski upravitelj pa jih ni odobril, se šteje, da pogodbe niso bile sklenjene (3. odstavek 88. člena ZOR). Pogodbe so zato neobstoječe. Vendar ker listine o njih obstajajo, in ker so že imele pravne učinke, je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe ugotoviti njihovo ničnost. Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da so pogodbe o prenosu spornih blagovnih znamk nične. Ker ničnost učinkuje retroaktivno, je posledica le-te vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred spremembo, ki je pravo ne priznava. V danem primeru torej ponoven vpis pravice do blagovnih znamk na subjekt, ki je bil nosilec te pravice pred sklenitvijo ničnih pravnih poslov, torej na I. S.. Ničnost namreč zahteva izbris vseh posledic neveljavnega pravnega posla.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prepričana, da oseba, ki ne obstaja, ne more biti nosilec pravic in obveznosti ter da analogija z dednim pravom ni na mestu.

Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v odločbi opr. št. I Cpg 110/2004 z dne 31.5.2005 (strani 12-15), da sporne blagovne znamke po naravi predstavljajo naknadno najdeno premoženje I. S. ter da zato, ker ZPPSL postopka delitve premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka, ne ureja, sporne blagovne znamke pa predstavljajo dobrino, ki je za tožeče stranke takšnega pomena, da bi pravna neureditev njihove delitve ogrožala ustavno zavarovano pravico do lastnine in dedovanja, to narekuje zapolnitev praznine z analogijo z dednim pravom in sicer s postopkom dedovanja naknadno najdenega premoženja v primeru smrti posameznika (fizične osebe), ki je urejen v 221. členu Zakona o dedovanju. Pritožbeno sodišče zato tudi vztraja pri stališču, da tožeče stranke kot singularne pravne naslednice I. S. imajo pravni interes za ugotovitev, da „je bil“ na dan 27.5.1993 nosilec pravice do spornih blagovnih znamk I. S.. Takšna ugotovitev je, kot je bilo že povedano, posledica ugotovitve ničnosti pogodb, torej posledica vzpostavitve prejšnjega stanja. Ugotovitev, kdo „je“ nosilec blagovnih znamk (danes ) pa bo stvar delitvenega postopka. Zato očitki pritožnika v tej smeri niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da ima pravni interes na ugotovitvi ničnosti spornih pogodb tudi tožeča stranka I. P. d.o.o., ki sicer ni pravni naslednik I. S., in z razlogi v tem delu.

Prvostopno sodišče je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz tč. 1.,2, 3. in 4. izreka sodbe ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper 1., 2., 3. in 4. točko izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka (6. točka izreka). Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni pojasnilo, katero vrednost spornega predmeta je upoštevalo kot osnovo za odmero stroškov postopka. Prvostopno sodišče se v obrazložitvi odmere stroškov sklicuje na stroškovnike pravdnih strank, iz katerih pa je razbrati (glede na število priglašenih točk), da so te očitno upoštevale različne vrednosti spornega predmeta. Ker prvostopno sodišče ni pojasnilo, katero vrednost in zakaj je uporabilo, izpodbijanega sklepa (6. točka izreka) ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke zoper 6. točko izreka sodbe, ki predstavlja sklep, ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP).

Ker je odločitev o pritožbenih stroških odvisna od določitve vrednosti spornega predmeta, je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o teh do končne odločbe o stroških postopka.