Jedro

Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti z delodajalcem sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za 4-urni delovnik. Od datuma, ki je bil v tej pogodbi o zaposlitvi določen kot datum nastopa dela, je upravičen do delne invalidske pokojnine. To pomeni, da se mu v primeru začasne nezmožnosti za delo izplačuje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja za 4 ure, poleg tega pa je upravičen do prejemanja delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št.... z dne 30. 6. 2010, v odločbi št. ... z dne 21. 5. 2010 pa je odpravilo prvi odstavek. Nadalje je razsodilo, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 192,77 EUR mesečno od 22. 12. 2009 dalje z nadaljnjimi uskladitvami ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zapadle in neizplačane zneske delne invalidske pokojnine od zapadlosti posameznega zneska do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila posamezne mesečne delne invalidske pokojnine (1., 2. in 3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožniku izplača delna invalidska pokojnina od 24. 11. 2009 do 21. 12. 2009 (4. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške postopka v višini 447,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 24. 11. 2009 dalje. Odločba je postala dokončna in pravnomočna z 21. 12. 2009. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo. Iz odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje OE ... z dne 5. 1. 2010, 12. 1. 2010, 17. 2. 2010, 23. 3. 2010 in 4. 5. 2010 izhaja, da je prvi dan začasne zadržanosti tožnika od dela 25. 8. 2008, kar pomeni, da je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od 25. 8. 2008 dalje in da dela dne 22. 12. 2009 dejansko ni nastopil, s tem pa torej pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega tega dne ni uresničil. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 4. 5. 2010 še izhaja, da je tožnik šele od 8. 5. 2010 dalje zmožen za delo. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po njenem mnenju je omenjena določba lex specialis glede na določbo 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Ker je bil tožnik 22. 12. 2009, pa vse do 8. 5. 2010 še nadalje v bolniškem staležu, dejansko ni nastopil dela z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega in s tem torej tudi pravice do delne invalidske pokojnine v tem času sploh ni mogel uresničiti. To pravico je lahko pridobil šele potem, ko je dejansko nastopil delo, v skladu z odločbo z dne 27. 11. 2009, t.j. z 8. 5. 2010. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. Res je delodajalec tisti, ki mora delavcu zagotoviti delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega, toda v času, ko je delavec po odločitvah pristojnih organov ZZZS za delo začasno nezmožen, mu takega dela ne more, temveč tudi ne sme ponujati ali ga v to celo siliti, zato sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi do konca bolniškega staleža ne more biti relevantna. Potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev (in so v nasprotju z odločbami imenovanega zdravnika), iz katerih izhaja, da je tožnik od 22. 12. 2009 dalje začasno nezmožen za delo zgolj 4 ure in ne več 8 ur kot pred tem datumom, pa so po mnenju tožene stranke le administrativna odločitev in ne odraz dejanskega zdravstvenega stanja tožnika. Zato tudi ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev tožnikove nezmožnosti za delo v navedenem obdobju. Glede na že citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS in pa sodbo opr. št. VIII Ips 351/2009 z dne 18. 4. 2011 mora delodajalec delavcu, dokler le-ta na podlagi dokončne odločbe ZPIZ ne začne delati s krajšim delovnim časom od polnega, zagotavljati pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas (izplačuje ga delodajalec oziroma od 31 dne dalje ZZZS), kar nenazadnje izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 551/2007 z dne 8. 9. 2009. Tak delavec je tudi zavarovan za 8 ur dnevno oziroma za 40 ur na teden (za polni delovni čas) in ni za del časa (4 ure) invalidsko upokojen. Po mnenju tožene stranke bi morali zavarovanci odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki delovnim invalidom pred pričetkom dela s krajšim delovnim časom izplačuje nadomestilo zaradi začasne zadržanosti od dela za 4 ure in ne za 8 ur dnevno, izpodbijati s pravnimi sredstvi, saj tožena stranka ne more prevzeti obveznosti, ki bi jih bil dolžan nositi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Glede nastopa dela se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Psp 337/2010 iz katere izhaja, da šele ko zavarovanec dejansko prične z delom s krajšim delovnim časom, so izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine po 159. členu ZPIZ-1. Glede uporabe 9. člena ZDR pa tožena stranka poudarja, da navedena določba res veže uresničevanje pravic in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialna zavarovanja na dan nastopa dela, tudi če delavec tega dne iz upravičenega razloga ne začne delati, vendar je potrebno v danem primeru kot lex specialis upoštevati 159. člen ZPIZ-1, ki kot pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine določa dejanski pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Tožena stranka se nadalje sklicuje tudi na zadeve Psp 670/2007 z dne 26. 3. 2008, Psp 407/2007 z dne 28. 2. 2008, Psp 542/2009 z dne 21. 1. 2010 in Psp 576/2008 z dne 12. 2. 2009. Upoštevaje vse navedeno je po mnenju tožene stranke posledično zmotna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede priznanih stroškov postopka. O slednjih naj sodišče druge stopnje odloči glede na odločitev o glavni stvari. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu v celoti kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 5. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 196,05 EUR na mesec od 8. 5. 2010 dalje. Delna invalidska pokojnina se zavarovancu v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 5 kg, brez dela na terenu, od 24. 11. 2009 dalje. V zadevi je sporno ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in do njenega izplačila že od 22. 12. 2009 dalje, ali pa šele od 8. 5. 2010 dalje, kot je to odločila tožena stranka.

Za razsojo sporne zadeve so torej odločilna sledeča dejstva, ki so očitno med strankama nesporna in sicer, da je bila tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 27. 11. 2009 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami ter z časovno razbremenitvijo da dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tekom sodnega postopka je bilo ugotovljeno, da sta tožnikov delodajalec in tožnik dne 22. 12. 2009 v zvezi z izdano invalidsko odločbo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki se nahaja tudi v dokumentaciji upravnega spisa. Iz pogodbe izhaja, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko oziroma 4 ure dnevno in sicer od 22. 12. 2009 dalje. Delavec (tožnik) bo z nastopom dela dne 22. 12. 2009 razporejen na delovno mesto montažer stavbnega pohištva – pomožna dela z omejitvami lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 5 kg, brez dela na terenu. Iz dokumentacije v upravnem spisu nadalje še izhaja, da je bil tožnik po odločbah imenovanega zdravnika tudi 22. 12. 2009 pa vse do 8. 5. 2010 začasno nezmožen za delo in da so bila za isto obdobje izdana potrdila osebnega zdravnika o upravičeni zadržanosti od dela za krajši delovni čas od polnega.

Glede pravice do delne invalidske pokojnine je pritožbeno sodišče že v več zadevah (nekatere od teh navaja tudi tožena stranka v pritožbi) zavzelo stališče, da zavarovanec pridobi navedeno pravico ob izpolnitvi pogojev, določenih v 93. členu ZPIZ-1, medtem, ko se mu delna invalidska pokojnina izplačuje potem, ko so izpolnjeni pogoji določeni v 159. členu ZPIZ-1. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za odločitev v zadevi je torej bistven odgovor na vprašanje, kdaj je tožnik pričel z delom s krajšim delovnim časom od polnega. Glede tega pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 9. člena ZDR, kjer je določeno, da pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja se začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz upravičenih razlogov ne začne delati. V zvezi s tem je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 59/2010 z dne 21. 11. 2011. Tudi Vrhovno sodišče RS poudarja, da je bistven nastop dela, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi. S tem dnem je realizirana pravica iz naslova invalidskega zavarovanja. Okoliščina, da je bil zavarovanec po navedenem datumom v bolniškem staležu, torej ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi v takem primeru delavci, ki zaradi bolezni niso zmožni nastopiti delo po pogodbi o zaposlitvi bili v slabšem položaju od tistih, ki bi bili delo zmožni nastopiti. Vrhovno sodišče RS opozarja tudi na določbo 158. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi bolniškega staleža. V predmetni zadevi je tako tožnikova delovna obveznost od nastopa dela dalje, torej od 22. 12. 2009 dalje znašala le 4 ure dnevno. Ker je bil tožnik navedenega dne še vedno začasno nezmožen za delo, to pomeni, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije bil v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež za tisto polovico delovnega časa, v katerem je bil tožnik v delovnem razmerju. Za preostale 4 ure pa ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, torej tudi do njenega izplačila, kot je pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

Glede sklicevanja tožene stranke v pritožbi na že zavzeta stališča tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so v citiranih zadevah obravnavani različni primeri, s tem, da je Vrhovno sodišče RS v že navedeni zadevi opr. št. VIII Ips 59/2010 z dne 21. 11. 2011 zavzelo stališče tudi do sodbe opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. V obravnavani zadevi gre po stališču Vrhovnega sodišča RS za drugačno dejansko in pravno stanje. Razlike je pri vprašanju realizacije pravice iz invalidskega zavarovanja (nastop dela na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.