Jedro

Toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta oseba izpolnjevala pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice. Niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

Dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU tudi s sklicevanjem na humanitarne razloge, ne more vplivati na presojo nezakonitosti prehoda meje kot elementa za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po merilu iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-770/2016/11 (1313-09) z dne 13. 9. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je pravilna ugotovitev toženke, da je za obravnavo tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška, saj je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo. Pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU).

3. Tožnikovi (v nadaljevanju pritožnikovi) pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (II. točka sodbe in sklepa) je Vrhovno sodišče ugodilo že s sklepom I Up 310/2016 z dne 9. 11. 2016. Sodišče prve stopnje pa je ponovljenem postopku odločanja tej zahtevi ugodilo in s sklepom I U 1376/2016 z dne 24. 11. 2016 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožnik v pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je srbsko-hrvaško mejo prečkal zakonito in da je zato sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III. Ker ni nezakonito prečkal Republike Hrvaške, meni, da Republika Hrvaška ni odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka, ker je odločalo brez glavne obravnave, sodba pa naj bi imela pomanjkljivosti, ki naj bi onemogočale njen preizkus. Zatrjuje, da se te pomanjkljivosti nanašajo na nasprotja med razlogi sodbe "o vsebini listin ali zapisnikih o izpovedbah tožeče stranke v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki". V zvezi s tem poudarja, da je v Republiko Slovenijo prišel po "balkanski poti" in da je šel čez vse države na "balkanskem koridorju" povsem neovirano, zato naj bi bilo očitno, da tudi na Hrvaško ni prišel nelegalno. Tudi v Republiko Slovenijo je bil prepeljan na vlaku pod nadzorom uradnih oseb. Sodišču prve stopnje očita, da Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ni postavilo vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III in to zahteva od Vrhovnega sodišča. 5. V dopolnitvi pritožbe (vloženi v roku za vložitev pritožbe) pa navaja še razloge, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga tudi, naj uporabi možnost diskrecijske pravice in samo odloči, da mora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločati Republika Slovenija. Pri tem se sklicuje na 17. člen Uredbe Dublin III. Sodišču prve stopnje očita, da se ni ustrezno opredelilo do vseh njegovih navedb, da je izpodbijana sodba premalo obrazložena.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

7. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Da je Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je toženka ugotovila na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela.

9. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Pritožnik navedeni odločitvi nasprotuje, ker meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ne omogoča uporabe 13. člena Uredbe Dublin III, ker da meje Republike Hrvaške zaradi ravnanja uradnih državnih organov ni prečkal nezakonito.

10. Glede na to, da gre za neposredno uporabo določb Uredbe Dublin III, je za odločitev v zadevi pomembno pravilno razumevanje merila nezakonitega vstopa in/ali prebivanja v državi članici iz prvega odstavka 13. člena te uredbe. Gre za vprašanje razlage pojma nezakonitega prečkanja meje in s tem nezakonitega oziroma nepravilnega vstopa v državo članico. Ker zoper odločitev predložitvenega sodišča po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, mora ta, kadar se pred njim postavi vprašanje iz prava EU, izpolniti obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni ustrezno ali da je zadevna določba EU že bila predmet razlage s strani SEU ali da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.1 Navedeni pogoji za neobstoj dolžnosti postavitve vprašanja za predhodno odločanje pa v konkretnem primeru, kot je bilo pojasnjeno, niso bili izpolnjeni.

11. Vrhovno sodišče je ob reševanju zadeve ugotovilo, da je identično vprašanje razlage Uredbe Dublin III, ki se v obravnavani zadevi postavlja Vrhovnemu sodišču, že predmet postopka pred SEU v zadevi C-490/16. Zato ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj ponovno postavi vprašanje za predhodno odločanje, temveč je s sklepom I Up 239/2016 z dne 21. 9. 2016 na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v zvezi s tretjim odstavkom 3.a člena Ustave prekinilo postopek do odločitve SEU v navedeni zadevi.

12. SEU je v zadevi C-490/16 (A. S. proti Sloveniji) odločilo s sodbo z dne 26. 7. 2017. Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

13. Pritožba ni utemeljena.

14. V navedeni sodbi C-490/16 je torej SEU potrdilo, da je v predmetni zadevi šlo za vprašanja prava Unije, o katerih je pristojno odločati. Vrhovno sodišče pa je pri svojem odločanju skladno s svojo dolžnostjo po temeljnih načelih Ustave (3. a člen) in prava Unije izhajalo iz stališč, ki jih je SEU postavilo v svoji sodbi.

15. Z 2. točko izreka sodbe C-490/16 je SEU presodilo, da je treba prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III razlagati tako, "da je treba šteti, da je državljan tretje države, čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici - "nezakonito prečkal" mejo navedene prve države članice v smislu te določbe."

16. Glede na tako razlago merila iz prvega odstavka 13. člena so neutemeljeni vsi pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje zakonitost prečkanja hrvaške meje. Pravno odločilno dejstvo v obravnavani zadevi namreč je, da je pritožnik v Republiko Hrvaško prišel po "balkanski begunski poti", kar ni sporno, saj se na to pritožnik sklicuje tudi v pritožbi. Podrobne okoliščine njegovega potovanja, ki naj bi bilo organizirano s strani držav, ki jih je na tej poti prečkal, in spremstvo uradnih oseb na tej poti, pa glede na sodbo SEU C-490/16 niso pravno odločilna dejstva. Prav tako niso pravno odločilna dejstva o prečkanju hrvaško-slovenske meje, saj je relevantna le (ne)zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, tj. iz države, ki ni članica. Zato za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni pomembno, ali je imel pritožnik že v Republiki Hrvaški namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito ali ne. Ker glavna obravnava ni namenjena ugotavljanju pravno nerelevantnih dejstev, v obravnavani zadevi pa pravno odločilna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker je sodišče odločalo brez glavne obravnave. Drugačno stališče glede vprašanja, ali način prečkanja državnih meja t. i. "migrantskega toka" pomeni zakonit način vstopa v državo članico EU ali ne, pa ne utemeljuje očitkov o pomanjkljivostih obrazložitve sodne odločbe, temveč ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, neutemeljen.

17. Pritožnik namreč stališče, da niso podani pogoji iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, utemeljuje z zatrjevanjem, da hrvaško-srbske meje2 ni prečkal nezakonito temveč zakonito, saj je bil njegov vstop v Republiko Hrvaško iz tretje države toleriran, omogočen in nadzorovan.

18. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb izhaja, da je pritožnik "potoval" s t. i. migrantskim tokom. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na stališču, da iz podatkov upravnega spisa in pritožnikovih navedb ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško. Nasprotno, po mnenju sodišča prve stopnje ga je Republika Hrvaška obravnavala kot osebo, ki je mejo prestopila nezakonito, saj so bili njegovi prstni odtisi v Centralno bazo Eurodac vneseni že na Hrvaškem 17. 2. 2016.3

19. Isti dan kot sodbo C-490/16 je SEU izdalo tudi sodbo C-646/16 na zahtevo avstrijskega vrhovnega upravnega sodišča, ki vsebuje razlago obravnavanega merila še z vidika humanitarnih razlogov za dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU, hkrati pa pojasnjuje tudi, da toleriranja vstopa državljanov tretjih držav v državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče šteti za "vizum" v smislu 12. člena Uredbe Dublin III (1. točka izreka sodbe C-646/16). Upoštevaje stališča SEU v obeh sodbah, so vse pritožbene navedbe o zakonitosti prehoda hrvaške meje očitno neutemeljene.

20. Da toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta oseba izpolnjevala pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice, jasno izhaja iz prej citirane 2. točke izreka sodbe C-490/16, ki jo je SEU izdalo na predlog Vrhovnega sodišča za odločanje o predhodnem vprašanju. Po stališču tega sodišča namreč niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

21. Po stališču SEU (glej 39. točko obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje tudi na obrazložitev sodbe v zadevi C-646/16), gre za "nezakonito prečkanje" meje, tudi če je bilo to prečkanje tolerirano ali dovoljeno v nasprotju z veljavnimi pravili, ali pa je bilo dovoljeno s sklicevanjem na humanitarne razloge in v nasprotju s pogoji z vstop, ki načeloma veljajo za državljane tretjih držav. Pojem "nezakonit prehod meje" iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III torej zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge, če te osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane teh držav.

22. SEU je pri tem upoštevalo, da lahko predpisi o prehodu zunanjih meja pristojnim nacionalnim organom priznajo možnost, da s sklicevanjem na humanitarne razloge odstopajo od pogojev za vstop, ki se načeloma zahtevajo od državljanov tretjih držav, vendar priznanje zakonitosti vstopa s sklicevanjem na humanitarne razloge po stališču SEU ne bi bilo v skladu s splošno sistematiko in cilji Uredbe Dublin III. Država članica, ki bi se sklicevala na to možnost, namreč ne bi bila odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki bi jo ta oseba vložila v drugi državi članici (39. točka obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje na točke od 73 do 92 sodbe C-646/16). Po stališču, ki izhaja iz sodbe C-646/16, pa dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU tudi s sklicevanjem na humanitarne razloge, ne more vplivati na presojo nezakonitosti prehoda meje kot elementa za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po merilu iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

23. Po navedenem je torej neutemeljeno pritožnikovo stališče o zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških organov oblasti.

24. Z navedbami v dopolnitvi pritožbe pritožnik izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25. Iz navedene določbe izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv4, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil5 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,6 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče7 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.8

26. Navedenega pa pritožnik ne more izpodbiti z opisovanjem razmer, ki naj bi jih bil deležen v tranzitnem kampu ob prihodu na Hrvaško (opisane v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), saj ne trdi, da je bil v njem nameščen kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je Vrhovno sodišče že poudarilo (sodba I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), tovrstni dokumenti pa niso poznani niti Vrhovnemu sodišču.9 Iz poročila UNHCR in ECRE o razmerah na Hrvaškem, na katerega se je sklicevala že toženka v izpodbijanem sklepu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča take sistemske pomanjkljivosti ne izhajajo. Očitek, da pritožnik z njima ni bil seznanjen kljub temu, da mu je bila v postopku zagotovljena pravna pomoč, pa je neutemeljen. Gre za javno objavljena poročila na spletnih straneh UNHCR10 in ECRE,11pritožnik pa v tožbi ni pojasni, kako naj bi očitana procesna pomanjkljivost upravnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

27. V pritožbi sicer navaja, da sta poročili, na katera se sklicuje toženka zastareli, vendar te trditve ne more utemeljiti s poročili, na katere se sklicuje, saj ne gre za ustrezna poročila. Glede na pritožbene navedbe o številu teh poročil, na katera se je skliceval v tožbi in na informacije PIC, ki jih prilaga pritožbi, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne gre za vprašanje koliko poročil o stanju azilnega sistema je treba priložiti, da bi bile sistemske pomanjkljivosti izkazane, temveč za vprašanje, ali gre za poročila pristojnih organov oziroma organizacij (kar prispevki v medijih, na katere se pritožnik sklicuje, niso) in za vprašanje, ali so v poročilih pristojnih organov in organizacij taki podatki o takih pomanjkljivostih azilnega sistema, da je na njihovi podlagi utemeljeno domnevati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

28. Ugotovitev, da takih poročil ni, bi pritožnik lahko izpodbijal le s sklicevanjem na ustrezna poročila, iz katerih izhaja drugačna ugotovitev, ki pa se mora nanašati na azilni sistem. Takih poročil pa pritožnik ni priložil oziroma se nanje ni skliceval. Podatki oziroma informacije o razmerah v tranzitnih kampih na "begunski poti", ki jih je opisoval na podlagi osebne izkušnje, pa tudi niso podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, saj ne gre za podatke in informacije, ki bi se nanašale na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da je v obravnavani zadevi Republika Hrvaška sprejela pristojnost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pritožnik sistemskih pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem beguncev ne more utemeljevati niti z navedbami, da mu v kampu v Slavonskem Brodu ni bilo omogočeno vložiti prošnje za mednarodno zaščito in da bi ga zato Republika Hrvaška morala obravnavati kot morebitnega prosilca za azil in ne kot tujca.

29. Na obstoj sistemskih pomanjkljivosti naj bi po pritožnikovem mnenju kazale tudi informacije iz drugih odločitev Upravnega sodišča, vendar iz sodbe I U 1103/2016, na katero se sklicuje, izhaja ravno nasprotno. Vrhovno sodišče je to sodbo sicer s sklepom I Up 245/2016 razveljavilo, vendar ne iz tega razloga. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče ponovno zavrnilo tudi tožbene navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, Vrhovno sodišče pa je s sodbo I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017 tej odločitvi pritrdilo.

30. V zvezi z obravnavanim vprašanjem Vrhovno sodišče omenja tudi sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU (zadeva C. K. in drugi) z dne 16. 2. 2017, v kateri je to sodišče sledilo ugotovitvi slovenskega sodišča, da ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Da bi obstajale kakšne druge okoliščine konkretnega primera (npr. pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, pa pritožnik ni zatrjeval. 31. Pritožbeni očitek, da sodišče ni preučilo pravnega in dejanskega stanja na Hrvaškem je po navedenem neutemeljen, saj ne gre za to, da tega ni storilo, temveč za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodbo pritrjuje.

32. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo pritožnikovemu predlogu glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, saj so nasprotna sodbi SEU C-578/16 z dne 16. 2. 2017. Prvi odstavek 17. člena namreč določa, da se z odstopanjem od člena 3(1) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.12 Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da okoliščine konkretnega primera (o pritožnikovih aktivnostih v okviru kulturnega društva Gmajna in organizacije Amnesty International Slovenije, njegovem izobraževanju) nedvomno utemeljujejo uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III.

33. Ker po navedenem niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodba z dne 6. oktobra 1982 v zadevi 283/81-Cilfit in drugi, Recueil, str. 3415, točka 21. 2 V pritožbi opisuje, da so ga prepeljali z vlakom od mesta Šida v Srbiji do Slavonskega Broda na Hrvaškem). 3 Pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac, po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s 14. členom uredbe "Eurodac", je formalni dokaz o nezakonitosti vstopa (tč. 7 seznama A Priloge II Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014). 4 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85. 5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 C-411/10, tč. 88. 8 Ibid., tč. 94. 9 Glej tudi obrazložitev sodbe I Up 291/16 z dne 10. 3. 2017, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo po odločitvi SEU v zadevi C-578/16. 10 The UN Refugee Agency. 11 European Council on Refugees and Exiles. 12 Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Up-291/2016.