Jedro

Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. S plačilnim nalogom Policijske postaje Ljubljana Bežigrad (v nadaljevanju prekrškovni organ) z dne 26.10.2007 je bila J.G. izrečena globa zaradi prekrška po šestem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v višini 500,75 eurov, ker je v cestnem prometu vozil motorno vozilo, preden si je pridobil veljavno vozniško dovoljenje. Zoper plačilni nalog je storilec vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ zavrgel kot prepozno. Zoper ta sklep je storilec pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo. Sodišče je z izpodbijano sodbo sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo odpravilo, zahtevo pa zavrnilo kot neutemeljeno. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je vozniški izpit opravil dne 28.5.1996 v Nemčiji in da zahtevi prilaga kopijo veljavnega nemškega vozniškega dovoljenja. Ker v spisu prekrškovnega organa, ki ga je skupaj z zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču, kopija vozniškega dovoljenja ni bila predložena, je sodišče pri organu opravilo dodatne poizvedbe, na katere je ta odgovoril, da ni uspel ugotoviti, ali je bila kopija predložena zahtevi. Kljub temu sodišče dokaznega postopka ni dopolnilo z morebitnim zaslišanjem obdolženca oziroma ga ni pozvalo naj (ponovno) predloži kopijo vozniškega dovoljenja, ampak je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ker obdolženčevim navedbam, da je vozniški izpit opravil že leta 1996 v Nemčiji, ni mogoče slediti, saj ni predložil nobenega dokazila, ki bi take navedbe potrjevalo. S tako odločitvijo je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS ter 90. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj je bilo obdolžencu onemogočeno, da bi predlagal dokaze v svojo korist. V primeru, da se pravno sredstvo obdolženca ne obravnava v celoti, ni mogoče govoriti o poštenem postopku. V tem smislu tudi obrazložitev sodbe nima razlogov, zato je podana kršitev 8. točke 155. člena ZP-1. Nadalje navaja, da iz kratkega opisa prekrška v plačilnem nalogu (vozil brez v.d.) ni mogoče razbrati, da gre za očitani prekršek, ki ga stori tisti, ki vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj bi glede na opis lahko šlo tudi za prekršek po 237. členu ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki nima pri sebi listine, s katero dokaže, da sme voziti vozilo v cestnem prometu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne novo sojenje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B-1

4. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 45/2007 z dne 5.6.2008 presodilo, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave ter ter 90. člen ZP-1, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. To sicer ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora (razen če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Na drugi strani sme torej sodišče dokazni predlog zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano.

B-2

5. V obravnavani zadevi je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je izpodbijal pravilnost pred prekrškovnim organom ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je storilec v zahtevi navedel, da v prilogi pošilja kopijo vozniškega izpita, vendar prekrškovni organ te listine ob predložitvi pravnega sredstva Okrajnemu sodišču v Ljubljani ni priložil. Zato je sodišče opravilo poizvedbe pri organu, ki je odgovoril, da kopije vozniškega dovoljenja ne hranijo, da so celotno dokumentacijo poslali sodišču ter da jim ni uspelo ugotoviti, ali je bila ta kopija vozniškega dovoljenja priložena zahtevi za sodno varstvo. Na tej podlagi in upoštevaje dejstvo, da je storilec kopijo vozniškega dovoljenja priložil pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec sklepa, da jo je priložil tudi zahtevi za sodno varstvo. Drugače pa je ugotovilo sodišče, ki je v obrazložitvi sodbe navedlo, da storilec s svojimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter da njegovim navedbam, da je vozniški izpit opravil že leta 1996 v Nemčiji, ni mogoče slediti, saj ni predložil nobenega verodostojnega dokazila, ki bi take navedbe potrjevalo.

6. Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče spregledati, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da v dokazilo svojih navedb, da je v času storitve prekrška imel vozniško dovoljenje, v prilogi pošilja njegovo kopijo. Vendar sodišče kopije z zahtevo za sodno varstvo ni prejelo, iz dopisa prekrškovnega organa pa ni razvidno niti, da je storilec zahtevi za sodno varstvo kopijo vozniškega dovoljenja priložil, prav tako pa tudi ne, da je ni priložil. Kljub temu sodišče prve stopnje, ki je sicer odgovorilo na navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1), v tem postopku ni navedlo razlogov, zakaj ni prebralo listine, ki jo je predlagal kot dokaz za svoje trditve, ampak je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ker njegovim navedbam, da je vozniški izpit opravil že leta 1996 v Nemčiji, ni mogoče slediti, saj ni predložil nobenega verodostojnega dokazila, ki bi take navedbe potrjevalo.

7. Ob upoštevanju dejstva, da je zahtevi za varstvo zakonitosti priložena kopija veljavnega nemškega vozniškega dovoljenja, iz katere izhaja, da ga je opravil že leta 1996 v Nemčiji, se Vrhovnemu sodišču poraja precejšen dvom v pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe, da ga v času storitve prekrška z dne 26.10.2007 ni imel. Ker v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki bo o zadevi ponovno odločilo. Glede na to ostalih uveljavljenih kršitev ni presojalo.